Ne spomnim se, da bi kdaj bil 2.januarja opečen od sonca. Novo Leto sem namreč pričakal na peščeni plaži v mestu Jaco na Costa Rici. Edina noč na potovanju, ki sem jo celo preživel na prostem. Želel sem biti sam. Eno noč sem se želel povsem odmakniti od drugih ljudi in uživati ob pogledu na valove Pacifika, ki se valijo na široke peščene sipine. Našel sem tleč ogenj, se usedel na pesek in opazoval ognjemet.
Kmalu so se okrog mene nabrali ljudje in me zaceli spraševati kaj je narobe. "Nič, nič... Dobro sem. Zelo dobro!"
Zgleda, da nisem bil dovolj prepričljiv, ker se je cela družina čez deset minut še enkrat zbrala ob meni in vztrajala, da se jim pridružim na večerji. Po tem srečanju sem se odločil, da bom odslej naprej res sam! In bil sem sam. Dokler se mi ni pridružila prikupna mlada domačinka in mi s sladkim nasmehom voščila Novo Leto.
Kasneje mi je le uspelo najti nekaj časa samo zase. Opazoval sem valovanje morja in občutil znane občutke pijanosti - pijanosti brez da bi celo noč okusil kapljico alkohola. Pijanosti od sreče in ljubezni.
Proti jutru sem zaspal na plazi. Kmalu me je zbudila razigrana mladež tako, da sem imel priložnost opazovati sončni vzhod novega leta.
Kasneje, okrog poldneva, sem utrujen legel na zelenico ob morju v senco manjšega drevesa. Zbudilo me je pekoče Sonce, ki je tačas pomaknilo senco stran od mene. In zdaj se smejem dejstvu, da sem januarja meseca, ko se moji prijatelji doma grejejo ob kaminu, opečen od tropskega sonca.
LATINSKA AMERIKA - dežela polna nevarnosti
Del sveta, kjer je človeško življenje vredno 15 dolarjev. Raj trgovine z drogami in človeškimi organi. Del sveta, kjer belce množično ugrabljajo in od staršev zahtevajo odkupnino.
Tukaj policija gleda, kako te ropajo in tepejo in ne stori ničesar. Dom tolpe Mara Salvatruche, ki te najprej ubije, nato vpraša, če imaš pri sebi kaj vrednega. Svet, kamor normalni ljudje ne stopajo.
Tako mi je jug opisovalo stotine Američanov (in moji starši), preden sem prestopil mejo Mehike. Vesel sem, da vam lahko opišem svojo izkušnjo dežele, ki me je sprejela z odprtima rokama in toplim nasmehom.
US:San Diego - Tucson - MEXICO:Nogales
13.decembra okrog desetih zvečer po lokalnem času sem doživel KULTURNI SOK. Takoj ko sem v Nogalesu prestopil mejo Mehike, sem spoznal, da sem prišel v drug svet. Nikoli nisem namreč sredi noči dobil prevozov s takšno lahkoto in se obenem počutil tako varno. Zadnja dva tedna in pol sem se vozil v vseh mogočih in nemogočih vozilih, se skoraj vsak dan počutil kot dolgo pogrešani bratranec nove družine, se naučil izražati v latinskoameriški španščini (vsaj tako mislim...ali me pa domačini vlečejo za nos, ko kimajo, češ da me razumejo) in doživel štoparske pustolovščine, ki niso podobne ničemur, kar sem doživel kdaj koli prej. Sploh več ne štejem mam, ki so rekle, da so tudi moje mame in hiš, katere vrata mi bodo, kot so mi zagotovili, vedno odprta. Zdaj potujem občasno z zemljevidom in domačini mi pravijo, da sem ZAJEC. Verjetno zato, ker zdaj v glavnem jem sadje in zelenjavo.
Nogales - San Carlos - Alamos - Guadalajara - Leon - Guanajuato - Ciudad De Mexico
Kajaking v čudovitem zalivu San Carlos... Tri nepozabne dni Guadalajare... Čudovito kolonialno mesto Guanajuato, ki je eno najlepših mest, ki sem jih kdaj videl...
Celo pot sem poslušal svarila o Ciudad De Mexico in nazadnje odkril zgolj se en biser na svoji poti. Iskreno povedano, nisem zasledil ničesar nevarnega, razen mogoče Sofije, prijateljica iz Kanade, ki sem jo spoznal na metroju in sva nato skupaj odkrivala mesto... Hecam se.
