Zanimivosti

Dnevnik s poti okoli sveta 12.

Denver, 10. 12. 2004 00.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Matej Sedmak
Komentarji
0

<em>&#8220;Kaj lahko mladega človeka vleče na tako dolgo in nevarno potovanje, Matej? Zakaj to počneš?&#8221;</em> me je vprašal Randy po dobre pol ure skupne vožnje.

V iskanju resnice

Proti jugu ...
Proti jugu ... FOTO:

Prej sem mu z entuziazmom opisoval zadnji mesec poti in svoje načrte za naprej.

Obstal sem za nekaj trenutkov in v tišini izbiral besede. Zdi se mi, da govorim vedno manj in vsako besedo, ki jo izrečem, želim, da je refleksija resnice. Besede so nevarne. Če nisi z njimi previden, te lahko hitro zanesejo na pot laži in pretvarjanja. In če želiš vestno slediti resnici, moraš ne le paziti, da je vse, kar izrečeš resnica, temveč tudi, da je namen vsake komunikacije z drugimi čist.

»To je zelo dobro vprašanje.« Sedel sem na zadnjem sedežu s svojo prtljago, njegova žena je vozila. Vprašujoče me je gledal v oči. Zdaj je tudi njegova žena napela ušesa in ker sem začel govoriti s tišjim glasom, je rahlo nagnila glavo nazaj, da ne bi zamudila mojega odgovora. »Zelo dobro vprašanje, ker večkrat mislimo, da nekaj počnemo z določenim namenom, v resnici pa želimo doseči nekaj drugega. Kako naj torej vem, zakaj sem v resnici odšel na to potovanje?« - »Je temu botroval kak prelomni dogodek? Si to pot dolgo načrtoval? Ali je ...« - »Rad bi spoznal kaj je resnica,« sem prekinil njegov tok vprašanj. »Rad bi spoznal resnico o sebi, resnico o svetu, resnico o človeški naravi, resnico o Bogu. Rad bi se prepričal, če sem na pravi poti.« Postal sem nekaj trenutkov. To je vprašanje, ki ga večkrat premlevam v sebi.

Tudi tako se vozim ...
Tudi tako se vozim ... FOTO:

Končno imam priložnost povezati razmišljanja preteklih dni v celoto. »Želim si izkusiti popolno svobodo, popolno srečo, popolno nenavezanost na karkoli materialnega. Želim izvedeti, kaj je bistvo človeške narave. Želim izpopolniti vizijo o družbi, katero bom nekoč pomagal ustvarjati.«

»Nasmehnil sem se.« Ampak kakorkoli skušam svoje misli spravljat v filozofsko obliko, je še vedno moja cela pot ena velika zabava.

Zadnja dva tedna sta bila čarobna. Deset dni VIPASSANA MEDITACIJE je zagotovo najbolj intenzivna spiritualna izkušnja, ki sem jo kdaj doživel. Vseh deset dni sem se počutil kot krotilec podivjanega slona. In ta podivjana žival je bila moj lastni um. Verjetno bi bilo lažje krotiti slona.

Opazuj dih ...mmm ... tista punca v modri jopici mi je všeč! Glej kakšno milino izraža njen obraz, ko meditira. Pridi nazaj ... Zapri oči ... opazuj dih ...Pa tudi tista zraven nje ni slaba! Glej kako ima lep, dolg vrat! Kot mala žirafa.(Skoraj bi bruhnil v smeh, ko se mi je um postregel s sliko žirafe z ženskim obrazom ...) Zapri oči ... opazuj dih.

Miami
Miami FOTO:

Se spomniš tiste miške iz Miamia ... kako ji je bilo že ime? Christine? Kakšna lepotica! Zakaj je nisem poklical zvečer, kot sem ji obljubil ... kaj sem že počel takrat?

Opazuj dih ... vdihnem, izdihnem ... zrak se dotakne srednjega dela leve nosnice ...Kaj pa Meagan ... olala ... ona je resnično lepa ženska. Na tisti sliki ne zgleda bogve kaj, malce je opečena, ampak v resnici je pa takšna lepotica ... in tako lep mehek glas ima in tako ...

Pridi nazaj ... opazuj dih ... kako vstopa skozi nosnici ... jooj ... koliko časa bo še to trajalo? Ne morem več! Opazuj dih ... pridi nazaj ... opazuj, kako se spreminja ritem dihanja ...Oh, kako čudovita zabava je bila takrat s sošolci ... kje smo že bili? Je bila to Bratislava? Kako smo se zabavali! In spomnim se Žiga, kako se je napil, da ni vedel zase. In smo ga komaj spravili nazaj v hotel! Opazuj dih ...

