Piše: Matej Sedmak
27. junij - Tania gre po svoje
Včeraj zvečer sva s Tanio oba zaspala skupaj v eni majhni mreži. Ob dveh zjutraj sem se zbudil in se počutil kot sardina. Vstal sem in začel brati zeleno knjižico, ki sem jo dobil v Tepoztlanu od Reinhard Ruge-a, nominiranca za Nobelovo nagrado za Mir – "Ustavo Svetovne Federacije" - ustava me je povsem fascinirala! To je točno to, o čemer sem sanjal vseh teh pet mesecev na veliko višji ravni. Sploh nisem vedel, da obstaja društvo, ki se že od leta 1968 bori za Svetovno Federacijo in organizacijo družbe brez orožja in podobnih neumnosti, ki bi končno lahko funkcionirala.
Poglejte si te čudovite ideje na http://www.worldparliamentgov.net/
Ob sončnem vzhodu sem zbudil Tanjo in šla sva se sprehajat ob plaži. Usedla sva se na pesek in opazovala moč morja, ki je izgledalo danes precej jezno.
Tokrat je bilo prvič, da sem koga povabil s seboj na potovanje z mano in Tania je bila čudovita družba. Spomnil sem se deževnega petka, ko sva bila zunaj, ne da bi vedela, kje bova spala, lačna in noč se je že pošteno usedla na zemljo.
"Zaupaj mi, mala. Danes bova spala."
"Zaupam ti mali."
Pogledal sem jo in se nasmehnil.
"Ta punca je neverjetna. Občudujem jo," sem razmišljal.
Niti enkrat nisva ostala brez hrane in niti enkrat brez prenočišča. Verjetno je bil to najin najlepši teden, ki sva ga preživela skupaj.
Ura je bila že skoraj devet in gospod Carlos naju je že nekaj časa čakal. Nikakor naju ni mogel ločiti. Obstala sva objeta, gledala sva se dolge minute v oči in se zgolj trapasto smehljala.
"Objemi me in reci, naj ne grem in bom ostala s tabo," mi je rekla Tania včeraj zvečer, skoraj v solzah.
Oh, kako bi si želel ostati še nekaj dni z njo. Vendar vem, da se ji je ponudila priložnost, ki je ne sme zamuditi. Potrebuje denar za naslednje leto šolanja in prav tako potrebuje izkušnje...
Objel sem jo in ji rekel: "Pojdi."
"Ajde, otroci... čas je, da greva na pot," naju je spet opomnil Carlos.
"Rada te imam, mali," mi je rekla in me nalahno udarila po zadnjici, ko se je izvila iz mojega objema.
"Rad te imam, mala." sem ji odgovoril.
Gledal sem, kako je avtomobil izginjal za obzorjem. Verjetno nisem imel še nikoli nikogar tako rad. Vendar čas je, da greva vsak svojo pot. Ona bo spoznala še veliko fantov, ki jo bodo imeli radi in jaz bom spoznal še veliko deklet, ki jih bom imel rad... vendar vem, da bo Tania v mojem srcu vedno ostala kot nekaj posebnega.
6. julij – Grozovita življenjska zgodba
"Si videl tistega psa na omarici v dnevni sobi. On je bil zagotovo moja sorodna duša. Umrl je, ko mi je reševal življenje. Za nekaj minut se mi je med operacijo pred nekaj leti ustavilo srce in vsi v sobi so mislili, da sem mrtva. Potovala sem skozi tunel in videla svetlečo luč. Čutila sem, kako zapuščam telo, dokler se nisem v nekem trenutku vrnila nazaj v telo in v trenutku sem bila zdrava. Tisti trenutek je iznenada umrl moj psiček. Dobil je nepojasnjeno infekcijo in se zgrudil mrtev."
"Vse to si doživela?"
"Veliko še ne veš o meni. Navadno tega nikomur ne govorim, vendar ob tebi čutim, da ti lahko zaupam. Povedala ti bom svojo življenjsko zgodbo."
Napel sem ušesa. Ura je bila nekaj čez deset in Maria nama je pravkar pripravila zajtrk. Spoznal sem jo pred nekaj dnevi v stanovanju fantov, kjer sem se naselil prvih nekaj noči v mestu. Maria je dekle v poznih dvajsetih, prijetna na pogled in razigrane osebnosti.
"Maria, ne znam ti opisati, vendar čutim neko posebno energijo v tebi. Čutim, da si veliko izkusila v življenju," sem ji rekel neke noči, ko smo bili skupaj z njo in fanti iz sobe.
Omenil sem ji, da imam zadnje dneve malce bolečine v križu in obljubila mi je masažo – dela namreč kot fizioterapevtka v tamkajšnjem zdravilišču. Pred nekaj dnevi sem naredil njenemu prijatelju Betu posebno sprostitev in je bil navdušen. Vprašala me je, če zamenjava masažo za mojo sprostitev in strinjal sem se.
Dogovorjena sva bila danes ob desetih v njenem stanovanju.
"Čutim, da lahko govorim s tabo o tem, ker si tudi ti izkusil precej v življenju. Ko smo bili jaz in moja dva brata majhni, so se starši ločili. Z nami je ostala mama. Nekega jutra sem prišla domov in jo videla na ulici s kovčki, pripravljena na odhod. Od takrat smo ostali sami z dvema bratoma in se iz dneva v dan borili za preživetje – brez denarja, brez hrane. Hodila sem v šolo in delala. Zjutraj nisem zajtrkovala, ker sem vedela, da če porabim 20 pesov za zajtrk, ne bodo imeli moji bratje dovolj hrane za kosilo."