Ciudad De Mexico - Veracruz - Ciudad Del Carmen (Yucatan)
Tako sem zapisal v dnevnik. In kot se mi zgodi velikokrat, mesta Veracruz nisem obiskal. Malo pred odcepom sem vprašal voznika, katera je po njegovem mnenju najlepša plaza in odgovoril mi je, da Playa Del Carmen.
"Aha, potem grem pa tja." In povsem sem pozabil, da deset centimetrov na zemljevidu pomeni v resnici več kot 600 kilometrov.
Nazadnje nisem obiskal niti enega niti drugega. Mi je pa uspelo do večera priti na plažo nekaj kilometrov stran od slednjega. Skoraj hkrati sta se mi zgodili dve zanimivi izkušnji. Ena manj, druga bolj prijetna. Sredi Yucatana mi je ustavil moški, po imenu Oskar, ki se je do ušes zaljubil vame.
"Oskar, hvala ti za prevoz, vseh 100 dodatnih kilometrov in večerjo. Res ne bi bilo treba."
"Aaa... A me podiš stran?"
"Ne vem, če bi temu tako rekel, ampak ja, nekako tako. Zdaj bi rad bil sam."
Naslonjen je bil na volan in njegove velike oči so bile uprte vame tako proseče in sladko, da sem se počutil neprijetno, kar je zame zadnje čase precej velika redkost.
"Oooh. Ampak, ti si... ti si... ČUDOVIT!"
"Hvala. Vidiš, zato bi zdaj rad preživel zdaj čas s sabo."
Bruhnil je v kratek krohot. Nasmehnil sem se mu nazaj.
"Ampak, Mateo, ti ne razumeš. Zdaj sem spoznal moškega, o katerem sem sanjal. Jaz ne bom mogel živeti brez tebe!"
"Boš, boš."
Stopil sem ven iz avtomobila in zaprl vrata. Nisem se počutil dobro.
Vem, da ga nisem niti slučajno izkoriščal, saj sem mu v prvih petih minutah povedal, da me zanimajo izključno dekleta. Pa vendar, veliko uslugo mi je naredil in cel čas je bil prijazen in spoštljiv z mano.
Odprl sem vrata in se odločil nameniti Oskarju nekaj več besed:
"Oscar, čutim nemir, ki ga nosiš v sebi. Nikoli ne boš srečen, če boš iskal potrditev in ljubezen v drugih ljudeh. Vse kar potrebuješ je v tebi. In ko boš to odkril, boš srečen in boš tudi lahko našel pravega partnerja zase."Skrušen pogled.
"Misliš, da sem slaba oseba?"
"Ah ne, Oskar, zakaj bi bil slaba oseba. Mislim, da si zelo dobra oseba. Svetujem ti, da živiš v realnem svetu in se zavedaš, da ljudje čutimo pač kakor čutimo in da ne boš našel partnerja med moškimi, ki imamo radi ženske."
Preteklo je kar nekaj časa, da sem s svojo španščino skrpal skupaj zadnja dva stavka. Glede na bolj sproščen izraz na obrazu, me je razumel. Objel sem ga.
"Bog s tabo. Veliko sreče!"
"Tudi tebi. Hvala za vse. Bilo mi je v veselje ti služiti," mi je odgovoril.
Arghhh!... služiti. Zakaj bi mi kdo na tem svetu želel služiti?! Upam, da tega ni mislil resno!
Kmalu zatem sem doživel enega najlepših trenutkov. Sprehajal sem se po dolgi peščeni plaži, ki je bila ta večer samo moja. Ob svetlobi lune sem gledal kako je lahen veter majal palme na obali in mi k nogam prinašal majhne valove. Noč sem preživel v prvi hiši, na katere vrata sem potrkal. Preprosta hiška, do katere vodi kamnit kolovoz, v kateri življenje ljudi poteka skoraj točno tako, kot je potekalo pred sto leti.
Zjutraj so me punce obložile s pomarančami in imel sem priložnost spet obiskati plažo, ki mi je zbujala skomine prejšnji večer. Tudi danes so bili dober del dneva dolgi kilometri peska, morja in palm samo zame. Ko sem zaplaval na odprto morje in gledal proti obali, sem imel občutek, kot da plavam v najlepši razglednici. :)
Yucatan - San Cristobal
Pot do San Cristobala je bila milo rečeno grozljiva. 4 ure in pol sem se vozil po najbolj mrzlem delu Mehike z najbolj luknjastimi cestami, na zadnjem delu tovornjaka in to PONOČI! Voznik je poskrbel, da se hitrost ni spustila pod 100 kilometrov na uro in da je vse ležeče policaje zadel z dovolj veliko hitrostjo, da sem jih DOBRO občutil.
