New York, New York!
Lahko si predstavljate zmedo, ki nastane, ko vlaki v New Yorku obstojijo na postajah ... ob dejstvu, da podzemno čeleznico dnevno uporablja 10 milijonov ljudi.
Nič lažjega ni kot se zaljubiti v New York. Ko ga enkrat res občutis, nisi nikoli več isti. Občutek imam, da nisem v New Yorku dva tedna, ampak 2 dolgi zabavni leti. Kaj me je tako očaralo? Vsi ti neverjetno prijazni in zanimivi ljudje, ki sem jih srečal? Lepa dekleta, s katerimi sem preživel popoldneve in večere? Vožnja s kolesom med gromozanskimi svetlečimi napisi na Times Square? Pogled po vagonu na podzemni železnici, kjer je med petdeset ljudmi trideset različnih narodnosti? Newyorški naglas? Polezžvanje na travi v Central Parku?
Verjetno vse to. In več. Tisto nekaj, kar ne moreš opisati z besedami. Ko preprosto čutiš, da sprehod po Broadwayu in po sedmi aveniji, ki se konča z vročo čokolado v Starbucks Cafe na Union Squaru ni isti kot kje drugje na svetu.
Nikakor pa nimam tako lepih spominov na prvo srečanje z Ameriko, ki sem jo preživel na carinskem uradu na letališču JFK.
Na Heathrowu je imelo letalo zamudo in prijel sem v roke kitaro in začel igrati. Po izrazih na obrazu sem sklepal, da česa takega niso se doživeli. Po nekaj pesmih, se je nekaj skupinic razživelo in začeli so glasbo spremljati s ploskanjem in peti z mano in čez kako uro so bili skoraj vsi v elementu. Okrog terminala 2 se je že nabralo kup varnostnikov, ki so povečini prisostvovali dogajanju ...
Ko sem vstopal na letalo, sem se počutil kot znana osebnost. Ljudje so me ustavljali, me pozdravljali, nakar grem mimo gospoda, ki je bil na letališču poleg mene in mi v roke stisne $20.
"Hvala za popestritev."
Mora se je zalela na letališču v New Yorku. Ker nisem napisal točnega naslova, kje nameravam ostati, sem postal osumljenec.
"Prosim, hodite naravnost proti vratom na koncu hodnika," mi grobo ukaze policistka. Ker sem se obrnil, da bi vzel s sabo svoj potni list, je zavpila: "Naravnost! Ne obračajte se nazaj, ne levo ne desno. Dokumente bom prinesla za vami."
Tako sem pristal v sobi polni raznobarvnih ljudi, ki so govorili celo paleto jezikov, razen angleščine. In pet minut za tem, ko sem vstopil v sobo, se je podrl sistem. Tako smo čakali v napetem ozračju ob policistih, katerih služba je biti čimbolj neprijazen in sumničav.
"Zadnjič, ko se je to zgodilo, smo bili brez dostopa do sistema tri dni," je dogajanje komentiral eden od carinikov.
Zdrznil sem se. "In kaj ste storili z ljudmi?!"
"Vsi smo čakali. Nihče ni smel tri dni zapustiti sobe. Dovolili smo jim, da so sli v spremstvu policistov na stranišče, po vodo in hrano. Kar je bilo najbolj neprijetno, je bil smrad v sobi, ker je tudi ventilacijski sistem odpovedal."
Geeks! Mislil sem si svoje in molil, da tokrat izpad ne bo tridnevni.
Proti jutru se je sistem postavil nazaj na svoje mesto in začel se je psihološki dril. Ravno sem opazoval, kako so dva človeka poslali nazaj od koder sta prišla.
"Naslednji prosim. Ime in priimek, nacionalnost."
"Matej Sedmak, Slovenia"
"Slovenia. Kje za vraga je to? Kje imate vizo?" me je vprašal in listal po potnem listu.
"Nimam je. Ne potrebujem je."
"Zakaj ste prišli v ZDA?"
"Dopust."
"Kje nameravate ostati in kdaj se vračate?"
Razložil sem mu, da bom našel hotel v New Yorku, kar nikakor ni bilo dovolj. Ugotovil je, da sem bil pred dvema letoma 30 dni v ZDA in začel me je spraševati po naslovih, kjer sem bil. Počutil sem se kot glavni osumljenec septembrskih napadov na WTC. Razložil sem mu, kje sem bil.
"Poba, nemogoče je obiskati toliko krajev v 30 dneh."
Karkoli sem rekel, je carinik našel nekaj, kar me je postavilo na laz.
Napetost je naraščala.
"Bil sem pri prijateljih in sorodnikih. Ne vem naslove iz glave."
"Poba, bi se rad danes vrnil od koder si prišel?"
O, Bog. To je bil trenutek, ko sem se prvič zares zgrozil. Da te pošljejo domov, ni treba, da ti karkoli dokažejo. Dovolj je, da ti njim dovolj prepričljivo NE DOKAŽEŠ, da si povsem čist in nimaš nobenih namenov ostati v državi. Dovolj je, da uradnik naredi križec v potni list in letel bom nazaj v Madrid na svoje stroške. Mislim, da ni nobene instance, kjer se lahko na odločitev pritožis. Medtem bo ugotovil, da nimam dovolj denarja niti za eno noč v hotelu, kaj šele za letalo do Madrida ... Vsakič, ko bom poskusil prečkati ameriško mejo, me bodo spraševali po tem incidentu ... in vsakič znova bom moral posebnim enotam razlagati zakaj so me poslali nazaj. In...
