Zanimivosti

Dnevnik s poti okoli sveta, 22. del

Las Margaritas, 25. 07. 2005 00.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Matej Sedmak
Komentarji
0

Kar prehitro se je končalo raziskovanje lepot Chiapasa in Oaxace. O Indijancih, zapatistih in tolpi Mara Salvatruche imam več vprašanj kot odgovorov.

Matej Sedmak
Matej Sedmak FOTO:

Piše: Matej Sedmak

Poglavje Latinske Amerike se bliža koncu, 18.7.2005

Iz San Cristobala sem v ponedeljek prispel v Las Margaritas, kjer me je gostila prijazna družina. Od tam sem šel v hribovito džunglo La Candona, en najlepših delov Mehike, s kruto in krvavo zgodovino in sedanjostjo. Od blizu sem se spoznal z zapatizmom in pustil pismo za Subcomandante Marcosa.

V sredo sem skupnost zapustil in enemu zapatistu pomagal zbežati do Tuxtle Gutierez, kjer sem se naslednji dan srečal z oznanjevalci Kristusovega evangelija, ki tega niso uspeli pokazati z dejanji. Celo pot že opažam, da ljudje, ki me sprejemajo v svoje hiše, dajejo hrano ter prevoz, ne govorijo veliko in ljudje, ki govorijo o Bogu in Kristusu, velikokrat svojega sporočila ne pokažejo z dejanji.

Za obisk Mara Salvatruche ni bilo več časa, prav tako ne za Palenque in Cañon Sumidero.

Da bi potešil svojo radovednost in raziskovalni duh, bi moral v Chiapasu ostati vsaj se nekaj mesecev. Želel sem si globoko v džunglo La Candona, se naučiti jezika Toholaval ter nekaj časa živeti in delati v skupnosti staroselcev, se učiti kako komunicirati s kamni, drevesi in živalmi ter pogledati svet iz drugega zornega kota.

Vendar ne morem vedeti in izkusiti vsega naenkrat. Zdaj je čas, da počasi zaključim poglavje Latinske Amerike in grem na potep po Aziji ter pridem domov dovolj zgodaj, da lahko nadaljujem s študijem.

Naučil sem se že dve japonski pisavi – hiragano in katakano - manjka mi še nekaj tisoč znakov pisave kanji, pogovorno znanje japonščine in seveda... letalska karta.

Spet sem v Mexico Cityju, med čudovitimi spomini in med dobrimi prijatelji. Jutri grem (spet) tečnariti na Japan Airlines.

Zakaj sodimo ljudi po njihovi embalaži?

V sredo sem praznoval prvo obletnico potovanja. Na cesto proti neznanim dogodivščinam sem se odpravil 20. julija 2004.


Za menoj je dolg dan in precej dolga pot. Ko sem prispel v mehiško mestece Las Margaritas, sem lastnico ene izmed majhnih trgovin ob cesti vprašal za pot do skupnosti zapatistov. Rekla mi je, da je bolje, če pot nadaljujem jutri in mi ponudila prenočišče v svoji hiši. "Veš, guerro (tako Mehičani kličejo nas, bledoličneže), zdaj smo vsi zbrani okrog tebe in ti ponujamo gostoljubje in vso našo pozornost. Verjemi mi, da če bi nas za prenočišče prosil kdo od okoliških Indijancev, ga verjetno ne bi imeli," je rekel gospod Raul, ki je prišel na obisk s svojo ženo in videl mene, kako sedim zunaj na blazini, obkrožen s 15 ljudmi.

To je po mojem mnenju eden od obrazov sveta, ki odseva našo nedoraslost. Naša družba še vedno ocenjuje ljudi po zunanjem videzu, barvi kože in barvi oči. Še vedno je po svetu nenapisano pravilo, da smo ljudje bele polti, modrih oči in simetričnega obraza vredni več.

