V Nemčiji je za depresijo že zbolelo okrog štiri milijone ljudi, raziskave pa kažejo, da vsak sedmi, ki je zbolel za težko obliko depresije, stori samomor.
Thomas Miller - Rorich je kar štiri leta bolehal za težko depresijo. Povedal je: "Zdelo se mi je, kot da imam gripo. Slabo sem se počutil in bil sem brez apetita. Vsega sem se bal. Vedel sem le, da ne morem na delo, ker se nisem mogel spopasti z vsakodnevnimi problemi."
Na delo in z dela je vedno odhajal zadovoljen, zato si ni nikoli vzel premora. Ko so se začele težave, je bil prepričan, da je zbolel za kakšno težko boleznijo, kot je recimo levkemija. Redno je začel hoditi na preglede, a zdravnik ni ničesar odkril. Ko je odšel k drugemu zdravniku, je dobil diagnozo – depresija. Oddahnil si je, saj je končno izvedel, kaj je načelo njegovo zdravje. Toda zaradi daljšega bolehanja je bolezen postajala vse težja.
Rorich pojasnjuje: "Zdravniki obolelim predlagajo, naj se odpravijo na kakšno potovanje, naj več spijo. Toda pri depresiji to ne pomaga. Depresivnega človeka je treba odvrniti od potovanja, saj ponavadi depresija odide z njim na pot. Stanje se ne izboljša, temveč še poslabša."
Depresija človeka počasi uničuje. Nemec pravi: "Vsako jutro sem imel napade panike in strahu, zvečer pa sem se počutil nekoliko bolje. Imel sem samo en cilj – kako naj preživim čas do večera. Z mano so bili prijatelji, saj nisem mogel biti sam."
Profesor Ulrich Hegerl z univerzitetne klinike v Leipzigu pa pravi: "Obstajajo ljudje, ki bolehajo za izjemno močno depresijo. Njihovo stanje je alarmantno tako kot pri ljudeh, ki imajo vnetje slepiča. Nekateri so v takšnem stanju, da razmišljajo o samomoru. Seveda pa obstaja tudi lažja oblika depresije, pri kateri človek ne ve, ali je bolan ali pa samo reagira na kakšno izgubo v življenju."
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.