Pod slovenskimi palmami
“Matej, res sem užival. Si prepričan, da ti ne pustim 200 dolarjev, ki mi jih je dala Nona Slavka?”
“Tatko ... boš že nehal s temi dvesto dolarji?”
“Vem, da si trmast, ampak stori to zame. Ne bi te rad pustil samega z desetimi dolarji!”
“ Tatko ... nehaj!”
Nasmehnil se je. Bil je eden tistih očetovskih nasmehov, ki ti ostane v spominu za vedno.
"Veš kaj ... Vedno bolj ugotavljam, da sem bil jaz v mladosti točno takšen. Hrepenel sem po neznanem in bil ravno tako svojeglav. Ponosen sem nate, veš. Zaupam ti."
Objel sem ga in nekaj časa sva ostala v objemu. Nato me je spustil, se hitro obrnil proti cariniku in mu pokazal potni list in letalsko karto. Mislim, da so se mu v očeh nabirale solze. Nikoli ga nisem videl jokati in tudi tokrat mi tega zagotovo ne bi pokazal.
Verjetno me nihče ne razume tako dobro, kot on. Pred očmi se mi je še enkrat odvrtel pretekli teden, ki je bil resnično en najlepših na celotnem potovanju.
V nedeljo me je oče presenetil s svojim obiskom. In to ravno v času, ko je imel največ poslovnih obveznosti. V četrtek dobim njegov email: letim iz Benetk, v Miamiju bom v nedeljo 14:50. Nato ga v soboto poklicem in mi reče, da ga verjetno ne bo, ker ima doma nekaj pomembnega ... in nato dobim email od mame, da je očka na poti.
Dolge ure sva preživela v pogovorih, smejala sva se kot se nikoli, predstavil sem mu nove prijatelje in ga polno vključil v moje potovanje. V soboto sva šla skupaj na ustanovitveno veselico Slovenske Palme, organizacije Slovencev na Floridi.
Ne morem vam opisati občutke, ko sredi Floride na kupu srečaš 70 Slovencev ... ko operna pevka zapoje slovensko pesem ... ko lahko zaplešeš slovensko polko, ješ joto, golaž, prekmursko gibanico in piješ slovensko vino. Celoten večer se mi je zdel čaroben. Globoko ganjen sem bil ob močni narodni zavesti, ki jo Slovenci tukaj ohranjajo, ko svoje otroke učijo govoriti in peti slovensko. Globoko ganjen sem bil ob ljubezni, ki sem jo bil na Floridi od njih deležen.
Poglejte si te čudovite ljudi na www.slovenskapalma.org.
Zagotovo mi bo za vedno ostala v spominu sreda, dva tedna nazaj. Naročil sem si pizzo za 3 dolarje in 75 centov in ko sem na mizo stresel denar, sem se nasmehnil prodajalki in jo pogledal v oči. Zmanjkalo mi je 15 centov. Nasmehnila se mi je nazaj in vrgla kos pizze v pečico. Zanimiv občutek je jesti in zraven razmišljati, da obstaja realna možnost, da bo danes to zadnji obrok. Sploh si ne predstavljate kako dobra motivacija je to, da se lotiš dela :)
Odločil sem se, da bom poskusil nekaj novega. Sploh imam na potovanju to filozofijo, da počnem stvari v katerih uživam in z njimi služim denar. Tako sem se odpravil na plažo in hodil od ene lepotice do druge in se ponujal kot maser. Čez 4 ure sem plažo zapustil srečen, poln denarja in z 9 telefonskimi številkami.
Isto popoldne sem sredi South Beach-a (Miami) kot vedno stopal do 30. ulice, kjer sem spal pri Juanu, starcu iz Kube, ko mi ustavi Jamal Laban, nihče drug kot sin bivšega sudanskega predsednika, ki ga imajo ZDA za terorista in si je našel politično zatočišče v Maroku. Je doktor medicine, glavni producent za največje ameriške rap zvezde in multimilijonar (ocenjena vrednost njegovega premoženja je čez 50 milijonov dolarjev). Postala sva prijatelja in dolge ure preživela v pogovorih. Svaril me je pred pokvarjenim svetom, me učil borilnih veščin in svetoval naj neham štopati, če želim pridi domov živ. Če želim, mi bo plačal vse letalske karte med mesti, ki jih nameravam obiskati (kar sem seveda gladko zavrnil). Stanovanje je imel polno starin vrednih tisoče dolarjev, se oblačil v najbolj fina oblačila in me povabil na vožnjo s svojim Rolce Roycem. Prav tako me je na njegove stroške povabil v New York s svojim privatnim letalom.
Ni se mi zdelo pomembno kdo je in koliko denarja ima, temveč dejstvo, da je postal moj resnični prijatelj in zaveznik. Nihče me do sedaj ni naučil še toliko o nevarnostih, ki prežijo v resničnem svetu. Kot bivši vojak v sudanski vojski obvlada strelno orožje in samoobrambne tehnike.
Na koncu se je izkazalo, da ni to, za kar se je predstavljal. Naivnost me je stala 70 dolarjev, ki sem jih zaslužil tisti dan na plaži in fotoaparat, vendar sem mu neznansko hvaležen za življenjsko lekcijo, ki jo je dal - meni in očetu.
