'Potovanje na druge planete je neizogibno. To moramo storiti.'

Anton Mavretič je slovenski znanstvenik, katerega ime je zapisano na Nasini sondi Voyager, ki že več kot 36 let iz našega osončja na Zemljo pošilja podatke o solarni plazmi. Čeprav zdaj šteje že skoraj 80 let, nič ne kaže, da bi se v tej dolgi karieri kaj utrudil. "Jaz ne bom šel nikdar v pokoj, nikdar ne bom odnehal," pravi.

Mavretič je bil rojen v vasi Boldraž pri Metliki v Beli krajini. Vedoželjnost ga je gnala, da se je vpisal na študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, čemur je sledila odločitev, da študij nadaljuje čez lužo. V ZDA ga je povabil stric iz Denverja. Tam je opravil magisterij, nato pa na Univerzi Pensilvanija tudi doktoriral. Nato se je začelo njegovo razvojno in raziskovalno delo, to pa ga je privedlo tudi do Nase. Plazemski spektrometer PLS, pri razvoju katerega je sodeloval kot glavni inženir, še danes meri sončno plazmo na obeh sondah Voyager, nadomestna naprava pa je prvič na ogled tudi v Sloveniji, natančneje v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Tam so odprli razstavo, posvečeno našemu intervjuvancu.

Ste že kot otrok in mladostnik zrli v nebo, kazali zanimanje za dogajanje zunaj poznanega sveta?

Niti ne. Šele pozneje, ko sem končal študij na univerzi in doktoriral ter pričel delati na MIT univerzi (Inštitut za tehnologije v Massachusettsu), eni od najboljših, tam sem prišel v stik s temi vesoljskimi temami.

Kako to, da ste sklenili odpotovati v ZDA? Vas je gnala želja po znanju?

V Ameriko me je gnala želja po znanju. Leta 1957 sem šel študirat in to z regularnim potnim listom. Jaz nisem pobegnil iz Slovenije. Moj stric je bil v Denverju. Ko sem končal študij v Ljubljani, sem odšel v ZDA. O delu za Naso nisem sanjal, do tega pa je prišlo kasneje, ko sem delal doktorat. Delal sem na projektih, ki so bili vezani na ionosfero, delal sem instrumente za rakete, kar me je tudi izjemno zanimalo. Hvala bogu je bilo na teh univerzah možno priti do teh laboratorijev in delati na teh projektih. Ampak moraš imeti zanimanje, moraš biti dober študent, morda celo boljši kot kateri izmed Američanov, da prideš do tega.

Kaj pravzaprav predstavlja ta naprava, ki je razstavljena v Vitanju?

Dve napravi, ki se imenujeta Plasma System PLS, sta že dolgo v vesolju in potujeta proti eni od zvezd v Rimski cesti. Tretjo napravo nam je za leto dni posodil muzej Tehnološkega inštituta Massachusetts. To je zelo lepa gesta Amerike, da so nam to posodili. Jaz sem bil glavni inženir te sonde in moje ime je zapisano tako na tej kot tudi na tistih v vesolju. Res sem vesel, da sta gospod Miha Turšič in Dragan Živadinov (iz Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju), ki sta delala na tem celo leto, uspela pripeljati to sondo v Slovenijo. Instrument sicer meri in pošilja podatke o solarni plazmi na MIT. Najbolj zanimivo je bilo, ko je potoval mimo naših velikih planetov.

Ali Voyagerja še vedno spremljate? Kako daleč v vesolju je zdaj vaše ime?

Zdaj je Voyager že 120 astronomskih enot daleč, pri čemer vemo, da je ena enota pravzaprav razdalja od Sonca do Zemlje. To je nekaj več kot 15 milijard kilometrov od Sonca. To je precej daleč. Tu in tam se naš instrument še prižge ter se pogleda, če lahko izmeri to medplanetarno plazmo, a zdaj, ko je že tako daleč od planetov in od Sonca, ni več pričakovati veliko. Tudi sončne energije ni več, saj je zunaj solarnega sistema. Najbolj zanimivo bo zdaj le še to, kako daleč ga bomo lahko še spremljali.

Kako to deluje?

Pogovor z njim je enostaven. Pošlje se mu signal, da se zbudi. Nato on odgovori z "ja, tu sem". Potem pa se merijo razdalje. V tistem mrzlem vakuumu ni namreč več nobene solarne plazme, razen če bi kakšni delčki, prah ali meteor morda prišli v bližino. Instrumenti še vedno merijo te stvari, a v naslednjih 2000 letih ni pričakovati kakšnih posebnosti. Kljub temu se njegovo potovanje sicer nadaljuje. Do najbližje zvezde potrebuje še približno 38.000 let. To so strašanske razdalje, ki si jih je težko predstavljati.

Je Voyager opravil svojo nalogo v teh 36 letih?

Ja, je. Njegova naloga je bila, da pogleda vse solarne planete, ugotovi, ali imajo atmosfero in magnetno polje, kakšna je struktura površine in ostalo. Voyager je svoje delo opravil, vse ostalo, kar dobimo od njega, so sladice.

Voyager je v vesolje ponesel tudi informacijo o našem obstoju na Zemlji. Verjamete, da so nekje ušesa ali oči, ki lahko to sporočilo prestrežejo?

