Piše: Matej Sedmak
Doživel sem že izbruhe jeze, smrtni strah, neutolažljivo potrtost in blaženost. Bil sem poln denarja in popolnoma brez njega. Doživel sem triumfalne zmage in sramotne poraze. Srečal sem ljudi, ki sem jih iz dna duše preziral in ljudi, ki sem jih oboževal. In bil sem človek, ki sem ga preziral in človek, ki sem ga občudoval. Lagal sem in govoril resnico. Močno sem ljubil in močno sovražil. Bili so trenutki, ko sem bil prepričan, da vem, kaj pomeni živeti, in kaj pomeni biti svoboden. In veliko več je bilo trenutkov, ko mi je življenje dokazalo, da se motim. Eden takšnih trenutkov je bil petkov večer v Varaderu na Kubi, ko se je kup pripetljajev zgodilo prvič …
… Prvič v življenju so me posebne enote policije obtožile za ameriškega vohuna. Prvič sem neprostovoljno sedel v policijski avto in bil prvič pripeljan na policijsko postajo, kjer sem preživel svojo prvo noč. Prvič sem se počutil kot 'antijunak' v ameriški kriminalki. Prvič so mi prste namazali s črno tekočino in mi vzeli prstne odtise, prvič so me fotografirali iz treh strani in zagotovo sem bil prvič vržen v celico z jeklenimi rešetkami. Zagotovili so mi, da bom v ponedeljek lahko govoril s svojo družino in avstrijsko ambasado, in da bomo takrat tudi uredili letalske karte, da me deportirajo iz države. Niti ene obljube niso izpolnili – v naslednjih 13 dneh in pol. Moja misija 'svoboden kot ptica' se je končala na kraju, kjer se ne spoštuje nobena mednarodna konvencija o zapornikovih pravicah.
Svoj nov dom sem tako našel v majhni zaprti celici, kjer sem delil 'sobo" s sedmimi drugimi zaporniki. Bernard iz Gane, dva Kitajca, dva Egipčana in dva Kubanca. Celica brez straniščne školjke, brez tekoče vode in komaj dovolj toplo pregrinjalo, da nisem proti jutru zmrznil. Šele po štirih dneh so me premestili v celico z malo mehkejšim ležiščem in dvakrat dnevno tekočo ledeno-mrzlo vodo. Dokler se nisem spoprijateljil s pazniki, sem imel priložnost izkusiti, kako se počutijo potepuški psi. Morda pretiravam, vendar resnično nisem dobil občutka, da bi kdo pomislil, da je v celici številka 12 osem človeških bitij.
OK. Izkušnja zapora brez pravic je mimo.
Vdihnite.
Izdihnite.
Globoko vdihnite in pozabite na kubanski zapor. Rad bi vam povedal najlepšo zgodbo mojega življenja.
Zgodbo o deželi, ki bo vedno ostala v posebnem kotičku mojega srca.
Zgodbo o deželi, ki me je neštetokrat nasmejala in pripravila do joka.
Zaljubljen sem in želim si jo nekoč spet videti – Kubo.
Iz Mehike sem letel v Havano, kjer sem preživel dober teden, nato pa se predal užitkom odkrivanja kulture, ki je nisem še nikoli doživel. Obiskal sem vse kubanske province, razen otoka 'Isla de Juventud', in vsaka me je očarala na svoj način. V Vinalesu sem videl najlepši sončni zahod, v Havani sem prisostvoval norišnici na karnevalu, v Santiagu de Cubi sem se zaljubil v Kubanko čokoladne barve in v Baracoi sem bil na obali, ki jo je Kolumb ugledal najprej, ko je priplul v Novi svet in rekel, da česa tako lepega še ni videl.
Edina oblika potovanja, ki mi brez financ ostane, je štopanje - vozniki so naredili izjemo in enkrat nekoga peljala brez plačila - ter spanje v hišah pogumnih ljudi. Na Kubi je namreč nelegalno imeti v hiši tujca.
