Odslej samo z zobno sčetko in fotoaparatom?
Večerilo se je že in, kot bi mignil, se je dan prevesil v noč. Bil sem sam na cesti, ne da bi vedel, kje bom jedel, kje bom spal in kam sploh grem.
Stal sem na cesti in nisem še dojel, da sem spet na poti k avanturi, z zaupanjem in svobodo. Brezizrazno sem zrl v cesto pred seboj in na stotine avtomobilov, ki so peljali mimo, ter za trenutek podvomil, da bo Bog vedno poskrbel zame, ko mu bom zaupal. Mogoče je vse skupaj nek čuden trik mojih možganov in Boga sploh ni. Noč je že padla na zemljo, bil sem lačen in vsak trenutek je postajalo bolj mrzlo. Začel sem v mislih ustvarjati scenarije, kako bi se mi lahko kaj zgodilo, kako je čisto mogoče, da bo danes prvi večer na potovanju, ko bom lačen. Videl sem slike ljudi, ki bi me lahko napadli in oropali. Vedno sem vajen govoriti: "Zgodi se ti navadno tisto, česar te je najbolj strah."
In po eni uri se je nekaj zgodilo.
V spominu se mi je zavrtel film z dogodkom iz severozahodne Španije, med Santiagom in portugalsko mejo, ki me je močno pretresel. Tako kot včeraj, sem tudi v Španiji pred 4 meseci sredi noči stal na cesti in po 5 urah in pol prestopanja (in zmrzovanja) zakričal: "Bog, jaz ti ne zaupam več! Vidim, da ne skrbiš več zame! Tisto, kar je bilo zapisano v Svetem pismu, da boš vedno poskrbel za človeka, je navadna laž!" 10 minut zatem, sredi najhujše tesnobe in negotovosti, mi je ustavil rdeč renault 5. Pritekel sem k avtomobilu, malce sumnjičavo pogledal moškega v notranjosti, vendar sem nazadnje čutil, da je varno ter vrgel noter svoje stvari in se usedel na sprednji sedež.
"Oh, najlepša hvala! Ime mi je Matej."
Tišina.
"Kako je vam ime?"
Tišina. Avto se je začel premikati.
"Amigo, zaupaš Bogu?"
Prisežem, da še nikoli v življenju nisem bil tako šokiran.
"Da," sem počasi izustil. "Zdaj zaupam."
"Nadvse pomembno je zaupati Bogu," je nadaljeval skrivnostni neznanec.
Vse, kar mi je od tega človeka ostalo, je nekaj načečkanih besed v španščini in njegovo ime. Vendar tega dogodka ne bom nikoli pozabil. Usedel sem se na zelenico zraven ceste in molil. "Bog, hvala ti za človeka, ki mi ga boš poslal v naslednjih minutah. Zaupam ti. Resnično ti zaupam." Vrnil se mi je nasmeh, vrnilo se mi je zaupanje, vrnila se mi je ljubezen do sveta.
Po dobrih petih minutah sem zaslišal zvok avtomobilske hupe. Obrnil sem se in videl avtomobil s prižganimi varnostnimi smerokazi. Tekel sem do njega, mu rekel, da ne vem točno, kam grem, ampak San Jose bo v redu. Moški se je zasmejal in me povabil noter.
"Carlos. Kako je tebi ime?"
"PH. Peace Hiker."
Vrnilo se mi zaupanje v sebe, zaupanje v svet in zaupanje v nalogo, ki me čaka.
Pred dvema tednoma sem spoznal prijetno in gostoljubno slovensko-hrvaško družino, ki živi blizu San Joseja in me je gostila skoraj dva tedna, ki sem jih preživel večinoma za računalnikom in od jutra do večera pisal prihodnje načrte in refleksijo zadnjih šestih mesecev. Zgodba se je začela na božični dan, ko sem z vso svojo kramo prispel v Costa Rico in pristal na plaži Flamingo na severozahodu dežele. "Kaj pa če bi odslej potoval samo z zobno ščetko in fotoaparatom?" sem pomislil, ob pogledu na velik nahrbtnik in kitaro.
"Zakaj pa ne," sem si rekel in naredil kratek seznam stvari, ki je vključeval še troje spodnjih hlač, dve spodnji majici, CD player s CDji, anorak, potni list, ščipalec za nohte in deo sprej. Morda bom kdaj zbral pogum in naredil ta seznam še krajši in se popolnoma prepustil svetu, da skrbi zame.
