Zanimivosti

Dnevnik s poti okoli sveta, 24. del

Tokio, 25. 10. 2005 14.03 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Matej Sedmak
Komentarji
0

Na Japonskem mi je uspelo najti stanovanje, dobiti 600 dolarjev in prispeti v eno najpopularjenših japonskih revij.

Matej Sedmak na Japonskem
Matej Sedmak na Japonskem FOTO:

Tokio, 25. oktober 2005 

Pred enim tednom sem stal pred eno od gromozanskih stavb v eni najbolj obiskanih četrti Tokia in iskal možnost, da se za nekaj minut priklopim na internet. Bil je mrzel, deževen dan, bil sem sredi ene najbolj bogatih držav na svetu, sam s svojim malim zelenim nahrbtnikom, brez denarja in pošteno lačen. Povrh vsega v državi, kjer ne le, da ne znam jezika, temveč ne znam niti brati napisov na ulicah in stavbah. Počutim se kot majhen otrok, ki ne zna brati in govoriti. 

Oprezno in počasi sem pristopil do Japonca v poslovni obleki in ga v japonščini vprašal, če govori angleško. Ko mi je s kretnjo pokazal, da malo razume, sem ga povprašal v mešanici japonščine in angleščine, če ve, kje v bližini bi lahko brezplačno surfal po internetu. 

"Brezplačen internet? Res ne verjamem, da boš v Tokiu našel brezplačen internet. V Tokiu ni nič brezplačno. Zakaj pa ne greš v internet cafe tukaj zgoraj?" 

Zasmejal sem se. V zadnjih dneh sem spoznal, da v Tokiu resnično ni nič zastonj. Eno jabolko - moja najljubša hrana - stane 2 dolarja (okoli 400 tolarjev)!!! 

"Bi rad, vendar... jaz potujem na malce nenavaden način - brez denarja."  
Strmel je vame in ni mogel verjeti svojim ušesom. "V Tokiu si brez denarja? O, moj bog. Če mi dovoliš, da ti plačam internet, pridi z mano." 

Z velikim veseljem sem mu dovolil in z očmi in ušesi je požiral mojo zgodbo. Na srečo sem tretji dan v Tokiu naletel na Japonko, ki mi je prevedla članek o moji poti v japonščino, tako da se lahko sedaj na nek način lahko predstavim Japoncem. 

Pregledoval sem elektronsko pošto, ko se me je moj "sponzor" nežno dotaknil in pokazal na računalniški zaslon. Odprto je imel stran, za prevajanje iz japonščine v angleščino. Na eni strani sem videl japonske pismenke, na drugi pa angleški prevod, ki je zvenel takole: "Dober dan. Jaz živeti blizu. Stanovanje. Sva dva in pa dva psa. Te lahko povabim na večerjo?" 

Stanovanje v zameno za skrb za psa 

"Dva psa" sta me spravila v smeh. Še zdaj ne razumem, kakšno vezo sta imela dva psa z našo večerjo, vendar sem v naslednjih urah spoznal tri čudovite ljudi, ki so močno spremenili mojo izkušnjo Japonske - Kazu-ja, njegovo dekle Riko in njeno učenko, pevko Megumi, ki je istih let kot jaz in tudi podobnega finančnega stanja. Po dobrih dveh urah poznanstva, mi je Rika rekla, da čez nekaj dni odpotujeta v Evropo in če želim ostati v njunem stanovanju, sem dobrodošel - edini pogoj je, da pomagam Megumi skrbeti za njuna dva psa. 

Tako je zdaj moj dom moderno prostorno stanovanje v centru Tokia. Delim ga s prijateljico Megumi, ki je trenutno moja učiteljica japonščine. Konec meseca bi šla rada z mano na štop do mesta Kjoto. 

Spoprijateljil sem se tudi z managerjem kitajske restavracije, ki se nahaja tik pod stanovanjem, in sem tako vsak dan deležen okusnih juh in drugih kitajskih jedi. 
 
Mexico in Tokio – stoletje narazen 


Japonsko sestavljajo štirje glavni otoki  (Hokaido, Honšu, Kjušu in Šikoku) ter več tisoč manjših. Ker je več kot 70 odstotkov dežele gorate, je velika večina njenih 128 milijonov prebivalcev nagnetena na majhnih ravninskih delih, v gromozanskih metropolah, kot so Tokio in Osaka. 