Skoraj vsako noč v zadnjem mesecu sem prespal na drugem kraju. Spoznal sem vrsto čudovitih ljudi, ki so postali moji resnični prijatelji. Juan, 66-letni Kubanec, je rekel, da je on moj očka v Miamiju in če bom kdajkoli karkoli potreboval, so njegova vrata vedno odprta (predstavljate si lahko, kako ganljivo je bilo srečanje obeh očetov:). Hector mi je dal telefonsko številko in zagotovil, da bo pretepel vsakogar, ki mi bo poskušal karkoli narediti. Tom, učitelj telovadbe v katoliški šoli, me bo obiskal v Sloveniji. In tukaj so se Lucy in Kathleen in Katie in vse simpatične punce iz kampusa v Miamiju ... in Silvo, Mojca, Sabina, Maja, Veronika z družino pa Matjaž, Grega in njegova mama, Štajerc in njegova brazilska punca. Pa Martha in Lucy, ki sem ju spoznal na plaži in ju bom obiskal v Las Vegasu. In osebje v vseh hotelih, kjer sem puščal prtljago, vozniki taksijev, ki so me vozili zastonj po mestu in vozniki avtomobilov, ki so ob slovesu imeli v očeh solze ...
Po mesecu sončne, lenobne Floride, sem se odpravil na sever. Včeraj in danes sem v Atlanti spoznal kup novih prijateljev. Največji vtis je naredila name temnopolta družina, kjer trenutno stanujem (oče je pisatelj in avtor ameriške knjižne uspešnice - izjemna osebnost!). Do pred pol ure (polnoči) sva se pogovarjala z njegovo ženo o življenju, politiki, potovanjih - neverjetno topla oseba.
Se spominjate mojih besed na začetku poti, da grem v svet iskati resničnega sebe. Sanjalo se mi ni, kako prav sem imel. Ko sem sam, povsem brez denarja, v mestu kjer ne poznam (se) nikogar, utrujen in lačen - nimam možnosti nase nadeti maske ali iti v varno zatočišče oklepa. Lahko sem samo to kar sem. Edino kar ljudem lahko dam je moja sreča, pozornost in ljubezen.
Takrat vidim na sebi posledice vzgoje iz otroštva. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih ne bi nikomur ničesar ukradel. Nikoli ne bi nikogar prizadel. Nikoli ne bi nikogar prosil za denar ali hrano. Dal beračem, vedno. Prosil za denar, nikoli. Nikoli, tudi če stojim šest ur na istem mestu, se ne bi tako ponižal, da bi voznika dvakrat prosil, če me vzame s sabo. Nikoli. Tudi, ko nimam čisto nič, sem ponosen na to kar sem in se zavedam, da si zaslužim, da ljudje z mano ravnajo lepo.
Veliko stvari o sebi odkrivam šele zdaj, ko sem brez vsega. Preponosen sem, da bi kogarkoli poklical, ko sem osamljen - ker je to takrat moj problem, ki ga moram rešiti sam s sabo in znotraj sebe. Preponosen sem, da bi kdajkoli poklical očka, naj mi pošlje denar, čeprav vem, da bi to z največjim veseljem storil. In nihče ne bi izvedel. Preponosen sem, da bi z Viso, ki jo nosim okoli pasu zraven potnega lista, stopil do prvega bankomata in dvignil denar. Preponosen. Preponosen sem, da bi se kdaj komu zlagal. Popolna iskrenost je moje najmočnejše orožje. Vedno lahko ljudem gledam v oči in jim pokažem sebe točno takšnega kot sem.
Ta pot je tudi velik test moje čustvene inteligence. Vse tisto o čemer sem doma samo govoril, zdaj udejanjam. Odkrivam, da sem veliko močnejši v sebi, kot sem si kdajkoli predstavljal. Zelo redko občutim strah. Skoraj ni trenutka, ko ne bi imel popolnega nadzora nad svojimi čustvi. Skoraj ni trenutka, da bi me za karkoli skrbelo. Skoraj ni trenutka, da ne bi zaupal Bogu.
Ta pot je pot ekstremov. So trenutki, ko prejemam navdušene aplavze in me ljudje zaradi tega ali onega razloga obožujejo. In veliko več je trenutkov, ko sem povsem sam, me nihče ne opazi, nihče ne pohvali in imam občutek, da nikomur na tem svetu ni mar zame. So trenutki, ko sredi noči stopam in so ljudje prestrašeni in včasih do mene celo sovražni, ker jim sam pojem avtoštopar pomeni serijskega morilca ali roparja, ki čaka na naivno žrtev.
Naučil sem se biti v ravnotežju. V ravnotežju sam s sabo, s svetom in z vesoljem, ki je pač takšno kot je. Prišel sem do spoznanja, da ne potrebujem odziva iz okolice, da mi pove kdo sem in kakšen sem. Če so ljudje navdušeni, predvidevam, da pretiravajo. Če me ne opazijo, me ne poznajo dovolj. Moja naloga je vsakemu človeku, ki ga srečam dati košček svoje ljubezni in spoštovanja. In to je tudi vaša naloga. Ne jutri ali drug teden ... Danes! Zakaj ne bi zdaj storili nekomu nekaj lepega? Dejanje iz čiste ljubezni. Takrat boste spoznali, da se v tem skriva resnična sreča.
Rad vas imam,
Matejwww.okolisveta.com