Ljudje še vedno zamenjujemo embalažo za vsebino. Večkrat pozabimo, da je telo, v katerem se nahajamo, zgolj stanovanje, kjer začasno prebiva naš neomejeni um ter naša duša. Ljudje pozabimo, kdo smo, in v svoji nevednosti mislimo, da smo vredni manj ali več kot naši bratje, zaradi naših fizičnih lastnosti, preživetih izkušnjah in drugih nepomembnih karakteristikah.

In vse te besede so namenjene, bolj kot vam, samemu piscu teh reportaž.

Po letu dni potovanja, po tolikih izkušnjah, po več kot 40 obiskanih državah, srečanju z desetinami modrecev in prebranimi stotinami knjig, še vedno zaidem v sodbe o ljudeh glede na njihovo zunanjost ali glede na "prvi vtis". Včasih še vedno mislim, da sem vreden manj ali več od drugih bratov. Še vedno v svoji nevednosti mislim, da sem ločen od drugih, in pozabim, da smo v resnici vsi eno.

Ampak – VSE JE POPOLNO. Popolno je, da se svet nahaja, kjer je, in da se jaz sam soočam s svojo nedoraslostjo in nevednostjo. Vse je popolno in mi sami smo stvarniki našega nadaljnjega razvoja.

Sprejet v skupnost

La Realidad, Chiapas, 20.7.2005

Matej Sedmak
Matej Sedmak FOTO:


Prejšnjo noč sem spal na trdih klopeh in brez pokrivala. Sredi noči sem ves premražen iskal nekaj, v kar bi se lahko zavil, in našel star plastični najlon, pod katerim sem se kmalu zbudil ves premočen. Potem me je še bolj zeblo.

Preživel sem torej noč, vendar sem zjutraj zamudil tudi zadnji tovornjak, ki je šel proti mestu. Stopil sem do nadzornika in mu razložil situacijo. Vprašal me je, če imam kakršno koli potrdilo o tem, kdo sem, in pokazal sem mu članek o meni iz časopisa Reforma. Navdušil se je, govoril z vodilnimi v skupnosti, in dovolili so mi, da ostanem kolikor hočem.

Danes sem govoril z več osebami in moje občudovanje in spoštovanje do teh bojevnikov je vse večje. Nekoč bi se rad vrnil in z njimi preživel vsaj mesec dni. Rad bi z njimi delal na polju, spal v njihovih hišah in učil njihove otroke matematiko in angleščino.

Vendar zdaj ni čas za to. Našel sem, kar sem iskal: dobil sem prijatelje med zapatisti. Danes bom ujel jutranji avtobus in šel nazaj. Obiskati nameravam še Indijance na drugem koncu džungle, nekaj dni preživeti v San Cristobalu, v Tuxtli, obiskati Palenque ter pogledati Cañon Sumidero.

Sedim na klopi in poslušam šumenje reke in oglašanje čričkov. Zaradi lune vidim prostrano in mirno džunglo okoli mene. Vendar vem, da ta džungla ni niti tiha niti mirna. Nahajam se na enem najbolj konfliktnih delov sveta. Okoli mene je nastavljenih 111 vojaških baz mehiške vojske ter paravojaških enot. Po džungli je skritih stotine oboroženih zapatistov, ki čakajo na poziv za boj. Praktično sem na ozemlju, kjer poteka VOJNA.

Situacija, v kateri sem, je zelo specifična. Da bi mi zapatisti zaupali več, je potreben čas. Prostor, kjer se lahko gibam, je omejen na zgolj nekaj kvadratnih metrov in skupnost opazuje vsak moj gib. Čez dve uri in pol me čaka kamion, upam, da se bom tokrat zbudil.

Sem na napačni poti?

Tuxtla, 22.7.2005

“Izgubljaš se fantina. Samo dve izbiri imaš. Ali si božji ali satanov sin. Ni vmesne poti. Božji sin si lahko samo prek Kristusa.”

“Zapomni si tega večera. Če danes ne sprejmeš Kristusa v svoje srce kot svojega odrešenika, ki je trpel in umrl na križu za tvoje grehe, te čaka večni ogenj.”

“On je resnica. Ko ga sprejmeš, ti ne bo več treba iskati drugega.”

