Neveretne zgodbe
Neverjetne zgodbe niso tiste, ki bi se res lahko dotaknile vašega življenja. To so zgodbe, ki pritegnejo množice, to so zgodbe, ki jih objavljajo mediji, da lahko prodajo oglasni prostor. Neverjetne zgodbe prebereš, se jim čudiš in jih nato pozabiš. In živiš dalje tako, kot si živel prej. In v neverjetnih zgodbah navadno nastopa junak, vi pa ste neudeleženi gledalci.
Danes bi rad govoril o svojih spoznanjih na poti. In vem, da bo marsikdo na tej točki to pismo nehal brati, nekdo drug se bo odjavil, spet kdo mi bo pisal, da naj pipem več akcije ... in iskreno vam povem, da me to sploh ne skrbi. Nočem, da opazujete mojo pot in se mi čudite, kako sem pogumen, pač pa, da se globoko zavedete, da sva ti in jaz v istem svetu in v precej podobnem telesu, s precej podobnimi občutki. Od nikogar ne potrebujem nobenega denarja, nobene medijske ali drugačne pozornosti in prav tako nobenih obočevalcev. Moj namen je resnično polepšati in obogatiti življenja ljudi, ki ta pisma berejo. In upam, da boste vsi, ki me boste na tej poti spremljali postali moji prijatelji, s katerim se bomo na koncu poti, maja 2005, srečali in skupaj odprli steklenico šampanjca.
Mislim, da si nihče na tem svetu NE ZASLUŽI USMILJENJA. Nihče.
Pred nekaj dnevi sem igral kitaro na vlaku, ko me k sebi pokliče obilen temnopolt moški in me začne spraševati, od kod sem in kaj počnem tukaj. Vprašal me je, če sploh vem, kje bom danes spal.
"Bom že našel koga," sem se nasmehnil. Vidno zgrožen mi je takoj ponudil prenočišče v cerkvi, kjer je pomočnik. Dobil bom posteljo in tri obroke hrane dnevno, in z odprto denarnico me je vprašal, če potrebujem tudi kaj denarja. Najprej sem ponudbo skoraj sprejel, ampak imel ob tem nek nedefiniran neprijeten občutek. Kmalu zatem sem sledil občutku in njegovo ponudbo prijazno zavrnil. Nato sem razmišljal, zakaj nisem sprejel njegove ponudbe. Mož mi je izkazoval usmiljenje. Čutil sem, kako se mu smilim, ubogi revež, ki nima doma. Ubogi revež, ki je manj srečen, kot on.
Ampak jaz sem srečen v tem, kar počnem! Neizmerno uživam vsak trenutek tega potovanja! Čeprav sem navadno brez denarja, prenočišča in sploh kakršnekoli varnosti!
Nihče ne potrebuje usmiljenja. Tudi sam nikomur, ki ga srečam ne izkazujem usmiljenja. O da, vsakemu beraču, ki ga srečam vržem dolar ali dva ali celo dese ... vendar nikoli iz usmiljenja. Vsakogar spoštujem, kot osebo enakovredno meni, naj bo to milijonar za katerega sem včeraj igral na 24-metrski jahti ali revež, ki je težko hodil, ki sem mu prejšnji teden dal 2 dolarja in ga povabil na hot dog. Vseeno mi je, to je bil človek, ki si je zaslužil moje spoštovanje. Že s preprostim dejstvom, da je človek! Šokirani in hkrati srečni pogledi ljudi, ki se jih dotaknem s svojim spoštovanjem, so nekaj neprecenljivega. In vsakdo si zasluži tudi vase spoštovanje, dragi prijatelj!
Nihče ne potrebuje usmiljenja. Samo enkrat se opazujte kakšno škodo povzročate človeku, kateremu izkazujete usmiljenje. Takoj, ko se ti nekdo smili, ga potisneš pod sabo na družbeni lestvici. Pokažes mu, da si v veliko boljšem položaju kot je on, da imaš več moči in da verjameš, da si ni sposoben pomagati sam. Vsak človek si lahko pomaga sam! Tvoja dolžnost pa je, da mu pri tem pomagaš. Pomagaš z globokim spoštovanjem, ljubeznijo in zavedanjem, da ni zaradi tega, ker trenutno potrebuje tvojo pomoc, čisto nič manj vreden kot ti. In pomoč, ki jo izkazuješ bližnjemu, je tvoja dolžnost in odgovornost, ki jo nosiš kot človek. Ker si ti potreboval pomoč včeraj in jo boš morda potreboval jutri.
