Zadnji štirje dnevi so bili DIVJI! V Havano sem prišel sredi največjega dogodka v letu, ko zgleda, kot da je pol 11-milijonske Kube na havanskih ulicah.
Potovanje brez denarja dobi na Kubi novo dimenzijo. Prišel sem v družbo, kjer je Bogu ime ameriški dolar in kjer večina ljudi išče način, da državo zapustijo. Iz Kube lahko odletijo le, če imajo povabilo tujega državljana in položijo kavcijo 3000 dolarjev, kar je ob povprečni plači 12 dolarjev mesečno precejšen izziv ali pa, če se poročijo s tujcem ali če jo sredi noči mahnejo s čolnom proti Floridi.
Večina ljudi, ki jih srečam, od mene želi in pričakuje dolar, vse, kar jim jaz lahko ponudim, pa je prijateljstvo. Tako lahko rečem, da sem zadnje dni spoznaval realnost, ki jo ima redkokateri turist priložnost spoznavati z ljudmi, ki od mene v zameno za svojo gostoljubnost ali prgišče riža in fižola ne pričakujejo ničesar.
Predvčerajšnjim sem se sredi noči podal na Malecon, obmorsko ulico v Stari Havani in iskal prenočišče. Kakor so se večini Kubancev oči zasvetile ob dejstvu, da iščem prenočišče, tako se je njihovo navdušenje kmalu poleglo, ko sem jim rekel, da pri sebi nimam denarja. Po dobre pol ure sem naletel na črnca po imenu Eduardo, ki me je povabil k svoji družini. Kmalu sva postala prijatelja in zaupal mi je, da je zdaj pošten državljan, vendar je prej v želji, da bi pomagal svoji mali hčerkici, ropal in pretepal.
Naenkrat se pred nama pojavi policijski avtomobil, me vljudno pozdravijo in mojega prijatelja vprašajo za dokument in po tem, kaj počne z mano na ulici. Hitel jim je razlagati, da me je povabil k sebi domov in da sem turist in po radijski postaji zaslišim: "Trikratni rop. Namenski napad. Uboj. Nadlegovanje turista. Tale fantina ima kartoteko." Naložili so ga v policijski avtomobil in odpeljali.
Šok. Ko se je šok polegel, jeza. Ko se je trenutek jeze polegel, močna motivacija, da prijatelja rešim. Vedel sem namreč, da je dober človek, čutil sem, da mi ne želi ničesar slabega.
Odpravil sem se proti policijski postaji in na poti spoznal 18-letno študentko, ki mi je ponudila prevoz do postaje. "Meni je to nepojmljivo! Zakaj so odpeljali mojega prijatelja? Zakaj naj bi bilo pomembno, kaj počne z mano in kaj od mene hoče? To je moj problem, ni tako?"
"Vidiš, to je drugi aspekt Kube. Domačini nismo vredni toliko kot turisti. Če naju recimo zdaj dobi policija, me lahko obtožijo, da sem prostitutka, ki te nadleguje za usluge in me odpeljejo na postajo," je dejala.
"Se pravi, če tistega fanta tam pretepem, bodo njega zaprli zato, ker je nadlegoval turista?" me je zanimalo. "Žalostno, vendar je to verjetno, kar bi se zgodilo. Za vas tujce je Kuba rajska država in verjemi, ponosna in srečna sem, da živim tukaj, ker ljubim svojo državo, vendar čutim žalost, ko vidim, kako se 'tretira' ljudi tukaj," mi je razložila.
Zatem sva si izmislila scenarij, kaj naj rečem na policiji, da bodo Eduarda izpustili. "Kaj se tukaj dogaja! Kdo je odpeljal mojega prijatelja," sem zavpil pred receptorjem na policiji, ki me je pogledal z izbuljenimi očmi in poklical drugega policista. "Señor, gre za napako. Prijatelja so odpeljali po pomoti."
Odpeljal me je na kraj, kjer sta ga dva policista zasliševala. Takoj sem stopil do policista in z odločnim glasom začel svojo igro: "S tem gospodom tukaj se poznava. On je moj osebni prijatelj, danes sva že cel dan skupaj in zagotovo vem, da nima slabih namenov. Moje prenočišče je drugje, spim v tej hiši," sem rekel, ko sem pokazal kartico, ki sem jo nekje dobil. "Želel mi je samo predstaviti svojo hčer. Gospod policist, sem državljan Evropske Unije, tukaj je moj potni list in če mojega prijatelja ne izpustite, bom našel drugi način, da ga spravim ven. Prosim, če ga pustite pri miru."
Prijel sem Eduarda za roko in ga pred presenečenimi policisti odpeljal iz policijske postaje. Pred stavbo naju je čakala Zania, ki je, kot se je kasneje izkazalo, prijateljica tudi od Eduarda (oba sta plesalca). Odšli smo k njemu domov in si pripravili večerjo ter odšli na zaslužen počitek. Zdaj sem pri njemu že 3. dan in spoznal sem, da je ena najbolj fascinantnih oseb, ki sem jih tu srečal.
Pozdrave iz Havane,
Matej
