Spet doma
Svet je postal moj čisto pravi dom. Danes sem doma v hiši prijateljice v Middleburgu, Pennsylvanija. Jutri bom doma mogoče spet v Washingtonu DC in pojutrišnjem verjetno v Miami-ju. Vmes bom pa doma v različnih avtomobilih, na bencinskih servisih in na pločnikih lokalnih cest.
Nikogar ne pogrešam, nikogar posebej ne potrebujem. Če si želim družbe svojih staršev, sestrice ali prijateljev, se nanje spomnim. In so tisti trenutek z mano. In sem srečen.
Če potrebujem prenočišče, hrano, klepet ali prevoz, bom vprašal in dobil. Čutim, da sem eno s svetom kot celoto - naravo in ljudmi. Del človeštva in del narave. Spoznal pa sem, da če želim od sveta prejemati, moram svetu tudi dajati.
V New Yorku sem se odpravil proti Filadelfiji. Nekje na poti me je pobral avtobus poln učiteljev angleščine iz Koreje. In ko je bila zabava na višku, smo se peljali mimo izhoda za Filadelfijo ...
Tako sem pristal sredi države Delaware. Stopil sem do starejšega gospoda:
"Ste morda namenjeni proti Filadelfiji?"
"Ne, na jug grem."
"Aha ... grem lahko z vami?"
"Na jug?! Ne greš v Filadelfijo?" je bil starec presenečen.
"Baltimore, Washington, Filadelfija - kakšna je razlika?"
"Hahaha ... pridi."
Medtem ko mi je na zemljevidu kazal kam gre, sta k nama pristopili dve ženski. Dama srednjih let in mlajša gospodična. Zmedeno sta se opravičevali, ker naju motita in razložili, da sta v zelo neprijetni situaciji in da nujno potrebujeta nekaj denarja za bencin.
Čutil sem, da sta iskreni. Segel sem v žep in mlajši ponudil $20.
"Vzemi. Upam, da ti bo prišlo prav."
"Oh ... si prepričan?"
Videl sem, da so se ji v očeh nabirale solze.
"Nekaj pa želim od tebe v zameno." "?!"
"Ko boš naslednjič videla človeka v stiski in boš čutila, da resnično potrebuje tvojo pomoč, se spomni na ta dogodek in mu daj kar potrebuje. Mene pa pozabi."
Solzna me je objela in mi v mojo rdečo beležko napisala telefonsko številko, kamor naj jo poklicem če ne najdem prenočišča.
Lahko bi vedel, kaj se mi bo zgodilo 30 minut po tem, ko me je Irwin pustil na bencinski črpalki v Silver Spring-u (blizu Washingtona DC). Pomahala mi je gospa v modrem mercedesu, ki sem jo prej vprašal za prevoz do centra mesta.
"Ti lahko kako pomagam? Potrebuješ denar za hotel?"
"Hvala, ničesar ne potrebujem."
"Želim, da vzameš teh $20 in se danes zabavaš."
Pogledal sem jo v oči in se nasmehnil. "Hvala."
Okrog dveh zjutraj sem srečal skupino zabavnih osebkov: 4 Brazilke, Afganistanec in Palestinec in se priklopil zraven. Ko smo si izmenjali nekaj stavkov in nasmehov, sem jih vprašal: "Lahko danes prespim pri komu od vas."
"Seveda. Bodi moj gost," me je presenetil takojšen odziv afganistanca.
Nazadnje smo vsi pristali v njegovem stanovanju. Jedli smo in pili, peli, se smejali in postali prijatelji.
Ko smo se okrog osmih in pol zjutraj odločili, da bomo spali, je Raid (iz Palestine) začel z arabskimi spevi. Takšne komedije še nisem doživel. Medtem, ko smo bili solzni od smeha, je on nadaljeval s povsem resnim obrazom in komentarji.
V nedeljo, naslednji dan, sem pristal na večerni budistični meditaciji in tam srečal gospoda, pri katerem sem preživel preostanek tedna. Dobil sem ključe njegovega stanovanja in celo spodnje nadstropje zase.
Odkril sem način, kako lahko dobiš stvari brezplačno. Odkril sem, kako si zastonj ogledaš filme v kinu, kako se zastonj voziš z avtobusom po mestu, kako dobiš zastonj taksi in druge sicer plačljive dobrine. Skrivnost je enostavna: vprašaš.
Tako sem si ogledal film o delfinih v muzeju naravne zgodovine. Čisto sem prevzet. Razmišljam samo se o tem, kje se bom pridružil kaki znanstveni ekspediciji in šel odkrivat ta neverjetna bitja. Njihova gibčnost v vodi lomi vse zakone fizike. Če bi ljudje živeli v vodi, bi bili verjetno delfini. Ste vedeli, da se delfini, najinteligentnejše živali, drug drugega kličejo po imenih? Noro!
Če imate kako idejo, kako in kje bi se lahko pridružil kaki naravovarstveni ali znanstveni ekspediciji, ki ima kakršnokoli povezavo z delfini - mi pišite!
Zadnji večer Washingtona je bil malce turoben. Spet sem zapustil ljudi, na katere sem se navezal in ob katerih sem se počutil doma. Jackson (gostitelj) me je povabil na večerjo in v kino. Postala sva resnična prijatelja. Preostanek večera sem nato preživel z Lilian, brazilsko prijateljico in s spomini na teden v ameriški prestolnici poln drobnih in večjih iskric.
Najbolj zanimiv predmet, ki me spremlja na poti je mp3 predvajalnik. Najprej so mi ga v Španiji ukradli in takoj, ko sem si v Madridu kupil novega, sem na letalu ugotovil, da je poln ananasovega soka. Po 12 urah je spet začel kazati znake življenja in nekako deloval dokler ga nisem pred tremi dnevi pokončal s treskom na tla. Dvakrat sem si nato izposodil "diskmen" od Jacksona.
Zazijal sem od presenečenja, ko sem predvčerajšnjim segel v vrečko, ki mi jo je Jackson pripravil za na pot. Zatipal sem dva sendviča, čokolado, dve jabolki, mineralno vodo in ... kaj mi je zraven podtaknil ...
... njegov diskmen!
V Pennsylvaniji je že jesen. Postaja prehladno za mojo poletno garderobo. Jutri grem soncu in peščenim plažam naproti.
Ne pozabite, da živite v fantastičnem svetu!
Matejwww.okolisveta.com