Kuba – ne otok, temveč pravi arhipelag z več kot 1600 otoki in otočki.
Dežela s tropskimi palmami, dolgimi plažami s kristalno belim peskom, s čudovitimi ljudmi in na pol podrtimi belimi bloki, ki spominjajo na socialistično Rusijo.
Dežela, kjer se domačini gibajo v ritmu salse, rumbe in kazina ter v rumu utapljajo upe, da jim bodo ta raj kdaj dovolili zapustiti.
Kuba – ljubezen, ki boli.
Potrudil sem se zaiti v predele Kube, ki se turistom ne zdijo zanimivi in skoraj vsako noč sem bil prvi tujec, ki so ga domačini kdaj gostili, in prvi tujec, ki so ga sprejeli kot prijatelja. Opazoval sem, kako so ob medli svetlobi ljudje odlagali svoje maske in z mano delili svoje veselje in žalost ter realnost diktature. Začutili so, da razumem njihov jezik, se z njimi smejem in jih nasmejem ter da bodo skrivnosti, ki si jih bomo zaupali, ostale med nami.
Ubiti kravo – 5 let zapora.
Govoriti proti sistemu – 10 let.
Pisati proti sistemu – 15 do 25 let.
Aktivnost proti sistemu – nihče ni še prišel ven.
Govori se, da je v kubanskih zaporih več kot milijon ljudi (10 procentov države!!!).
In na drugi strani – še nikoli nisem na svojih potovanjih videl toliko srečnih ljudi. Kubanci imajo vrednote, ki so v Zahodnem svetu skoraj pozabljene. Videl sem veliko ljudi, ki še nikoli niso imeli stika s preostalim svetom, in ki se borijo za golo preživetje.
Odločil sem se, da bom šel DO KONCA. Do konca v smislu razdalje in v smislu izkušnje. Želim si spoznati najbolj skrito resnico sveta. Videti želim stvari, ki so očem nevidne. Želim si izkusiti življenje, izkusiti svet in, bolj kot vse, izkusiti svobodo.
Kako naj vem, kaj je svoboda, če nikoli ne izkusim njeno nasprotje? Iz tega aspekta gledam tudi svojo izkušnjo zapora. In bolj kot vse, daje izkušnji tezo dejstvo, da nisem ničesar zagrešil.
Ponosen sem. Ponosen sem, da niti enkrat v trinajstih dneh in pol nisem klonil. Niti v enem samem trenutku nisem občutil obup, žalost ali strah. Vsak večer, ko mi niso vzeli kemični svinčnik, sem bogu napisal pismo, in niti en večer ga nisem prosil, da me spravi ven. Popisal sem dobrih 200 strani o projektu, ki se zdaj imenuje EN SVET ter spomine iz zgodnjega otroštva. Opazoval sem in pisal o osebnostih jetnikov in odnosih med nami. Počutil sem se, kot da imam redko priložnost opazovati enega izmed grozljivih eksperimentov s človeškimi bitji, o katerih smo se učili pri psihologiji. Zapisoval sem vse podrobnosti, ki jih želim nekoč deliti s svetom, da se zamisli in zave, kaj moramo spremeniti.
Bil sem opora sojetnikom, jih učil angleščine, meditacije in nadzora misli ter telesa. Naučil sem se osnov kitajščine (kar me je navdušilo!) in končno prebral Malega princa v španščini.
Sam sem v kontekstu svoje poti vse skupaj morda bolj gledal kot igro, izkušnjo in preizkus moči, vendar mislim, da z mano ni delilo istega mnenja veliko drugih zapornikov, za katere je bilo to nekaj najbolj grozljivega, kar so kdaj doživeli.
Ne bi rad, da še kdo doživi kaj takega. Po več kot 50 tisoč letih razvoja bi človeštvo lahko pokazalo več zrelosti, da neha počenjati takšne bedarije.