Spraševal sem se, kaj na meni ji je vlilo toliko zaupanja. Nadaljevanje zgodbe me je pretreslo in prineslo mravljince po vsem telesu.
Govorila mi je o grozljivih rečeh, ki so se dogajale skozi njeno otroštvo. Govorila mi je o tem, kako je spoznala fanta, s katerim sta prepotovala celo Mehiko in Gvatemalo. Zaželela si je otroka. In ju dobila – dva. Govorila mi je o grozljivi izkušnji z gobicami (drogami) v eni gorski vasici tukaj blizu in kakšne travme je imela dan za dnem po tisti izkušnji. Sredi noči se je zbujala v obupnem strahu pred smrtjo, vsako noč so jo tlačile nočne more.
"In pred mesecem dni mi je rekel Tomas, da me ima rad in ima rad otroke, vendar se počuti utesnjenega tukaj in mora iti nazaj na pot. In jaz... kaj naj bi mu rekla. Smejala sem se in mu rekla, naj gre, naj sledi svojim sanjam, jaz bom že."
Ulile so se ji solze.
"In sama sem bila z dvema majhnima hčerkicama, ena ima 3 in druga 2 leti. In ko je odšel Tomas, moj mož, sem čutila, da se je odtrgal del mene, da se vse končuje, da se vse razbija. In smehljala sem se in mu rekla, naj gre! Naj sledi svojim sanjam. In prav je tako."
Govorila mi je o tem, kako si je njena mala punčka porezala vagino s kristalom in jo je v obupni grozi peljala v bolnišnico, kjer so jo šivali celo noč in nikogar ni bilo ob njej. Govorila mi je, kaj se je zgodilo z drugo malo hčerkico, ko je skoraj umrla ob napadu astme. In povrh vsega so ji pred letom dni ubili brata.
"Rekli so policisti, da je bila pomota in jim je žal. ŽAL JIM JE. Odtrgali so mi mojo največjo ljubezen, brata, za katerega sem skrbela celo življenje, kot bi bil moj lastni sin. Mojega malega brata so ubili, ko so lovili nekega kriminalca na plazi v Huatulcu. In nihče ni bil obtožen, nihče ni bil nič kriv. Boli me, Matej. Ne predstavljaš si, kako me boli!"
S solznimi očmi me je gledala in me vprašala: "Zakaj? Zakaj se mora vse to zgoditi meni? Zakaj moram vse to nositi sama in obenem vsako jutro igrati srečno mamo za moje hčerkice in vsak dan igrati srečno terapevtko na mojem delovnem mestu, kjer me vsi uporabljajo za to, da jim svetujem."
"Maria," sem tokrat jaz začel svoj govor: "Predstavljaj si sebe čez 10 let, ko boš živela svoje sanje in boš vse to premagala in se čutila še močnejšo in čutila, da te ne more nič več v življenju ustaviti. In takrat bo prišla k tebi objokana punca in ti začela pripovedovati zgodbo svojega življenja in ti jo boš potrepljala, se nasmehnila in ji pokazala, kako iti naprej."
Narisal se je velik smehljaj na njenem obrazu.
"Všeč mi je, ker se tako pogovarjaš z mano," mi je rekla. "Na nek način čutim, da me globoko razumeš, vendar, da se ti čisto nič ne smilim."
"Točno tako. Meni se nihče ne smili. Ljudje imamo ogromen potencial in smo sposobni prenesti vse izzive, ki se nam postavijo na pot."
"Se popolnoma strinjam s tabo... veš kaj, po vsem tem, kar sem doživela, čutim, da sem tako močna, tako polna izkušenj kot nobena izmed mojih vrstnic. Čutim, da se mi ne more zgoditi več ničesar, kar bi me zlomilo."
"Da... čutim. Občudujem te in tvojo pozitivno energijo, ki jo nosiš s sabo," sem ji podal iskreno mnenje.
Kasneje sem ji pokazal trik, kako iz sebe spraviš negativna čustva ter ji naredil sprostitev.
Močno me je objela in poljubila na lice.
"To je točno to, kar sem potrebovala – prijatelja, ki čutim, da me resnično razume."
Počutil sem se fantastično. Opazil sem, da na svetu zame ni večjega užitka, kot prinesti nasmeh na lica sočloveka. Verjetno je to del velike resnice - vsi smo eno. Ko osrečujemo druge, s tem osrečujemo sebe, če druge prizadenemo, prizadenemo sebe.
10. julij – Ljudje mi zelo zaupajo
Danes sem preživel celo noč za računalnikom v Nahumovem internet kafeju. Včeraj zvečer je odšel, mi rekel naj dokončam delo in nato spim v postelji zgoraj.
Sam sem v stavbi polni računalnikov in drugih strojev. Všeč mi je, ko mi ljudje tako zaupajo.
Skoraj celo noč sem se učil japonske pismenke. Kmalu bom znal pisati v japonščini.
S spoštovanjem in ljubeznijo,
Matej Sedmak
Peacehiker