Takoj, ko sem sprejel to odločitev, sem v pljučih začutil zrak popolne svobode.
In kmalu je sledilo sporočilo, ki je kot kaže potrpežljivo čakalo, da se končno odločim pokazati resnični pogum ter zaupanje in mi v trenutku odprlo ČISTO NOVO DIMENZIJO. Tako kot sem pred šestimi meseci vedel, da moram iti na to potovanje (čeprav nisem vedel zakaj grem), tako zdaj čutim, da moram slediti tej nalogi. Ne vrnem se domov, dokler te naloge ne izpolnim (razen na obisk za sestrin 11. rojstni dan naslednje leto).
Ljudje, ki jim zaupam svoje namere, mi pravijo, da to ni mogoče. Vendar to so ljudje tako rekli vsakokrat, ko se je v zgodovini zgodila sprememba.
Mislim, da se podajam na misijo, ki ni uspela še nikomur. Vendar mi nekaj pravi, da meni bo. Nikakor ne meni samemu, pač pa meni in milijonom ljudi, ki bodo začeli sanjati z mano. Po šestih mesecih potovanja, sem spoznal, da je svet neznansko lep in prijazen. Imejte me za naivnega, vendar jaz globoko verjamem, da je prišel čas, ko ni več nobene potrebe ...
... da bi bil kdo na svetu nesrečen,
... da bi bil kdo na svetu lačen,
... da bi obstajalo orožje, ki lahko ubije drugega človeka,
... da bi kdorkoli omejeval otroke pri njihovi igri.
Različni ljudje lahko živijo drug ob drugem v miru in prijateljstvu. Vsi lahko živimo na planetu in obenem ohranimo naravo čisto.
Recite, da sem naiven, vendar jaz ne vidim nobenega razloga, zakaj ...
... bi bil kateri otrok zapuščen in prikrajšan za starševsko ljubezen,
... bi bil kdo obravnavan drugače zaradi svoje barve kože, narodnosti ali prepričanj,
... bi kdo sovražil, ranil ali ubil drugo človeško bitje,
... ne bi bili raje vsi skupaj srečni in se imeli radi?! TAKO ENOSTAVNO JE!
Zdaj grem z vso gorečnostjo proti tem sanjam. Zadnjo noč pri Miletovi družini sem postavil spletno stran v treh jezikih (španska verzija se še ustvarja), ki govori več o načrtovanem projektu.
www.peacehiker.com (izberite slovenski jezik)
Potreboval bom pomoč.
Ne denarne pomoči, pač pa ljudi z znanjem, izkušnjami in voljo se boriti za NAŠE SKUPNE sanje.
Dan potem, ko sem se odločil potovati brez vsega, sem štopal v mestu Jicaral, ko nekdo stopi do mene in me vpraša, če igram kitaro in če mu lahko kaj zaigram.
"Seveda!" sem mu rekel. Nikoli namreč ne odklonim, če si kdo želi poslušati mojo glasbo.
"Kako lepo!" mi je rekel. "Lahko še jaz poskusim?"
Zaigral in zapel mi je čudovito pesem. Braulio igra kitaro veliko bolje od mene. Čutil sem zelo prijetno energijo v tem človeku.
"Imam 8-letnega fantka, ki obožuje kitaro. Nekoč bom zbral dovolj denarja in mu jo kupil."
KLIK. "Braulio, če me pelješ do mesta Lepanto, kjer se bom srečal s prijateljico, ki sem jo spoznal v Ameriki, bom en večer prišel k tebi in bomo skupaj igrali na kitaro."
Res me je peljal in mi vmes predstavil še svojo ženo in otroke.
Večer je prišel in 8-letni Martin Braulio je mene in mojo kitaro požiral z očmi in ušesi (mislim, da bolj mojo kitaro:). "Martin, ta kitara je kot moje dekle. Z mano je bila v najlepših in najhujših trenutkih in vedno ostala zvesta in dobre volje. Z njo sem zaslužil veliko denarja in mislim, da sem osrečil tudi veliko ljudi." Položil sem kitaro v njegove roke in rekel: "Martin, zdaj bi rad, da ti z njo potuješ, sluziš denar in osrečuješ ljudi."
Zaprepaden pogled, ki se je spremenil v najlepši nasmeh, ki sem ga kdaj videl na otroškem licu.