Velemesto Tokio v svoji širši obliki, ki vključuje tudi več mest in vasi, šteje kar 29 milijonov prebivalcev, kar pomeni, da je eno izmed najbolj številnih velemest na svetu. Sam Tokio šteje drugače kar 13 milijonov ljudi. Ob tako velikem številu prebivalcev je resnično neverjetno, da kriminal - v obliki ropov in umorov - skoraj ne obstaja, da vse poteka brez zapletov in da je prava redkost srečati tokijskega brezdomca – v našem pomenu – tukaj si namreč brezdomec samo, če se tako odločiš. 

V zadnjih petdesetih letih se je Japonska iz ruševin razvila v drugo gospodarsko velesilo na svetu. Let iz Mexica v Tokio je bil kot potovanje s časovnim strojem v naslednje stoletje. Spominjam se kulturnega šoka prvega dne, ko sem vstopil v javno stranišče in si po uporabi s pritiskom na gumb opral in posušil zadnjico. Ko sem vstal s stranišča sem opazil, kako se je za mano avtomatsko spustila voda. 

Ko prebivalca Tokia vprašaš, kako prideš do glavne tokijske železniške postaje, pritisne nekaj gumbov na svojem mobilnem telefonu, se priklopi na internet in ti pokaže zemljevid ter točne koordinate. Telefone uporabljajo celo namesto kreditne kartice! 

Dežela, kjer so se rodile ANIME, risanke, ki so prevzele ves svet, AIKIDO, borilna veščina z bogato duhovno tradicijo, ter gledališči NO in KIBUKI. Dežela SAMURAJEV in dežela, kjer so do pred kratkim verjeli, da je njihov CESAR utelešen Bog. 

Dežela vzhajajočega sonca se kopa v obilju, novih tehnologijah, najmodernejših stavbah in... duhovni praznini. Veliko ljudi je pozabilo, da materialne dobrine morda niso najpomembnejši dosežek v človeškem življenju. 

Kakorkoli, na Japonskem vsekakor ne najdeš ŠTOPARJEV... dokler ni stopil na japonsko zemljo slovenski potepuh z vedno-voljnim palcem. Izrazi na obrazih tokijskih voznikov, ko me vidijo štopati blizu postaje Šindžuku so neprecenljivi. Že izkušnja štopanja po Tokiu mi je dala zagotovilo, da bo štopanje po Japonski vse prej kot lahko... vendar zelo zabavno. Ljudje, ki se mi nazadnje le odločijo ustaviti, me skoraj vedno peljejo dodatne kilometre do destinacije, kamor grem. 

Vam je že kdaj kdo ustavil na ulici in dal v nahrbtnik 600 dolarjev?


Khm... meni tudi ne... vse do četrtkovega večera, ko sem se vračal s slovenske ambasade in vprašal prvega voznika za pot do železniske postaje. 

"Usedi se," mi je pokazal s kretnjo roke. Vstopil sem v čisto nov srebrn mercedes in začel klepetati z voznikom. Da bi bila komunikacija lažja, sem mu v roke potisnil članek o meni in moji pretekli poti. 

"Waw... Neverjetno... A res? Noro... Fantastično," je mrmral med branjem. Prispela sva v bližino njegovega podjetja. Ustavil je avto in nadaljevala sva pogovor. 

"Ko sem bil jaz star 20 let, sem bil slab, delal slabo, prizadel veliko ljudi. Bil sem član mafije, užival droge, alkohol. Resnično mi je v veselje srečati mladeniča kot si ti, ki je na dobri poti."
"Najlepša hvala, gospod."
"Glej... rad bi..." iskal je besedo v slovarju in mi nato pokazal prevod: "prispeval." 

Glede na to, da mi v Tokiu ljudje neprestano ponujajo denar, mi je bilo hitro jasno, da bom verjetno dobil nekaj tisoč jenov. Tokrat sem se želel temu izogniti. Nič nimam proti denarju - kot tudi nič "za". Denar je zgolj energija, zgolj ena izmed energij, ki kroži med ljudmi, vendar žal ZELO NAPAČNO RAZUMLJENA IN UPORABLJANA. Zaradi pomena, ki ljudje pripisujejo denarju, mi denar v tem obdobju življenja predstavlja prej breme na moji osebnostni rasti kot pomoč. 

"Res, najlepša hvala, vendar vesel bom vašega prijateljstva in morda, če želite, me lahko povabite kakšen dan na večerjo."
"Ne, ne, ne... glej, to je moje darilo tebi," je rekel skrivnostni gospod in iz žepa izvlekel sest japonskih bankovcev.
"Gospod... lažje bi mi bilo, če ne. Res ni treba... dajte nekomu, ki potrebuje..." 
Preden sem dokončal stavek, mi je denar potisnil v žep nahrbtnika in mi rekel: "Delaj dobro." 