Če nekomu pomagaš in pričakuješ nazaj hvaležnost, ljubezen ali karkoli drugega, ni takšna pomoč vredna popolnoma nič. Ljudje, ki mi pomagajo in zraven pričakujejo, da bodo dobili od mene kaj v zameno, so svoje plačilo že prejeli.
Nikoli v treh mesecih, odkar sem na poti, nisem še padel tako nizko, da bi kogarkoli za karkoli prosil. Če vprašam koga za prenočišče ali če vprašam, če se lahko pridružim pri večerji, vprašam s ponosno držo in se zavedam, da bom v zameno dal ljudem okrog sebe prijetno energijo. Prijazno, a ponosno. Vesel sem, ker čutim, da mi ljudje ne mečejo denarja v klobuk iz usmiljenja, pač pa zato, ker sem z glasbo in komedijo iz njih izvabil lepe občutke in jim naredil dan lepši. Oni pa čutijo, da mi lahko uslugo vrnejo z nekaj dolarji ali čimerkoli, kar pač potrebujem. Vesel sem, ker me ljudje gostijo zato, ker čutijo, da jih imam rad in bi z mano radi delili svoje izkušnje, ter poslušali, kaj jim lahko povem o svetu jaz. Vedno, ko grem s klobukom med poslušalce, jim jasno povem:
"Hvaležen sem vam za prispevke, vendar če mi ne želite dati denarja, vas imam vseeno rad :)"
In na koncu vedno vprašam, če je med publiko kdo, s katerim lahko izkupiček delim. Skoraj vedno se najde kak berač, ki mu prav pride dolarski bankovec.
Redkokdaj zavrnem ponujeni denar ali hrano, vendar tudi nikoli ne zavrnem če me kdo za karkoli prosi.
Nikoli ... ali pač!
Nekaj dni nazaj me je bilo strah. Sam sem stal sredi noči na 36.ulici v Miamiju in čakal avtobus, da me pripelje do druge avenije. Stal sem na mestu, o katerem mi je ravno prej ženska na drugem avtobusu razlagala, kako nevarno je. In res nisem videl nobenega policijskega avtomobila, ki bi peljall mimo, kaj šele taksija, da bi ga spet vprašal za brezplačno vožnjo.
Ko sta se mi približevala dva mehičana, sem nase spet potisnil masko. Hodil sem sem in tja s pokončno, samozavestno držo, hitrim in odločnim korakom, z namrščenimi obrvmi, srepim pogledom uperjenim naprej in čutil sem, kako se mi v žilah nabira adrenalin, ki bi mi omogčcil agresivno obrambo ... in tak sem ostal tudi, ko sem izstopil iz avtobusa in šel zamenjati denar, ki sem ga čez dan zaslužil. In ko sem hodil po še eni nevarni soseski, me je poskušal ustaviti temnopolt moški:
"Daj mi četrtaka ... Daj no! Četrtaka! Prosim! Prooooosiiim!" je kričal za mano, jaz se nisem pa niti obrnil in namenil niti nasmeha ali prijazne besede. Ko sem prišel v stanovanje, sem se za trenutek ustavil in pomislil. To je bil človek, ki je resnično potreboval nekaj denarja in pozornosti. In jaz sem v nahrbtniku nosil vsaj za 100 dolarjev četrtakov in dolarskih bankovcev. Koliko bi mi pomenilo, če bi tistemu človeku v roke potisnil dva dolarja in mu rekel: "God bless you! Veliko sreče!" In mu namenil čisto majhen nasmeh. Pa nisem. Mislim, da mu tega tisti večer ni namenil nihče.
"EDINA STVAR, KI SE JE MORAMO BATI JE STRAH SAM!"Franklin D. Roosvelt
In najučinkoviteljše nadomestilo za strah je ljubezen!Matej Sedmak :)
Z ljubeznijo,
Matejwww.okolisveta.com