Velik nahrbtnik je trenutno še pri Miletovi družini. Našel bom način, da ga dostavim domov, ali ga dal komu, za katerega bom čutil, da ga resnično potrebuje.
Danes bi vam rad napisal nekaj vrstic o besedi, ki jo velikokrat uporabljam. Kaj je prava LJUBEZEN?
Žalosten ugotavljam, da veliko ljudi dandanes ne ve, kaj je to ljubezen. Ljubezen ni privlačnost, ki jo čutiš do osebe nasprotnega spola, ljubezen ni SEKS in ljubezen tudi ni navezanost na nekoga z občutkom, da brez njega ne moreš živeti. Po mojem je ljubezen čustvo, ki je v jedru vsakega človeškega bitja. Globlje kot prihajam v svoje bistvo, bolj čutim mir, zaupanje v svet in univerzalno ljubezen do vsakogar.
Človek, ki ima v sebi ljubezen, bo imel vsakega človeka, ki mu prekriža pot, rad. Lepe ljudi in manj lepe, ljudi ženskega in moškega spola, dojenčke, otroke, pubertetnike, odrasle in starejše. Kadar se čutim eno s svetom, bom imel rad prijetno punco, ki jo bom ogovoril na metroju, in starko, ki ji bom v roke potisnil pol dolarja, jo pogledal v oči in ji stisnil roko. Rad bom imel ljudi, ki se mi smehljajo, in ljudi, ki me gledajo jezno. Rad bom imel ljudi, ki mene in mojo pot obožujejo, in ljudi, ki mislijo o meni, da sem navaden blefer. Ni pomembno, kdo je človek, pomembno je, da znaš videti njegovo bistvo in njega kot dar. Vsak trenutek pride en tak neprecenljiv dar do vas in vaša naloga je najti biser v njem in ne razloge, zakaj bi ga imel rad ali ne. (To so moje sanje, ki se jim počasi približujem - nisem še tam ... še vedno imam raje lepa mlada dekleta, kot manj privlačna ... in raje majhne otroke, kot odrasle).
Ko imaš nekoga resnično rad, si ne želiš, da bi bila ta oseba s tabo za vsako ceno. Edino, kar upaš in želiš, je, da bi bila ta oseba srečna. Te osebe ne pogrešaš, niti te zanjo ne skrbi. Srečen si, kadar je ta oseba ob tebi, in srečen si, kadar je ta oseba srečna stran od tebe. Vsem ostalim oblikam navezanosti, ki jim ljudje pravijo "ljubezen", jaz rečem navadna sebičnost. Veliko ljudi druge osebe uporablja kot objekt, da zadovolji manjko v sebi.
NE POČNITE TEGA, ker to ne vodi do sreče in izpolnitve. Ko čutiš ljubezen in mir v sebi, ne potrebuješ drugega človeka, da te "dopolni", pač pa nekoč srečaš osebo, ki te "izpolni" in katero lahko resnično ljubiš. Ne verjamem, da sebe ne moreš imeti rad, drugo osebo pa ljubiš. Če nimaš sebe rad, ne moreš druge osebe nikoli imeti zares rad.
Na strani www.peacehiker.com sem odgovoril na vprašanja, ki ste mi jih zastavljali v preteklosti.
So zgodbe iz poti RESNIČNE?
Kakšno je moje religijsko prepričanje? (za mnoge je moj odgovor šokanten - samo povedal sem po resnici) Koliko denarja sem dobil od staršev na tej poti?
Sploh sem se povsem razkril in vam zaupal resnično ozadje moje poti. Samo tako lahko postanemo in ostanemo prijatelji, če smo iskreni drug z drugim, je tako?
Želim vam veliko ljubezni!
Peacehiker
www.peacehiker.com
(www.okolisveta.com)
love@peacehiker.com peacehiker@gmail.com
P.S. 1 Veliko mi jih piše, da mi ne morejo poslati e-maila. Če ne morete, pišite na peacehiker@gmail.com.
Kot ste opazili, imam celo potovanje težave z e-maili in mailing listami (rabim 2 uri, samo da vam nekako uspem poslati to pismo, ne najdem mailing liste, ki bi delovala, smtp strežniki nočejo hkrati poslati več kot 80 naslovov)
P.S. 2 Kmalu bom dodal na stran še zvočne in video posnetke.