Šmentana reč, kaj naj počnem s 6 000 jeni (60$), sem si mislil. Iskreno sem se mu zahvalil, vzel njegovo vizitko in ko je njegov avto izginil za vogalom, vstopil v prvi taksi. 

Po nekaj minutah sva s taksijem prispela na cilj in pokazal mi je na števec, ki je kazal, da moram plačati 900 jenov. Dal sem mu enega od bankovcev in mu rekel, da je v redu. 

"Počakaj, da ti vrnem ostanek," mi je rekel voznik
"V redu je. Ostalo je vase, gospod," sem mu odvrnil.
"Ne, ne, ne, ni v redu!" mi je rekel voznik, tokrat skoraj panično in po nekaj sekundah mi je v roke potisnil ostanek... 9 000 JENOV (90$). 

Zazijal sem od presenečenja in pogledal v žep nahrbtnika, kjer so bili ostali bankovci. Mislil sem, da sam dobil 6 tisočakov, vendar tokrat opazil na vsakem od petih bankovcev številko 10.000. 

Sveta nebesa! 600 dolarjev! Kaj naj počnem s takšno vsoto denarja... Kako naj ohranim čistost moje poti in duhovne rasti ob takšnih SKUŠNJAVAH! 

Odločil sem se, denar hitro porabiti, ker sem opazil, da se moj um z njim preveč ukvarja. Preživel sem fenomenalne 4 dni in bil v nedeljo zvečer spet "svoboden". 

Ponesreči pristal v najpopularnejši japonski reviji 

Nekega večera sem poklical telefonsko številko, ki mi jo je poslal oče - nek Slovenec, ki živi tukaj in Japonce uči angleščino. Ugotovil sem, da živi dve uri stran od Tokia in naslednji dan sem se ga odločil obiskati. 

Edini kapital, ki sem ga imel, je bila ODLOČITEV, da bom prišel v Ibaraki in se srečal z Igorjem. Tako mi je na prvi postaji nekdo kupil karto do naslednje in od tam je karta stala več kot 20 dolarjev, tako da sem začel spraševati ljudi, če bi mi kdo želel kupiti karto. 

Po nekaj zavrnitvah in presenečenih pogledih, mi je neki mladenič kupil karto do pol poti in me vprašal, če sem res povsem brez denarja. Zasmejal sem se in mu pritrdil. Vprašal me je, če me lahko fotografira... 

...in preostanek zgodbe lahko preberete, tisti ki znate japonsko na http://ameblo.jp/yukiyu/ pod datumom 2005-10-23 00:16:35. Ostali poglejte zgolj sliko. 

Izkazalo se je, da je oseba, ki mi je kupila karto, znan japonski psihiater in pisatelj in piše dnevnik, ki ga bere tisoče ljudi po vsem svetu. 

Ljudje smo ljudje... 

Vsakič, ko se podam v neznano, na obisk k novi kulturi, me ljudje svarijo, da "tam ne bo tako, kot je tukaj". Tam te ljudje ne bodo sprejeli... tam je daleč, neznano in LJUDJE SO DRUGAČNI.

Meni se zdi, da temu ni tako. Dlje časa kot sem na poti, bolj spoznavam, da imamo ljudje veliko več skupnih točk kot razlik. Tudi tokrat so novi japonski prijatelji poskrbeli, da so se mi razbili skoraj vsi predsodki, ki sem jih prinesel s sabo.

Jemo različno hrano, govorimo različne jezike in imamo različne barve oči in kože, vendar LJUDJE SMO LJUDJE.

Iskren nasmeh, ljubezen in pozornost v ljudeh navadno zbudi njihovo pravo naravo in navadno vrne nasmeh in ljubezen nazaj. Obstajajo besede in misli, ki vzbudijo čustva navdušenja in veselja v ljudeh vseh kultur, jezikov in pogledov na svet.

Na vseh koncih sveta srečujem ljudi, ki srečo iščejo zunaj sebe in nikjer nisem srečal se nikogar, ki jo je na ta način našel.  Na vseh koncih sveta srečujem ljudi, ki dajejo ne da bi pričakovali povračilo in ti ljudje imajo dovolj in preveč. Povsod so ljudje, ki se navezujejo na ljudi in lastnino in ti ljudje nimajo nikoli dovolj in nikoli zares ne izkusijo svobode.

Tudi Japonci se smejijo in jočejo in tudi Japoncem prijateljski objem in masaža stopal polepša dan.

Z ljubeznijo,

Peacehikel (tako mi rečejo Japonci)
www.peacehiker.com
popotnikmiru.blog.com - slovenski dnevniški zapisi 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1