V nobenem izmed pisem bogu (ki jih imam vsa shranjena) nisem pisal, naj me spravi ven, razen...
Neko jutro sem se zbudil zgodaj. Ura je morala biti okrog šestih, saj sem skozi rešetke lahko videl, kako se čisto počasi začenja daniti. Rad spim. Spanje mi je vedno pomenilo avanturo, ko skozi sanje vstopam v drugi svet. In v ta svet sem še posebej rad vstopal v zaporu. Vseeno, bil sem buden in oči sem imel široko odprte. Vzel sem list papirja in začel pisati ob šibki svetlobi, ki je prihajala s hodnika.
'Petek, 15.4.05'
''Bog, hvala ti za zanimive in razburljive sanje. Hvala ti za občutek, ki ga doživljam, za močno hrepenenje po svobodi. Danes imam zate malo prošnjo. Zdi se mi, da je bilo 13 dni in pol ječe dovolj. Prosim, spravi me ven. Danes. V vsakem primeru, tvoja, ne moja volja, naj se zgodi. Rad te imam! Hvala ker si ob meni. MatejS" (prepis iz listov iz zapora)
Takoj ko se je sojetnik na postelji zraven moje zbudil, je videl najbolj nasmejanega Mateja v zadnjih 13 dneh. 'Asterio, danes odhajam.' ''?!" 'Ne vem kako. Samo vem, da odhajam.' ''Tebi se blede," je zamrmral in zaspal nazaj. Moj nasmejani obraz so videli tudi ostali zaporniki, ko so nas po zajtrku spustili v malo večji prostor. Od tu smo lahko skozi jekleno mrežo gledali sonce in vsem sem rekel, da danes odhajam, da mi sicer ni nihče nič rekel in da nimam pojma kako, vendar vem, da odhajam.
To je bil petek, ko me je prvič prišel obiskat nekdo iz avstrijskega konzulata, ki je bil vidno zgrožen. Rekel sem mu, da danes odhajam in ga prijazno odslovil. Okrog dveh popoldne so me poklicali iz celice in me poslali iz države. Vse do letališča nisem ugotovil, da so naredili napako in me poslali v Ciudad de Mexico.
Dobro uro po mojem prihodu v Mehiko, me je pozdravil koncert Santane na glavnem trgu. Kmalu sem spoznal nove prijatelje in danes je že četrti dan, ki ga preživljam s Tanjo, mehiško študentko, in njeno družino. Čutim, da sem spoznal zelo posebne ljudi.
Projekt, ki sem vam ga pred časom omenil, živi in se razvija. Razvija se v mojem umu in v umih mnogih, ki sem jih srečal na poti in so bili nad projektom navdušeni.
Opazil pa sem, da svoje ideje najraje delim z otroci. Logično, da bi moral biti svet brez mej, brez vojn, brez orožja in brez boga po imenu Dolar. Logično, da bi morali biti vsi prijatelji in deliti svet ter njegove dobrine. Njim se zdi to tako enostavno. Zakaj odrasli tako enostavne stvari zapletajo?
Še eno idejo imam! S sabo nosim majhno kamero, ki ima možnost snemanja razmeroma kvalitetnih video posnetkov. Rad bi snemal dogodke in ljudi, ki jih spoznavam na poti, in ki me vsak dan znova presenečajo in osrečujejo. Rad bi snemal, kako lep je svet okoli nas. Rad bi posnel dokumentarec. Mislim, da bi bil to prvi dokumentarec s proračunom 0 dolarjev. Bi pa potreboval ekipo ljudi z zanosom in izkušnjami, ki bi želeli urejati video in avdio posnetke ter slike. Torej...
Odločil sem se, da bom preostanek sveta prepotoval brez denarja. Iz Kube mi je že uspelo priti. Zdaj pa imam pred sabo malo večji izziv - Pacifik. Bomo videli. Pustimo se presenetiti.