Moj moto, ko potujem se glasi: KARKOLI ME NE UBIJE, ME UTRJUJE.
Verjetno sem ta stavek v teh 4 urah vožnje izrekel vsaj petstokrat v vseh mogočih jezikih.
"Si v redu?" me je z velikim nasmehom vprašal voznik, ko smo prispeli v središče mesta San Cristobal.
Dvignil sem pogled, se nasmehnil, kolikor so mi zmrzla lica dopuščala in počasi s hripavim glasom zašepetal: "Fantastično."
Ko smo prispeli je bilo blizu ene ure zjutraj in voznik mi je rekel, da me lahko naslednje jutro, če želim, odpelje do meje z Guatemalo. Ker sem želel biti čimprej na Costa Rici, sem se sredi noči odpravil na cesto proti jugovzhodu in dvignil palec. Preštopal sem se, skakal, delal sklece in verjetno sem, v upanju, da se bom ogrel, izgledal kot bi me ravnokar izpustili iz cirkusa. Razmišljal sem o MOJEM mrazu, MOJI bolečini v mišicah na nogah, MOJI želji, da bi dobil stop po 2 urah zmrznjenih nasmehov neznancem, ko ugledam prizor, ki mi je v trenutku spremenil perspektivo.
Star berač z razbrazdanim obrazom, oblečen v nekaj tenkih oblačil, je kot senca prečkal pločnik ob stavbi, nekaj metrov stran od mene. V naslednjih minutah mi nikakor ni šel iz glave. Kot se mi na poti velikokrat zgodi, sem tudi tokrat v zavest dobil precej jasno sporočilo. Odgovor je bil hiter.
Bog, ne! Tokrat pa ne! Ne bom mu dal svoje edine odeje! Rabim jo zase v tem mrazu in rabim jo za na plažo in to je moja... Ok, ok, res sem včasih en veliki sebičnež.
Odprl sem nahrbtnik, iz vrha vzel tanko odejo, pustil nahrbtnik sredi ceste in šel dol po stopnicah do sočloveka. Nekaj trenutkov sem ga opazoval in začutil do njega ljubezen. Stopil sem nekaj korakov naprej in odejo previdno položil na njegovo speče telo. Odprl je oči. Nekaj trenutkov sva si zrla v oči. Pobožal sem ga po glavi, se mu nasmehnil in zašepetal: "Bog s tabo."
Obrnil sem se, da bi se vrnil nazaj na cesto, ko ugledam neverjeten prizor...
Zdaj imam vašo pozornost in vem, da želite izvedeti nadaljevanje zgodbe :) Izkoristil bom to, da z vami delim malce svojega razmišljanja. Morda se vam ne bo zdelo tako zanimivo, kot zgodbe same, mogoče se bo pa bolj dotaknilo vašega življenja. In glavni namen mojega javljanja domov, ni popestritev ur, ko bi morali početi kar vam je zjutraj naročil šef, temveč biti vaša mala inspiracija - narediti vaše življenje in življenje ljudi okoli vas vsaj malce lepše, srečnejše in bolj polno. Ustavimo se pri vprašanjih s katerimi sem jaz začel svojo pot.
Katera religija je prava? Krščanstvo? Islam? Budizem?
Ali obstaja reinkarnacija? Ali obstajajo nebesa in pekel?
Je Jezus Kristus res vstal? In je bil Jezus res Bog?
Kakšna je resnica o Bogu?
Ne vem. Res ne vem. In če vam povem čisto iskreno in želim da ta odgovor ostane samo med nama... o tem sploh več ne razmišljam. Moj um je premajhen, da bi lahko ujel resnico o nečem tako velikem, kot je Bog in njegovi načrti. Namesto tega, vam bom podal vprašanja, ki se mi zdijo zares pomembna.
Kako lahko izkusimo nebesa na zemlji?
Kako opazovati nesrečo sveta in obenem izkusiti čisto srečo in ljubezen zdaj in tukaj?
Kako postanemo samozavestnejši in postanemo zares zadovoljni sami s sabo?
Kako lahko ustvarimo čudovite in polne prijateljske odnose z ljudmi v naši bližnji in daljni okolici?
Kako vedno izbrati pozitivni odziv na dano situacijo in kako pozitivnost obdržati?
Kakorkoli se lotim razlagati celoten svoj pogled na to temo, bom končal s tem da bom popisal 24 tipkanih strani in vi boste nekje na sredini preskočili nazaj na zgodbo. Namesto tega vam obljubim, da bom od sedaj naprej v vsakem pismu zapisal delček odgovora na ta vprašanja, vi boste pa morda te delčke počasi integrirali v svoje življenje, če se vam bodo zdeli smiselni.