Meditacija v Teksasu
Meditacija v Teksasu FOTO:

NORIŠNICA! In to približno 12 ur na dan, 9 polnih dni. Nobenih kontaktov z zunanjim svetom, nobenih daljših sprehodov, nobene komunikacije med udeleženci, nobenega pisanja niti branja, brez večerje ...Vendar izjemno globoka in prijetna izkušnja.

Zdi se mi, da je ta izkušnja prišla ravno v pravem trenutku na mojem potovanju. Kot bi me vsi dogodki in ljudje, ki sem jih spoznal v zadnjih štirih mesecih napotili ravno sem. Zdi se mi, da se je precej spremenil moj pogled na svet. Čisto drugače gledam na svoje telo, drugače gledam na svojo prihodnost in preteklost, drugače gledam na druge ljudi in živali. Drugače gledam na prehranjevanje... na religijo... na znanost ...

»Matej, pridi, greva nekaj prigriznit,« me je Russ poklical, ravno ko sem pritisnil gumb POŠLJI in ste dobili v nabiralnike prejšnje pismo.

Vstal sem od mize in mu sledil. Odprl mi je vrata in vstopil sem v prijeten kafič na petnajsti ulici, 100 metrov stran od njegove pisarne. Razgledoval sem se po prostoru in gledal, če imajo na meniju vegetarijanski sendvič.

»Prosim, ti lahko pomagam?« Ozrl sem se in ugledal enega najprikupnejših nasmehov, ki sem ga kdaj videl na ženskem obrazu. Obstal sem in jo nekaj trenutkov gledal v oči. Prisegel bi, da sem videl iskrice! »Ehh ... ja ... mhm ... zame ... eeeh ... Kaj nemesnega mi priporočaš?« Verjetno sem bil tisti trenutek najbolj hecna pojava v kavarni. Na obrazu sem imel butast nasmeh in čisto ničesar pametnega, kar bi lahko rekel, mi ni prišlo na misel. Edino, kar se spomnim je, da sem rekel “ok” tistemu,kar je pač ona izbrala zame in dodal še pomarančni sok.

Z Russom sva se usedla za mizo in zdaj si tudi on ni mogel kaj, da se mi ne bi smejal. »Kaj se mi smeješ?!« sem ga premeril s pogledom. »Haha ... tale te je pa očarala, kaj! Saj si tudi ti njej všeč, po moje.«

»Tako vznemirjen sem bil zaradi tega srečanja, da nisem mogel niti do konca pojesti sendviča. To punco želim pobližje spoznati,« sem mu rekel in stopil do pulta.

»Kako ti je ime?« sem skušal popraviti vtis od prej z malo močnejšim glasom. »Molly.« - »Molly, imaš morda pri roki papir in svinčnik?« - »Seveda.« Ponudila mi je majhen rumen blokec in moder kemični svinčnik. Nagnil sem se naprej, potisnil njeno roko na papir in jo pogledal v oči.

»Napiši tukaj svoj email naslov.« Izraz presenečenja se je hitro spremenil v tisti čarobni nasmeh. Nekaj trenutkov sva se gledala iz oči v oči. Premaknila je pogled na papir in začela pisati.

Takrat je pristopil Russ. »Kaj, jo boš kontaktiral iz Južne Amerike?« Zasmejal sem se. »Molly, žal mi je, ker jutri zjutraj že odhajam. Ampak rad bi ostal s tabo v stiku.« Izmenjali smo si še nekaj besed, dala mi je listek z njenim emailom in me prijela za konice prstov. »Tudi jaz bi rada ostala v stiku s tabo.« Prijel sem jo za dlan, se nagnil, ji poljubil roko, jo pogledal v oči, se nasmehnil in sledil bratrancu ven iz lokala.

»Haha ... zdaj razumem, na kakšen način tako hitro polniš te svoje zvezke z emaili in telefonskimi številkami ... in videl sem eno moško ime na vsakih deset ženskih.« - »Ah, nehaj! Tale punca mi je res všeč.« - »Ja, pojdi vendar nazaj. Kaj počneš tu z mano, potem.« - »Ah, ne ... brezveze. Težko bi potem prišel do tebe, nisem si dobro zapomnil poti.«

Vrnila sva se v pisarno in lotil sem se pisat pisma prijateljem v angleščini.

