Zanimivosti

Dnevnik s poti okoli sveta 15.

Managua, 04. 03. 2005 00.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Matej Sedmak
Komentarji
0

Ob popotovanju sem ugotovil, da ljudje nismo ravno najboljši učenci in da počnemo stvari, ki ne služijo svojemu namenu.

Matej v trenutkih sproščanja
Matej v trenutkih sproščanja FOTO:


Z vsem srcem in dušo zagovarjam prepričanje, da je svet lep, poln čudovitih ljubečih bitji z zmožnostmi, ki presegajo meje najbolj bujne domišlije, ki se imenujejo ljudje in planet neomejenih možnosti za razvoj in skoraj neomejeno zalogo raznovrstnih virov. Težko pa je spregledati dejstva, ki kažejo, da ljudje nismo ravno najboljši učenci. Znova in znova delamo iste napake, počnemo stvari in gradimo sisteme, ki ne služijo svojemu namenu, to je usvariti mirno, ljubečo skupnost, kjer bi se ljudje počutili sprejeti in varni in nam kažejo, da smo v zelo zgodnji fazi razvoja. Včasih se mi zdi, da smo se nismo premaknili zelo daleč od Kremenčkovih.

Na meji z Nikaragvo, je do mene prisel mali Juan in me v polomljeni angleščini vprašal, če želim vodstvo. Pogledal sem ga, se sklonil in se z njim začel pogovarjati. Juan ima 6 let in starši v Nikaragvi ne zaslužijo dovolj denarja, da bi mu kupili zvezke in torbo za šolo. V svoji želji po izobrazbi (in tudi zato, ker doma ni dovolj hrane) dela od zore do mraka in čaka na tiste redke turiste, ki mejo med Costa Rico in Nikaragvo prečkajo peš.

Isto počneta 7-letni Jorge in 5-letna Amelia. Na svoji poti čez Latinsko Ameriko sem srečal ducate otrok, ki so prikrajšani za brezskrbno otroštvo. To so otroci, ki niso nikoli zares izkusili, kako izgleda igra brez skrbi, in ne vedo ali bo zvečer na mizi dovolj hrane za vse.

Mama me je vprašala, katera mi je všeč

V Hondurasu sem se sprehajal ob plazi v mestu Sedeńo in iskal prenočišče. Našel sem preprosto vaško gostilnico z veliko družino in jih vprašal, če me želijo nekaj noči gostiti. Mama me je navdušeno sprejela in zame skrbela, kot bi bil njen sin, naslednji popoldan pa...
"No, povej, katera ti je všeč, Selena ali Morena?"
"Vse tri ste mi všeč."

Bruhnile so v smeh.
"Resno mi povej. Če želiš, lahko eno izmed njih poročiš."
"Se lahko poročim kar z vsemi tremi?"
Spet so se zasmejale, vendar sem po nemiru na njunih obrazih vedel, da je mama mislila resno. Ena punca je stela 15, druga 12 let.

Ponovno na poti - čakajoč na prevoz
Ponovno na poti - čakajoč na prevoz FOTO:

"Ampak Selena je prestara zate, kaj ni? Vzemi rajši Moreno."
"Mama Ana, hecam se. Ne bom se poročil niti z eno niti z drugo. Saj sta se otroci! Jaz sem se pri 14 letih prvič poljubil. Kdaj se vi tukaj poročate?"
Rekla mi je, da če je punca stara 15 let in se ni poročena, mora biti z njo nekaj narobe.

Svet se mora zbuditi in nekaj ukreniti! Svet mora dovoliti revnim narodom, da bodo končno splavali iz začaranega kroga revščine in jim ne bo treba 6 in 12-letne otroke pošiljati na delo ali celo slabše – v zakon! Kaj počnemo?

