»Oprostite gospod, govorite angleško?«
»Seveda!«
»Potrebujem vašo pomoč,« sem dejal z zelo negotovim glasom. Nikoli ne prosim ljudi za denar, a danes sem se odločil, da ovržem eno svojih omejitev in z njo povezan strah.
»Rad bi uporabil internet, ampak nimam čisto nič denarja. Bi mi dali 200 jenov?«
Ponavadi bi jih vprašal, če imajo mogoče računalnik, ali če vedo, kje bi se dalo dobiti internet zastonj. Zastonj uporaba interneta – v Tokiu to zveni res smešno.
»Ej, stari, seveda imam, izvoli!« Dal mi je dva kovanca brez obotavljanja.
»V moje veliko zadovoljstvo je, da ti pomagam.«
V najinem kratkem pogovoru, ki je sledil, sem izvedel, da je Američan, ki trenutno živi v Tokiu in je že obiskal Slovenijo.
Predenj pa sva se ločila, sem se mu priklonil in iskreno zahvalil. Zasmejal se je in mi zagotavljal, kako srečen je šele on, da mi je lahko pomagal.
Ljudje smo očitno ustvarjeni tako, da nas darovanje osrečuje.
Danes so se iz Evrope vrnili lastniki stanovanja, zato sva se z Megumi morala odseliti. G. Cho iz kitajske restavracije mi je podaril še zadnjo juho in zopet sem šel neznano kam s svojim majhnim nahrbtnikom, toda tokrat z novo obleko.
Tako sem srečen; po osmih mesecih in pol sem se poslovil od raztrganih črnih hlač in sedaj imam novo podobo. Preden so prišli gostitelji domov, me je kar malo zeblo, saj so bile moje obleke še vedno vlažne, zato mi je Kazu (lastnik) dobesedno oblekel krasne sive hlače in bel pulover.
»Sijajno, to moraš obdržati,« mi je rekel.
Izgledam kot tipičen japonski najstnik.:))
Ko tole pišem, je 15 minut čez polnoč in sedim v internet baru Roppongi. Nisem samo brez denarja, ampak tudi brez dokumentov. Če me policija povpraša po potnem listu, me lahko še zapre!
Zjutraj sem zaprosil za kitajski vizum, zato sem moral tam pustiti tudi potni list. Sprašujem se, kdo mi bo plačal moj kitajski vizum… Prevzeti ga moram v torek, stane pa približno 4000 jenov.
V desetih minutah moram zapustiti ta prostor in oditi na ulico, si poiskati nekoga, ki bi me gostil. Sem že povprašal nekaj ljudi, toda nihče mi ne more pomagati.
Počutim se enkratno. Tako lepo je biti na svetu brez vsega in hkrati s popolnim zaupanjem v vse. Počutim se tako svobodnega, tako neverjetno srečnega. Svet ljubim tako zelo, in tako zelo sem mu hvaležen, ker lepo skrbi zame.
Danes sem se moral posloviti tudi od svojega dobrega prijatelja – psa Boba. Na tem potovanju se še nikoli nisem tako navezal na kakšno žival. Skupaj sva preživela kar nekaj čustvenih trenutkov. Bob ve, da ga razumem in da ima pravega prijatelja.
Brezplačni internet v Tokyu
"Gospod, tega pa res ne smemo narediti - omogočiti vam brezplačen internet - in če naš nadrejeni to ugotovi, bomo imeli še težave!" mi je razlagal eden od uslužbencev v internet/manga baru v Ikebukuru, Tokiuo. Zadržal je dih in nadaljeval: "Toda vaša situacije je tako… SMEŠNA in zato smo se odločili, da vam podarimo to noč brezplačen internet."
Nocoj želim napisati pisma nekaterim pomembnim ljudem in organizacijam po svetu, se učiti japonščine in še malo zadremati… Kar tukaj, v internet baru.
To je res NEVERJETNO! Česa podobnega še nisem doživel. Vsi, ki so kdaj obiskali Japonsko, bodo delili z mano občutke presenečenja.
Japonska me je sprejela. Zopet se počutim kot doma!
www.peacehiker.com
http://peacehiker.blogs.com