"Čakajte. Naslove imam shranjene v dlančniku v nahrbtniku."
Tresel sem se, ko me je policist pospremil do nahrbtnika, kjer sem po mesecu in pol poskusil vžgati majhno napravico ... in ugotovil, da ima prazne baterije. Vzel sem nove baterije, jih pred carinikom zamenjal, vžgal dlančnik in ugotovil, da so izginili VSI podatki. Tokrat mi je šlo res za nohte. Zmedeno sem začel pripovedovati o svoji prejšnji poti in imena ljudi, ki sem jih srečal in kjer sem bil.
"Eee ... bil sem pri Russlu v Denverju. Russel Sedmak."
Tišna, tipkanje ...
Tipkanje ...
Oster pogled ...
Tipkanje ...
"Kdo je Diana Sedmak?"
"Diana Sedmak?" sem zmedeno ponovil.
"Da, Diana Sedmak. Kakšno zvezo ima z Russlom Sedmak."
"Njegova sestra je," sem bleknil. "Pa je res njegova sestra? Sem si pravilno zapomnil ime gospodične, ki sem jo srečal samo enkrat," sem pomislil ...
Tišina ...
Tipkanje ...
Oster pogled ...
Tipkanje ...
Prijaznejši pogled ...
"Dobro. Prost si. Želim ti prijeten dopust."
Ko sem prišel iz podzemne, mi je črn brezdomec potisnil v roke časopis. Vzel sem ga in začel listati. Videl sem, da ima na zadnji strani male oglase in takoj mi je padel v oči oglas: Iščemo igralce in modele. Vrgel sem 25c v prvi telefon, jih poklical in se dogovoril za sestanek. Tako sem obiskal eno in nato se eno agencijo, spoznal cel kup ljudi s podobnimi sanjami in direktor druge agencije mi je vlil nekaj optimizma. Za 10$ mi je prodal 150$ vreden dostop do njihove baze podatkov o naročnikih in rekel, da bom lahko našel kaj zase, morda že danes. Spoznal sem prikupno študentko, s katero sva posnela nekaj fotografij. Nato me je peljala na kosilo in mi pripovedovala o tem poslu in izjemni konkurenci, ki je tukaj prisotna. Odločil sem se, da bom naredil vse, da postanem model ali igralec v New Yorku ... in kmalu zatem uresničitev teh sanj prestavil za mesec dni, ko bom v Los Angelesu.
Bolj zabavno in dobičkonosno se mi je zdelo igranje kitare na podzemni.
Zvečer sem sredi ulice srečal par. Ogovoril sem jih, zapletli smo se v pogovor in ponudila sta mi prenočišče pri njiju v Brooklynu. Naslednje jutro sta mi rekla, da me naslednjo noč nikakor ne moreta gostiti, ker sta polno zaposlena s predstavo v kateri igrata. Ravno v tistem trenutku, sem dobil email: "Smo v New Yorku. Pokliči me na ..."
Tako sem spoznal druzino Dizdarević. Najprej prijetno Andrejo, nato se njena dva sinova, kjer živim in prespim večino noči v zadnjih dveh tednih.
Prikupna uslužbenka, mi je predvčerajšnjim uredila brezplačno članstvo v YMCA, kjer imam dostop do interneta in fitness in bazen in ... V žepu imam ključe od stanovanja na 15. ulici na Manhattanu, kjer imam svojo sobo z računalnikom. V drugi sobi spi Andrejin sin, Tin - zanimiv in razgledan človek, kuhar v eni od znanih Newyorških restavracij ... V službi sem kot svetovalec in "coach", s čimer sem v zadnjih dneh zaslužil skoraj toliko denarja, kot ga potrebujem za let iz Los Angelesa do Avstralije.
Dogaja se mi!
Igranje kitare na podzemni železnici v New Yorku je ena mojih najlepših glasbenih izkušenj. Odziv občinstva je preprosto NEVERJETEN. Med tisočimi glasbeniki, ki igrajo po vlakih, na postajah, na ulicah, sem pričakoval veliko bolj hladen odziv ljudi, vendar me vsakič znova presenetijo ljudje, polni življenja, željni glasbe in zabave, ki začnejo plesati, ploskati in peti z mano in spravijo na noge cel vagon ... In ko na koncu tega cirkusa grem okrog s klobukom, dobim včasih toliko dolarskih bankovcev, da resno razmišljam o nakupu večjega klobuka. Medtem ko grem okoli, pustim svojo beležko pri prikupnem dekletu, s katero sva si prej izmenjala nasmeh, dobim njen email in telefonsko številko ...
Sanje.
V petek se odpravljam proti Pennsylvaniji pogledati prijateljico, ki sem jo spoznal lani v Franciji, nato v Washington DC in če ne bo napovedi, da na Florido prihaja orkan Fifi, je naslednja destinacija Miami.
Rad vas imam,
Matejwww.okolisveta.com