Kamorkoli sem pogledal, sem videl Mollyjine oči, Mollyjin nasmeh ... nisem se mogel zbrati.

»Russ, jaz grem nazaj,« sem končno zaklical na drugo stran pisarne. »Hehe, srečno!«

Vstopil sem v kafič in takoj, ko me je njena sodelavka videla, jo je poklicala. »Molly, nekaj sem razmišljal. Danes je moj zadnji dan Denverja in mislim, da bi mi prav prišla turistična vodička.« Pogledal sem jo v oči. »Kdaj končaš delat?« - »Ehh ... zdaj. Prosta sem.« Njena sodelavka je bruhnila v smeh. »Jess, saj sem prosta, ne?« - »No, pa bodi prosta.« Zasmejal sem se.

Preživela sva čudovito urico sprehajanja in smejanja po mrzlem Denverju, se zaštekala, nato pa razšla in dogovorila, da preživiva skupaj večer.

Ob 8h zvečer smo se z Russom in Connorjem vračali iz atletskega kluba. Čas, ko sva se z Molly dogovorila, da se dobiva. »Kaj boš naredil torej, Matej? Te pustim v centru?«

»Ne Russ. Ta večer bi rad preživel z vama.« Malce sem ga presenetil. »Si prepričan?« Nasmehnil sem se. »Veliko bo še punc z lepim nasmehom, bratrancev pa ne bom več dosti srečal.«

Zarežal se je in plosknila sva dlani. Preživeli smo čudovit večer ob dobri hrani in dobrem vinu. Še najbolj od vsega mi je všeč, da sva z 11-letnim Connorjem postala takšna prijatelja. »Meni se zdi, da si ful kul tip. Nikoli me ne dolgočasiš. Ravno prav si utrgan. Mislim, da si mi dal nekaj ful dobrih nasvetov!« mi je rekel, ko sva sedela sama v avtu.

In Molly me je prišla obiskat vsak dan ... v mislih seveda.

Jutri se odpravljam proti zahodu in razmišljam, da bi jo poklical in povabil v Las Vegas ... Bomo videli, kaj bo odgovorila na predlog: »Ej, greš z mano v Vegas?« - »Mmm, kdaj?« - »Ee ... danes.« Hihi.

Naslednji dan smo se nekaj čez deseto odpravili proti letališču in sredi vožnje v gneči, ki se je vila proti letališču, je Russ ugotovil, da bom verjetno zamudil let.

Bilo je dan pred zahvalnim dnem, ki je tukaj zelo pomemben praznik in cela Amerika nekam leti. Ko smo se počasi pomikali, je rekel, da ni skoraj nobene možnosti, da ujamem let ob 11:45 in naj kar pripravim dolarje za spremembo karte za kasneje.

»Bog, spet se ti javljam. Heh, navadno se ti javljam, ko sem v situacijah, ko nimam čisto nobenega vpliva. In to je na tem potovanju skoraj vsak dan. Kar je dobro za najino komunikacijo, ni tako? Bog, ne vem kakšne načrte imaš z mano tokrat, ampak tudi zdaj ti bom zaupal. Naredi z mano kar hočeš. Če želiš, da pridem na to meditacijo, naredi mali čudež ali kot ljudje temu pravimo, naključje. Če pa ne želiš, pa naj zamudim let.«

»Glej, glej ... zgleda da je bila prometna nesreča in zamašek samo na majhnem delu avtoceste!«

Pomikali smo se vedno hitreje in na zadnje prišli na letališče 11:15. Hiteli smo do terminala American Airlines, kjer sem ugotovil, da me ni v računalniku. Pregovarjali smo se in čudili, kako me ni v računalniku, če je Russ včeraj kupil karto prek Orbitza, ki leti 11:45 v Dallas.

In takrat je uslužbenki postalo jasno. »Tecite na Delto. Mi letimo v Dallas 11:38.«

In tako smo tekli. Jaz z velikim nahrbtnikom, obešenim na eni rami, Russ s svojim kovčkom in mojim malim nahrbtnikom in Connor s kitaro. Na Delti smo hiteli do terminala za avtomatski check-in in Russ je hitro v režo vstavil svojo kreditno kartico.

»No ticket on this credit card. Want to insert the passanger’s name manually? (Nimate rezervirane karte na tej kreditni kartici. Želite vpisati ime potnika?)« Oblil me je mrzel pot in hkrati sem videl v tem jasno sporočilo, da mi očitno ta meditacija danes ni namenjena. Tudi če grem na naslednji let, bom zamudil začetek meditacije, kar pomeni, da me na noben način ne bodo sprejeli (takšen je namreč kodeks).