Nekateri mečejo, drugi nimajo

Vsak dan se v Ameriki in Evropi vrže stran dovolj hrane, da bi zadostili tedenske potrebe cele Afrike, Azije in Latinske Amerike. Kaj je z nami ljudmi narobe? Zakaj se nikoli ne pojavi podjetje, ki bi delavce v tretjih državah zaposlilo za pošteno plačilo, s katerim bi se lahko postopoma osamosvojili?
Zakaj si želimo več in več? Kdo je bil ta, ki je rekel, da je bistvo ekonomije profit? Profit na račun življenja ali životarjenja ljudi. Obnašamo se kot, da bi se sreča skrivala v tem, koliko denarja, avtomobilov in hiš si bomo v življenju nabrali. Naša ekonomija zagotovo ne vodi k cilju, ki bi mu klasični ekonomisti rekli večje zadovoljstvo ljudi.

V tem pogledu smo se na primitivni stopnji razvoja. Značilnost te primitivne dobe je izraziti individualizem, nespoštovanje drugih posameznikov in njihovih potreb in močna kompetitivnost.

Nočem reči, da so ti koncepti slabi (sploh je sfera dualizma, kjer sta dobro in slabo trhel led, če želi odkrivati resnico). Ko opazuješ otroka v mali šoli, ga ne skušaš primerjati s tistim v petem razredu in ocenjuješ, kateri je boljši. Če bomo otroku iz male šole pustili, da se razvija v skladu z naravnim redom, bo tudi on postal petošolec. Ampak, če bo kdaj želel priti v peti razred bo na poti moral opustiti veliko praks in prepričanj, ki jih je prej imel. Preprosto mora opazovati rezultate, ki jih doseže z določenim načinom dela in poizkusiti drugi pristop.

Izziv, s katerim se svet sooča je, da je v svetu že stoletja vrsta institucij in posameznikov, ki ta naravni razvoj na vse sile blokirajo. Borijo se z zakoni, normami, pravili, kodami obnašanja, ki nas skuša spraviti čim dlje od tega, kdo v resnici smo. Nato poskuša situacijo, v katero smo prišli upravičiti z ideologijami. Šolski sistem dosledno skrbi, da zatre večino morebitnih genijev, ki sedijo v klopeh kot prvošolčki. Zdravstveni sistem skrbi, da ljudje ne bi razumeli, kako morajo živeti, če želijo biti zdravi.

V zadnjem odstavku nisem nameraval biti sarkasticčn. Čutim, da vam samo posredujem objektivno opazovanje resnice, ki jo lahko vidimo v svetu.

Obiskal me je moj najboljši prijatelj - oče

Pred dvema tednoma je prišel na obisk v Cancun moj najboljši prijatelj. Človek, ki me bo podpiral, tudi če se z mano ne bo strinjal, oseba, ki jo neizmerno spoštujem, prav toliko kot tudi on mene - moj očka.

Najela sva avto z mehanskim zaklepanjem štirih vrat in ob prvi priložnosti, ko sva ena vrata pustila odprta, si je nekdo prilastil najinih nahrbtnikov.
"Joj, moj telefon z vsemi številkami... in moj potni list, letalske karte... in 250 eurov in kamera in video kamera. Joooj."
"Tatko, nehaj ali pa me pusti na cesti in grem naprej na štop. Tebi so ukradli samo delček tvojega premoženja. Meni so ukradli vse. Imas občutek, da se sekiram?"
"Ne."
"Na nič od tega, kar sem nosil s sabo nisem bil navezan. Niti na dnevnik z vsemi naslovi prijateljev po celi Srednji Ameriki niti snemalnik z vsemi novimi idejami, niti na fotke v fotoaparatu. Nič ni nenadomestljivo."

Matej Sedmak, okoli sveta
Matej Sedmak, okoli sveta FOTO:

Dan preden sem ga pospremil na letališče, sem mu izročil kreditno kartico in telefon.
"Tatko, priznati ti moram, da sem se lagal."
"Glede česa si se lagal?"
"Vedno sem govoril o tem, kakšno zaupanje imam in kako me ničesar ni strah. Zakaj imam potemtakem v žepku poleg potnega lista kreditno kartico in na dnu nahrbtnika telefon?"
"To moraš imeti. Vztrajam na tem, da to obdržiš. Si uporabil kdaj kreditno kartico?"
"Nisem. In je tudi ne bom. Vzemi jo. Telefon tudi."


Po kratkem pregovarjanju, je kartico vzel v roko in jo vstavil v svojo denarnico in dal telefon v žep.

