10. avgust
V Marseilles sem prišel včeraj pozno popoldan z namenom, da tekom noči zasluzim čimveč denarja, nato pa se zjutraj odpravim proti Španiji. Navado imam, da ko pridem v mesto najprej poiščem hotel, kjer se s hotelirjem dogovorim, da pri njem pustim prtljago za nekaj ur. Ko najdem prenočišče, grem v hotel iskati nahrbtnik. Tudi tokrat sem v hotelu pustil velik nahrbtnik, s kitaro in malim nahrbtnikom pa sem se odpravil zabavati Marseillske ulice. Po uspešnem večeru in noči sem okrog druge ure prispopihal nazaj v hotel, kjer sem se zaklepetal s hotelirjem. Po dobri uri klepeta, me je vprašal, če želim spati do jutra, nato pa lahko grem k njemu na internet. Odklenil je sobo 210, me napotil vanjo in prosil, če za sabo ne pustim sledi. Kot sem zjutraj izvedel je imel noč polno tečnih gostov in mu je ura smeha in klepeta očitno pomenila veliko.
Že od Taizeja teče vse kot po maslu. Blizu Lyona sem uštopal Vietnamca, ki je bil namenjen v Montpelier in sredi poti sem se odločil, da grem v Avignon. Nato sva zgrešila odcep na avtocesti in pristal sem v mestu Nimmes. Tam so kapnili prvi francoski evri. Okrog pol enih zjutraj sem se spomnil, da potrebujem prenočišče. Stopil sem v prvi bar in se začel pogovarjati z nekaj gosti. Izrazil sem svojo malo skrb, nakar mi neka gospodična reče: "Lahko spiš v moji hiši."
Z njo in njenimi španskimi prijatelji smo se odpeljali v vasico oddaljeno nekaj deset kilometrov v smeri Avignona.
Okrog poldneva sem pristopal do Avignona. Ko sem zvečer pel gostom in zbiral kovance, so me trije fantje povabili k mizi na pijačo in ko sem jih vprašal, če lahko prespim pri njih, so me vzeli s sabo. Pripeljali so me na čudovito francosko podeželje in 2 dni in pol sem bil njihov gost. V četrtek popoldne sta me Xavier in teta od enega izmed njih pripeljali v Aix, čudovito mesto.
Vedno znova spoznam ljudi, postanemo prijatelji, nato moram pa varno zavetje zapustiti in spet oditi v neznano. Vedno znova mislim, da tokrat pa res ne morem spet srečati tako prijaznih ljudi. Tako je bilo tudi tokrat. Nekaj ur sem preživel na kamnitih stopnicah in v praznem blodenju po ulicah in zbiranju poguma, da bom spet s svojo polomljeno francoščino zabaval goste.
Po nekaj urah nabiranja cekinov, sem se lotil iskati prenočišča. Ura je bila že pozna in v lokalni cerkvi sem vprašal, če lahko prespim pri njih. Poslali so me v drugo cerkev. Počakal sem do konca molitev, nato pa vprašal brate, če je mogoče pri njih preživeti noč. "NE." Osupnilo me je in hkrati se mi je vse skupaj zdelo kot znamenje ...
Ko sem odhajal proti izhodu, me je po rami potrepljal fantina in me vprašal, če potrebujem prenočišče.
Tako sem preživel tri dni pri Jeromu, neverjetnem človeku, od katerega sem se naučil veliko. Jerome je človek, ki se je odpovedal vsem materialnim dobrinam in zemeljskim užitkom in živi čisto in duhovno življenje v molitvi in razmišljanju. Težko je pretvoriti v besede, koliko mi pomenijo življenjske modrosti, ki sem jih spoznal skozi pogovor.
Odločil sem se, da se bom na tej poti pobližje spoznal tudi z drugimi religijami. Nekaj časa se želim ob branju Korana učiti islama, nato budizma in prav tako hinduizma. Rad bi bolje in brez predsodkov razumel drugačne ljudi in različne kulture in tudi iz njih črpal življenjskih resnic. Menim namreč, da je prav da vsak raste in odraste v svoji kulturi, jo dodobra spozna, spoštuje in nato s svojo resnico bogati druge ljudi, ki morda razmišljajo drugače.
Takoj ko dokončam tale email, se odpravljam v St.John de la Porte, na začetek Kamina, ki ga nameravam prehoditi v 20 do 30 dneh. Komaj čakam! Mislim, da bom tekom teh 860 kilometrov hoje doživel veliko lepega.
Se beremo po koncu KAMINA.
Matejevo pot in fotozgodbo lahko spremljate tudi na spletni strani www.okolisveta.com.