Z naslednjimi stavki bom morda nekatere šokiral. Ne skrbite, v ničesar vas ne bom prepričeval. Edino kar vas prosim je, da mi nič ne verjamete. Resno! Ne verjemite niti meni niti komurkoli drugemu ničesar tako pomembnega NA BESEDO. Želim samo, da me spoštujete do te mere, da od danes naprej posvetite vsak dan nekaj minut razmišljanju, če nimam MORDA prav in če nimam, kakšni so odgovori na ta vprašanja.
Ljudje smo v svojem bistvu dobri in srečni. V našem bistvu se skriva sreča, mir, ljubezen in povezanost z vsem svetom. Edino kar nas ločuje od Boga, drugih in nas samih je naš um. Naš um, ki si je izmislil iluzijo, ki se ji reče DUALNOST. Svet vidimo kot skupek nasprotujočih si elementov: dobro-slabo, jaz-ti, tukaj-tam in tisoče drugih. In dokler bomo vztrajali v tej iluziji in verjeli, da dualnost resnično obstaja, bomo čutili strah, nesrečo, skrb, žalost, navezanost na ta svet in na ljudi in druge dobronamerne opozorilne znake, da ne hodimo po pravi poti. Na prvi pogled resnično izgleda, kot da sva tukaj JAZ in TI, ti si SLAB, jaz sem DOBER, ti si MAJHEN, jaz sem VELIK... vendar če pogledamo globlje, vidimo, da pravzaprav JAZ sploh ne obstaja. JAZ sploh ne obstaja, če ni TEBE in DOBRO ne more obstajati, če ni SLABEGA. Torej sta to dve strani enega kovanca. In kdaj ste nazadnje držali v rokah kovanec z eno samo stranjo? In če ima kovanec dve strani, je to še vedno en sam kovanec.
Bil sem človek, ki je govoril veliko. Govoril veliko o stvareh, ki jih pravzaprav ni izkusil. Zdaj sem se naučil govoriti zgolj o stvareh, ki sem jih doživel. Naj imajo veliki misleči ali ljudje, ki se radi tako nazivajo, intelektualno besedičenje o stvareh, ki jih človek ne more nikoli izkusiti, jaz mislim, da so edine kredibilne in zares pomembne izkušnje tiste, ki ste jih doživeli v svojem življenju.
Tudi zdaj lahko z vami delim izkušnjo, kako izgleda IZSTOP IZ DUALNOSTI. Povem vam - NORO! Ko doživljam trenutke, ko vidim svet kot eno, ko sem jaz isto kot ti in on in moji starši in sestrica, ki so pri večerji deset tisoč kilometrov stran, je vse ena sama sreča in ljubezen. Preprosto ne more biti prostora za ničesar drugega.
Torej... khm... upiram se želji, da bi dokončal se zadnjih 23 strani eseja in se vračam k zgodbi.
...ko ugledam neverjeten prizor. Meter in pol stran od mene so vrata avtomobila na stežaj odprta in dve prikupni deklici me sprašujeta, če je kaj narobe. Zasmejal sem se. Ker niso šle v smer Guatemale, so me odpeljale v bližnji hotel, kjer stanujejo, mi plačale sobo in preživeli smo preostanek noči na toplem v zanimivem kramljanju. Med drugim me je zanimalo, kako so lahko tako nepremišljene, da sredi noči na cesti poberejo neznanca in ga naložijo v avto. Smejale so se in mi obljubile, da ne bodo tega storile nikoli več.
Naslednje jutro sem dobil turistično vodičko (ena izmed deklet), ki mi je razkazala lepote mesta, me obložila s toliko sadja, kot sem ga lahko naložil v nahrbtnik in me peljala na avtobusno postajo, kjer sem se dobil z voznikom črnega kamiončka, v katerem sem prejšnji večer užival lepote mrzle Mehike. Danes sem se peljal v kabini.
San Cristobal (Mehika) - Guatemala - El Salvador - Honduras - Nikaragua - Costa Rica
Pred gvatemalsko mejo sem ugotovil, da sem pozabil potni list in sto dolarjev v primeru urgence v kamiončku in začelo se je mrzlično iskanje voznika, ki je odpeljal ne vem v katero smer. S pomočjo domačinov smo ga našli in oba sva se pošteno nasmejala moji raztresenosti.