"Upam, da ti je ostalo vsaj se kaj od začetnih 100 dolarjev?"
Nasmehnil sem se. "Ostalo mi je okrog 50 dolarjev, ki sem jih pustil pri družini, ki šola otroka v Angliji. Verjamem, da jih bo potreboval bolj kot jaz."
"Matej, to mi ni všeč. Res ne. Imej pri sebi vsaj kreditno kartico. Če ne boš sprejel tega, ti ne bom kupil karte za Kubo in nove kamere."
"Prav, pa mi ne kupi. Nikomur več ne bom prodal svoje svobode."


Nimam ničesar kar bi bilo za vsak primer

Predvčerajšnjim je oče odšel na letalo, jaz pa nazaj na mojo avanturo.Včeraj mi je sredi Cancuna ustavil taksist.

"Taksi, taksi. Señor, du ju nid taksi?"
"Gracias, nimam denarja," sem mu odgovoril.
"Nimaš denarja? Kako to?"
Zasmejal sem se. "Nimam in ga ne potrebujem. Grem na štop do plaže."
"Ne moreš iti na štop sredi noči! Evo, pojdi na avtobus."


Ponudil mi je pest polno drobiža. Prej bi verjetno podarjeni denar sprejel. Včeraj sem se pa odločil, da od nikogar več ne sprejmem denarja na tej poti. Naslonil sem se na prednje okno in položil svojo roko na njegovo: "Señor, dajte denar raje komu, ki ga res potrebuje."

Počutim se drugače kot prej. Ničesar, razen potnega lista, ni na meni, kar bi služilo 'za vsak primer'.

Zakaj ljudje skrivamo svoje občutke?

Postavljati sem si začel nekaj drugih vprašanj. Zakaj ljudje skrivamo svoje resnične občutke? Zakaj se bojimo priznati stvari, ki bi o nas ustvarile slabšo sliko? Zakaj ne govorimo o svojih strahovih in o svojih žalostih?

Tudi v tem pismu vam nisem nič napisal o svojih dvomih, strahovih in neprijetih občutkih. Nič vam nisem napisal o svoji neurejenosti in nedisciplini in da sem se, veliki popotnik, v tem času ze dvakrat izgubil na nekaj 100 kvadratnih metrih in sem potreboval nekaj ur, da sem prišel do gostitelja.

Nič vam nisem napisal o ljudeh, ki me niso marali in so bili z mano neprijazni in nič vam nisem pisal o svojih strahovih, frustracijah in kompleksih, ki se vedno tlijo v mojem nezavednem in se občasno pokažejo na plano in rečejo: "PRESENEČENJE, glej, kaj se skriva še v tebi!" in dejansko so se edine ovire na poti do popolne svobode. In nisem vam povedal, da nisem nič več kot čisto navaden 20-letni fant, ki potuje po Mehiki.

Iz svojega življenja se spominjamo in izberemo dogodke, ki naredijo senzacijo in ki drugim pokažejo lepo sliko o nas. Ostali utonejo v pozabo ali se jih pa bojimo zaupati neznancem. In se s tem ne zavedamo, da bomo zato nekatere za vedno ohranili neznance, namesto, da bi z njimi delili resničnega sebe in tako postali prijatelji.

Še vedno nimam dovolj poguma, da bi v resnici nekaj konkretnega naredil. Strah me je iti do konca. Včasih me je strah biti to kar sem - ljubeč človek in kreator sveta okrog sebe in svetov, v katerih bi se lahko naselili drugi. Občutek imam, da premalo vem, da sem sam premajhen zato, da naredim nekaj velikega.

Vendar ne bom dovolil, da me to ustavi. Opazoval se bom, užival vsak trenutek na svoji poti in pustil naravnemu razvoju, da me naredi v modrega moža, ki bo lahko bolje služil svetu. Strah, žalost in jeza so čudovita čustva, ki nam pokazejo, kdo nismo. Tako lahko v polnosti doživimo tisto kar smo - neomejeni, ljubeči, srečni in igrivi.

Z igrivostjo,
Matej Sedmak

www.peacehiker.com
(www.okolisveta.com)

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1