“Dobro, kakšno sporočilo nosiš ti, popotnik?” je eden izmed njiju končno začel dialog.

Nisem odgovoril.

“Mladenič, kakšno je tvoje sporočilo? Kaj točno lahko ti sporočiš svetu?”

Uprl sem pogled v tla in rekel s tihim glasom: “Ne vem. Jaz, za razliko od vaju, ne poznam še resnice.”

“Mi jo poznamo. Mi živimo v Kristusu. Ni nam treba potovati kot brezdelneži po svetu. Kaj lahko daš ti svetu?” so spet začeli svoj govor.

Nekaj trenutkov sem razmišljal. Ne bi želel dajati vtisa, da bi se rad z njimi pogovarjal o resnici. Včasih čutim, da ne poznam niti samega sebe, kaj šele, da bi vedel, kaj o svetu ali celo Bogu.

“Če boste preživeli z menoj nekaj časa, boste morda našli sporočilo o tem, kako živim...”

Najini poti z zapatistom sta se danes ločili, ker sem moral urediti nekaj stvari v Tuxtli. Ura je enajst in sedim na zidu na eni od bencinskih črpalk. Pred dobre pol ure je senca avtobusa z oznanjevalci Kristusa izginila v noč, v moji smeri, proti Mexicu.

Prej sem se približal skupini ljudi in jih vprašal za prevoz proti Mexicu. Takoj ko sem se predstavil, sta mi dva pastorja začela razlagati božjo besedo. Rad poslušam ljudi, ki širijo sporočilo ljubezni. Vzpodbujam in sprejemam vse ljudi, vseh religij, vseh pogledov na življenje, ki se zavzemajo za mir.

Po dobre pol ure sem uspel priti do besede: “Bratje, me lahko vzamete s seboj proti DF, ali vsaj delček poti?”

“Mladenič, dokler ne sprejmeš Kristusa odrešenika v svoje srce, ne moreš biti naš brat.”

Tokrat mi je šlo že malo na smeh in šaljivo sem jima odvrnil: “Zame ste moji bratje, tudi če me vi ne sprejmete. Ne, resno, mi lahko prosim pomagate priti do Mexica?”

“Ne, žal mi je, ne moremo.”

Odgovor me je presenetil, ker je bil avtobus na pol prazen. Prej me je šofer avtobusa prosil za pomoč in brez razmišljanja sem odvrgel nahrbtnik in avtobus porival, dokler ga ni šoferju uspelo vžgati.

Tokrat je z menoj začel govoriti eden izmed fantov v skupini. Razlagal mi je, kako pomembno je živeti v Kristusu, ampak tokrat sem imel dovolj. Mirno sem ga prekinil:
“Če se dobro spomnim, je bilo rečeno: Po njih sadovih jih boste spoznali.”

Povesil je pogled in mladi, zbrani okoli, so se začeli nasmihati in mi postavljati vprašanja. Eden od njih se mi je približal in mi ponudil polno pest kovancev.

Rekel sem mu: “Hvala, vendar resnično ne potrebujem denarja.”

Pogledal je v tla, očitno razočaran, ker mi ne more pomagati. Začutil sem ljubezen in hvaležnost do teh čudovitih mladih Mehičanov. Stisnil sem njegovo pest z obema rokama in mu rekel: “Jaz imam vse, kar si lahko želim od tega sveta, ampak rad bi, da mi nekaj obljubiš...”

Presenečeno me je pogledal.

“Ko prideš v Mexico, podari to pest denarja nekomu, ki ga potrebuje.”

Tokrat je na njegovem obrazu zasijal nasmeh.

Na bencinski črpalki so mi podarili paket sladkih kruhkov, ki sem ga delil z oboroženim varnostnikom.

Srečen sem. Ne vem, če sledim pravi poti in če bo moja duša rešena, vendar sem srečen in včasih se mi zazdi ... tudi če zveni neverjetno ... zazdi se mi, da vidim Boga, skritega za sosednjo hišo, kako me pogleda, se široko nasmehne in mi pomežikne.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1