Nič hudega – tako pač očitno Nekdo hoče. »Dajte mi kreditno kartico,« me je iz misli potegnil rezek glas operaterke. »Kako vam je ime, gospod?« - »Matej, M a t e j. Sedmak, S E D M A K.« - »Aha, našla sem vas. Verjetno avtomat ni prepoznal, ker je drugačno ime, kot na kreditni kartici. Ampak če želite ujeti let, morate zelo pohiteti, gospod.«

In tako smo tekli, kolikor smo pač lahko. »Že 25 let potujem po ameriških letališčih in še nikoli nisem videl tako praznega letališča za zahvalni dan,« je vmes komentiral Russ.

Ampak glej ga zlomka, na karti je bila številka potnika obkrožena z rdečo barvo.

Ko sem hodil proti varnostnemu pregledu in sem uslužbenki pokazal karto, me je napotila na posebni oddelek - tja, kjer ni bilo nikogar. »Mmm, super,« sem si mislil. »Pa se bom izognil čakanju v vrsti.«

»Sezujte si čevlje in slecite plašč.« - »OK, samo dajte hitro, ker mi čez 15 minut leti letalo in moram priti še na drugi konec letališča.« - »Gospod, mi ne moremo vplivati na to. Napisali so, da ste podvrženi posebni kontroli.«

GULP! Slekli so me skoraj do golega, pretipali čisto vsak del telesa, stresli VSE ven iz nahrbtnika in razlagati sem jim moral, zakaj imam majhne kartice, kjer piše spletna stran in moje ime ... kakšen fotoaparat imam ... zakaj imam s sabo snemalnik zvokov ... in zakaj nosim v nahrbtniku pistacije.

Zakaj le človek nosi s sabo pistacije?! Morda zato, da jih bo začel ponujati potnikom in tako postopoma zastrupil letalo ... in potem stopil do pilota in ga zaslepil s fotografsko bliskavico in nato letalo strmoglavil na Bushevo rezidenco v Teksasu. Argh! Norost!

Na letalo sem se vkrcal zadnji trenutek.

24. novembra okrog osmih zvečer sem zagledal tablo SW VIPASSANA MEDITATION CENTER. Sredi mesta Kaufman sem na bencinski črpalki srečal tri prijetne deklice, s katerimi sem se več kot pol ure vozil okrog in spraševal ljudi, kje je ta center. Pozabil sem si namreč iz internetne strani natisniti napotke.

Toliko vam želim povedati o tem doživetju in vam bom, ko bom našel malce več časa, opisal še veliko drugih dogodivščin.

Ravno sem končal pogovor s starši. Oče mi je brez moje vednosti rezerviral karto iz Los Angelesa proti Sydneju in skoraj sem bil na tem, da ponudbo sprejmem.

Matej Sedmak, okoli sveta
Matej Sedmak, okoli sveta FOTO:

Vendar sem se po temeljitem razmisleku (ki sem ga obljubil očetu) odločil, da bi bila velika škoda zamuditi Srednjo in Južno Ameriko. Bom že nekako našel povezavo proti Avstraliji, če ne drugega, se bom vkrcal na kakšno tovorno ladjo. Pustil se bom voditi, kot sem se do sedaj.

Zdaj se odpravljam proti Kaliforniji. Ne vem točno kam. 12. decembra moram zapustiti ZDA. V denarnici imam nekaj več kot 13 dolarjev. Zanima me, kako bom do denarja prišel v Mehiki, kjer ni takšnega obilja kot tukaj ... Bomo videli. Verjetno se vam nekaj časa ne bom mogel javiti, se mi pa zato lahko javite vi - neznansko vesel sem vsake slovenske besede v e-postnem predalu.

Rad vas imam,

Matej

www.okolisveta.com

P.S. V zadnjih dveh mesecih sem z veseljem bral vaše emaile, nikoli pa nisem našel dovolj časa, da na vse odgovorim. Predvčerajšnjim sem pobral iz strežnika vse emaile, da odgovorim nanje ... in ko sem se odjavil iz sistema in se ponovno prijavil, so vsa pisma izginila. Žal mi je. Pišite mi še enkrat in zagotovo vam odgovorim, ko pridem do internetne povezave. Ne vem sicer kako je s tem na jugu.

Na spletno stran bom dodal slike čimprej, ko bom lahko. Dodal bom tudi cel kup video posnetkov in zvočnih posnetkov s poti.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1