Eviva Santiago!
Zdaj sem že deveti dan v Santiagu. Intenzivno počivam, si raztegujem mišice, masiram podplate, treniram španščino, zvečer na ulici igram kitaro in včasih ponoci plešem salso in okusim pravo špansko fiesto. Zadnji dan Kamina sem spoznal študentko iz Mehike, ki stanuje v študentskem domu. Ravno dva dni prej je njena cimra šla v Amsterdam in tako je zadnji teden imela cimra iz Slovenije :)
Takoj, ko sem zvečer odposlal sporočilo iz Marseillesa, sem se odpravil proti Španiji. Na špansko-francoski meji sem se pojavil nekje ob sončnem vzhodu. Zgubljeno sem hodil po neznanih vaseh, ko mi ustavi ženska iz ene od vasi in me povabi k sebi na zajtrk (njeno gostoljubnost sem nato izkoristil se za tuš in zadnji skok na internet).
Iz St.John-Pied-De-Port sem začel hoditi 10.avgusta in v 22 dneh in pol dosegel Santiago de Compostella. 3 tedne polne osupljivih doživetij, preizkušenj, globokih prijateljstev (in ljubezni:) in novih spoznanj.
Prve tri dni je bil moj Kamino glasen in zabaven. Peli smo Para bailar la Bamba, se masirali, se smejali, pili špansko vino ... "Skoraj tako kot doma v študentu," sem pomislil in se odločil narediti teden tihega Kamina.
V Pamploni sem poslal kitaro in del pritljage v Santiago in manjko v tezi dopolnil s hrano za teden dni. Spal sem v šotoru, jedel samo hrano, ki sem jo ves čas nosil s sabo in hodil sam in (večinoma) v tišini. Vsem, ki me občudujete kot izkušenega, junaškega popotnika, bi rad nekaj priznal ... V tem tednu sem si prvič v življenju sam skuhal pasto in prvič sem sam postavil svoj šotor. In bil je teden ko sem prvič počel mnogo stvari :)
Po 8 dneh bojev z naravo, s svojim telesom in umom, so me prišli obiskati starši s sestrico. Tudi zanje je bil Kamino neverjetno lepa izkušnja. Zdi se mi, da nismo bili še nikoli prej tako povezani kot tukaj. Za nekaj dni so občutili ta veter popolne svobode in sreče, ki piha na moji poti in mislim, da me zdaj šele zares razumejo zakaj sem šel na pot.
Nase poti so se ločile malo pred Leonom. Zadnji teden je bil spet na svoj način poseben. Še nikoli prej nisem v tako kratkem času spoznal toliko očarljivih in globokih ljudi. Skoraj vsak človek, ki je prečkal mojo pot, mi je podaril neprecenljiv zaklad - modrost, ki mi je razširila ali včasih čisto spremenila obzorja in poglede na določene stvari.
Zadnjo etapo sem zgodaj zjutraj začel v Portomarin-u in v škatlo z donacijami vrgel še zadnji evro in 19 centov. Po 26 urah hoje sem prispel v Santiago. Spet sem spoznal, da so meje veliko višje, kot sem si upal sanjati.
Tako lepo je biti neodvisen. Počutim se kot Johnatan Livingstone Galeb. Prijeten občutek je potovati brez denarja. Hrane je povsod dovolj, spiš pač kjer spiš, če kaj potrebuješ, vprašaš ... in še čisto nič te ne skrbi, da bi te kdo okradel :)
Danes se odpravljam na konec zemlje (Finisterre), nato v Lizbono obiskati prijateljico Catty (komaj jo čakam videti!!), v ponedeljek imam pa že let iz Madrida za New York.
Hvala za vse odzive na prejšnji email in ponudbe ... Zdi se mi, da to ne bi bila najboljša ideja. Odločil sem se vzeti samo povratno karto do New York-a (eno karto bom nato poslal nazaj, da mi vrnejo denar), za vse ostale karte si bom pa zaslužil denar sproti. Tako je bolj v duhu moje poti.
Verjetno bom prišel v New York s podobnim proračunom, kot sem prišel v Santiago. Nimam ideje, kje bom spal, kako bom denar zaslužil ... in verjemite mi, da me sploh ne skrbi. Kamorkoli grem in karkoli počnem, preprosto zaupam in pričakujem, da se mi bo zgodilo nekaj lepega. Na tej poti so se več kot potrdile besede mojega očeta: ČE PRICAKUJEŠ NAJBOLJŠE, POGOSTO TO TUDI DOBIŠ.
Rad bi vam nekaj zaupal.
Veliko ljudi na poti (če jim omenim svoje popotne načrte), emailov in komentarjev mi govori o tem, kakšen junak sem in kako sem oh in sploh super izkušen junaški popotnik. In priznam, da mi dobro dene. Ego se tako rad hrani s takšnimi stvarmi. Na trenutke bi rad celo verjel takšnim traparijam. Kdo je torej Matej Sedmak, šopar okoli sveta, ki po mnenju nekaterih podira rekorde in meje mogočega?
Sem čisto navaden študent, povprečne zunanjosti (pozerske fotke ne štejejo:), z zvečine povprečnimi sposobnostmi, od katerih sem jih nekaj z vztrajnim trudom razvil in izboljšal. Na ostalih delam. Verjetno sem malce bolj neroden in nepraktičen, kot večina drugih ljudi. Verjetno imam precej manj občutka za čas in denar, kot večina drugih ljudi :))
Sem srečen? Sem. Zelo. Kar pa ne pomeni, da nisem nikoli žalosten.
Sem pogumen? Verjetno sem. Kar pa ne pomeni, da me ni strah! Pogumni so tisti, ki gredo naprej, kljub strahu!
Sem samozavesten? Verjetno sem. Rad imam sebe takšnega kot sem in rad imam druge takšsne kot so.
Sem izkušen? Verjetno sem. In po drugi strani ne. In tak bi rad ostal. Izkušnje te veliko bolj omejujejo kot pomagajo. Vsaka izkušnja s človekom je nekaj enkratnega in neponovljivega. Govoriti o "izkušnjah z ljudmi" je zame paradoks.
Sreča, samozavest, izkušnje in pogum, tako kot večina ostale lastnosti NISO NIČ PRIROJENEGA, DOLOČENEGA ali celo NEDOSEGLJIVEGA! Postanete lahko točno takšna oseba, kot si želite in dosežete lahko čisto vse o čemer sanjate. Sam sem postal oseba, o kateri sem nekoč sanjal in počnem stvari, o katerih sem nekoč sanjal. Ko se opazujem zdaj, vidim, da moja sedanja osebnost nima skoraj nobene zveze z osebnostjo pred 3 ali 4 leti.
Naj torej ne bodo tile emaili SPOROČILA SUPERMENA, temveč svež veter svobode in sreče, ki bo enkrat tedensko zapihal v vas elektronski nabiralnik in vam dal jasno vedeti, da SE TUDI VAM LAHKO IZPOLNIJO SANJE!
Zasurfajte na mojo spletno stran, dodajte si stran med priljubljene, napišite misel v knjigo gostov, oglejte si stare fotografije in počakajte se nekaj dni na nove. Kmalu bo objavljena daljša reportaža o Kaminu.
Hasta Luego! Se beremo po prvem tednu Amerike!
Matejwww.okolisveta.com