Kmalu po vstopu v Gvatemalo, mi je ustavil kamion Coca Cole in voznik je bil pravi komik. Predstavil me je vsem svojim kolegom, ki smo jih srečali na poti, češ da sem nadzornik iz Evrope in sem prišel nadzorovati, kako delajo. Najbolj smešno je bilo to, da so ga kolegi vzeli smrtno resno in se postrojili v vrste in mi saludirali.
Ko sva z Alexom prišla v Guatemala City je iz predala vzel nabito pištolo. Zadržal sem dih.
"Glej, narejena na Hrvaškem! To je blizu tebe, mar ne," mi je razlagal, kot bi mi otrok kazal svojo novo igračo. "Aha, blizu... zakaj potrebuješ to reč?" sem dahnil.
"Veš, v poslu, kot sem jaz, ne moreš biti brez pištole," mi je začel razlagati.
Predstavljal sem si, da je morda šef Guatemalske mafije.
"S čim se pa baviš?" "Z nepremičninami."
Ne vem zakaj sem imel čudne občutke, ko sem ponoči blizu meje z El Salvadorjem kupoval sladoled in poleg mene gledal policista z mitraljezom. Sledil mi je s pogledom, ko sem odhajal na cesto stopati. "Amigo, si želiš umreti? Ali kaj vraga počneš na cesti ob tej uri"
"Gulp... ne, želim samo priti v El Salvador."
In po še eni zanimivi zgodbi (ki vam jo bom prihranil - če ne boste cel ponedeljek preživeli na internetu) spoznal dva prijatelja, ki sta me peljala sredi džungle, mi predstavila svojo družino in pričakal jutro v mreži pod kokosovo palmo.
El Salvador... Pred mejo s Hondurasom, mi je ustavil policijski avto, me peljal 50 kilometrov in nato je policist izstopil iz vozila in ustavil kamion. Voznik si je vidno oddahnil, ko ga je vprašal, če lahko pelje naprej mladega popotnika iz Slovakije.
Honduras, kjer so me na meji pošteno oglobili, ker so v El Salvadorju "pozabili" pritisniti žig...
Božični večer sem preživel na meji z Nikaraguo. Na meji so se izmislili novo vstopnino, ki me je olajšala se zadnjih centov, ki sem jih malo prej našel v kitari. Zmanjkalo je elektrike in čakali smo. Poklical sem voznike kamionov in nesrečne delavce, ki so bili tam za božični večer. "Za vas imam darilo. Božično darilo iz Slovenije."
In zapel sem jim Sveto noč v slovenščini. Nato smo se vsi objeli in si voščili "Feliž Navidad" (Vesel Božič).
Nikaragua, katero sem pol prespal, pol gledal cesto, ki je izgledala vedno ista... in nazadnje na božični dan dospel v COSTA RICO!
Costa Rica me je čisto očarala. Kot ponavadi so dnevi polni novih obrazov in učenja španščine, vendar tukaj je še nekaj več... in da ne bom jaz za računalnikom preživel cel nedeljski večer in vi cel ponedeljkov popoldan, o tem, drugič.
Zdaj nekaj vem zagotovo. Latinsko Ameriko sem začel resnično odkrivati, ko so mi na meji z Nicaraguo na meji pobrali zadnje penije, ki so mi se ostali od dneva igranja kitare v San Diegu. Ker ljudje, ki ti želijo nekaj prodati, niso pravi odsev teh čudovitih dežel.
Mislim, da sem pripravljen. Pet mesecev in 12 dni sem večinoma prejemal od sveta. Zdaj bom začel svetu dajati. Pripravljen sem na podvig, ki ga ni do sedaj izvedel se nihče. Nihče v človeški zgodovini ni še verjel, da je kaj takega mogoče...
In vi boste med prvimi, ki boste izvedeli, kaj naklepam.
Do naslednjič, PURA VIDA (pozdrav na Costa Rici)!
Matej
P.S. Čisto majhno obvestilce: vsekakor sem vesel vsake vaše poste in če je le v moji moči na vsako pismo odgovorim, vendar vas prosim, da se moj e-naslov ne pojavlja več v množičnih pošiljkah na vidnem mestu. Ko sporočilo pošiljate večjemu številu ljudi (če že res morate), dodajte emaile v polje BCC (skrita kopija). Tako preprečite razpečevanje nezaželene pošte in virusov. In ljudje imamo raje pisma, ki so namenjena samo nam - kot recimo tole moje, ki sem ga napisal samo zate :)
Oglejte si fotoreportažo na www.okolisveta.com pod galerije!