V našem sončnem sistemu inteligentna bitja živijo na Zemlji, v neskončnem vesolju pa je še ogromno zvezd, ki imajo okoli sebe planete. Na kakem od več milijard planetov gotovo obstaja življenje. Ne vemo, če je na taki ravni, kot smo mi, lahko pa je tudi na višji. V tako neskončnem morju zvezd je skoraj nemogoče, da bi bili sami. Materija v vesolju je enaka kot na Zemlji, kar pomeni, da mora nekje nekaj obstajati. Morda je to v neki primitivni obliki, bodisi kot bakterija ali virus, in že to bi bilo zelo zanimivo. Jaz sem prepričan, da je življenje tudi drugje.

Lahko Voyager preživi Zemljo?

Na Soncu je goriva za okoli štiri milijarde let. To je zelo dolga doba in hkrati tudi življenjska doba Zemlje. Čim bo Sonce postalo črna materija, bomo tudi mi zleteli v neki brezzračni prostor, kjer bomo lebdeli, ali pa nas bo posrkala kakšna druga galaksija. Nekaj nas bo posesalo. Kot vemo, je materija neuničljiva, zato bi pač nekam šla. Ker pa je naš Voyager zapustil naš planet, ima možnost, da bo lebdel v tem neskončnem prostoru dalj časa kot Zemlja. Pri tako nizki temperaturi, kot je tam, bo počasi pričel razpadati, a materija po zakonih fizike nikdar ne bo šla v nič.

V kateri smeri bo teklo raziskovanje vesolja v prihodnje? Bomo lahko potovali po vesolju?

Najprej moram reči, da moramo bolje paziti na našo mater Zemljo. Strašansko moramo paziti na ozračje. Če se Zemlja prične segrevati, bodo metani, plini, ki so pokriti pod tundro in v mrzlih prostorih na severu, pričeli bruhati na plano in na koncu obstali v ozračju, v stratosferi ali pa še višje. Nastala bo topla greda. To niso šale. Tako da verjetno bo Zemlja še prej izumrla kot čez štiri milijarde let.

Potovanje na druge planete pa je neizogibno. To moramo storiti, da bomo videli, kje sploh smo. Najprej bomo potovali na Mars, tam se bo zgradila kolonija, od koder bomo lažje opazovali in tudi lažje potovali globlje v vesolje. Ampak najprej moramo rešiti problem človeka. Človek potovanja na zvezdo ne bo preživel, saj so to strašanske razdalje. 38.000 let do prve zvezde je nepredstavljivo daleč. Že Voyager nikamor ne pride, čeprav se zdi, da je že zelo daleč. Da bi mi prišli do kakšne zvezde, je zelo malo verjetno, razen če bi ubrali drugačno pot. Ena od možnosti je, da bi človeka predvideno čez kakih 500 let poslali nekam po DNK kodi. To kodo in model človeka bi morali poslati na kakšen drug planet, kjer bi nato človek nastal in pričel rasti iz iste materije. Bomo videli.

A najprej moramo spremeniti stvari na Zemlji. Grozno je, da se v tej dobi ljudje koljejo s polnimi želodci, ker je razlika v religiji. Kaj ni večje neumnosti? Človek se momentalno obnaša slabše kot žival. Žival ubije, ko je lačna, mi pa delamo to ravno obratno. Jaz se zelo jezim nad situacijo na Zemlji, saj ta ni pravilno vodena. Zemlja bi morala delovati kot ena velika vas. Danes si lahko v sedmih urah iz Amerike v Evropi, to niso več nobene razdalje. Ljudje bi morali biti bolj povezani. Svetlo točko vidim v tem, da postaja angleščina jezik komunikacije po vsem svetu. Ni pomembno, kateri jezik je, važno je le, da se lahko ljudje sporazumejo. Potem se bomo manj sovražili, manj tepli in med sabo delali manj razlik.

S svojim delom ste mnogim postali vzornik. Imate kak nasvet za mlade vesoljske navdušence, bodoče znanstvenike?

Tudi če smo v Sloveniji, kjer nimamo nekih velikih vesoljskih programov, obstajajo možnosti. Imamo Center odličnosti Vesolje-SI, na astronomiji pa imamo dobre profesorje, ki o tem predavajo. Možnost je priti v stik z odličnimi ljudmi, ki so pripravljeni pomagati, ki delajo male satelite in še mnogo drugih stvari. Študenti se morajo v to vključiti in začeti trdo delati. Potem se lahko preselijo v večje države, kjer imajo večje projekte. Možnosti so velike.

Mladim svetujem, da poskusijo. Imamo veliko mladih fantov in deklet, ki so pametni in lahko delajo na tem področju tudi v tujini. Edino prav je, da se tudi Slovenija vključuje tudi v to panogo. Vesoljskih projektov pa gotovo ne bo nikoli konec. Želja po odkrivanju je velika in vsaka država lahko nekaj prispeva. Veliko naših ljudi je vključenih v velike projekte, obstajajo poti do njih, le poiskati jih je treba. Če te kakšna reč zelo zanima, boš uspel. Samoiniciativa pa je edino pravo gonilo, ki te žene v uspeh. Jaz na primer ne bom šel nikdar v pokoj, nikdar ne bom odnehal.