VIDEO in FOTO: Pogrebi nekoč: Z bodalom pokojnika v srce, da se ne bi slučajno zbudil

Na Dunaju najdemo kar 55 pokopališč, najbolj pa turiste privlači osrednje pokopališče oziroma Zentralfriedhof, ki so ga odprli leta 1874, z več kot 330.000 grobovi in tremi milijoni pokopanih  je tako drugo največje evropsko pokopališče. Na tem pokopališču pa so pokopane tudi številne velike zgodovinske osebnosti, kot so Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms, Franz Schubert, Johann Strauss, Arthur Schnitzler in številni drugi.

Je smrt še vedno tabu?

Da imajo Dunajčani zanimiv pogled na smrt pa priča tudi pogrebni muzej, ki ga najdemo na dotičnem pokopališču. V muzeju si tako lahko ogledamo vso razkošnost pogrebov v preteklosti, kot tudi nekaj nenavadnih običajev in predmetov. Na ogled je tako več kot 250 eksponatov, med njimi tudi posmrtne maske pokojnikov, rešilna budilka, če se pokojni slučajno zbudi ter bodalo, s katerim je zdravnik pred pokopom pokojnega zabodel v srce. Marsikdo je namreč, da bi izključil bojazen pred živim pokopom, prosil, da je mrtvega v srce zabodel še zdravnik. Ta metoda se uradno ne uporablja več, a kakor nam je dejal kurator muzeja, je to na Dunaju v teoriji še vedno izvedljivo, saj zakon, ki bi to prepovedoval, še ni bil sprejet.

Osrednja tema muzeja so seveda krste, najbolj zanimiva je krsta iz 18. stoletja, ki so jo uporabili večkrat, pokojnika so namreč skozi spodnjo režo iz krste 'odvrgli' v grob, krsto pa ohranili za naslednjega. Na ogled so postavili tudi sarkofage, kot tudi nenavadno sedečo krsto, ki so jo izdelali po skici belgijskega umetnika Reneja Magritta.

Pogreb – živčen proces, kjer ni časa za žalovanje

Mnogi, ki so se soočili z izgubo, pravijo, da žalovanje pride na vrsto šele po pogrebu. Kajti prvo smo soočeni s šokom, nato pride na vrsto birokracija, priprava pogreba in pokop pokojnika, hitenje, živci, napeti trenutki ... Šele, ko je vse to za nami – ko pride trenutek tišine, pride za nami tudi žalost.

Tudi kar se tiče pogreba ima vsaka kultura svoje običaje, najbrž se nam 'zahodnjakom' zdi izredno ekstremno, da bi na pogrebu plesale eksotične plesalke. Na Tajvanu pa se večkrat zgodi, da se za pogrebe ali verske festivale najema dekleta na klic, ponekod tudi za striptiz. Navada ima po pojasnilih ameriškega antropologa Marca Moskowitza korenine v tradiciji najemanja žalovalk, ki so bile plačane, da so jokale na pogrebih.

Slovenija je mnogo bolj tradicionalna: "Po našem vedenju po manjših krajih v Sloveniji še vedno prevladujejo krajevni oziroma vaški običaji. Tudi v mestih opažamo, da so pogrebi še vedno močno tradicionalni, kar pomeni, da ljudje ne dopuščajo prostora za humor. Sicer udeleženci pogrebov v večini, z izjemo žalujočih, niso več oblečeni v črnino, kar je verjetno pripisati predvsem tempu mestnega življenja, ko na primer greš med službo tudi na pogreb znanca," nam je povedal Robert Martinčič, direktor družbe Žale.

"Menimo, da pri nas ni posebnih običajev, kot jih navajate za mesto Dunaj, in ki bi jih bilo potrebno izpostaviti. Še vedno je običaj, da ljudje na pogreb prinesejo cvetje in sveče, ki jih odložijo ob pokojniku v mrliški vežici. Seveda se pa ti običaji lahko razlikujejo glede na pripadnost vere. Kljub vsemu zaznavamo, da je smrt še vedno tabu tema, o kateri je malo govora. Grob, predvsem pa pokopališče, pa Slovencem predstavlja predvsem mestu spomina in slovesa."

V Sloveniji ni dovoljeno imeti pokojnikovega pepela doma. A na voljo je alternativa, del pokojnikovega pepela lahko shranimo v steklo ali celo v diamant – gre za dokaj novo idejo oziroma, trend, del pepela (potrebujejo najmanj 500 gramov pepela) namreč vkomponirajo v čisto pravi diamant, postopek izdelave je tehnološko dokaj zapleten postopek, ki zahteva vrhunsko sodobno tehnologijo, zato je tudi cena temu primerna, od 3.500 evrov dalje. V dunajskem muzeju pa imajo na ogled – poleg posmrtne maske, tudi obeske, na katerih je prstni odtis pokojnika. Naročiti tudi umetniško sliko, ki je nastala z barvo, premešano s pepelom pokojnika.

"Ponudba novih, inovativnih, dodatnih storitev v pogrebni dejavnosti je v Sloveniji slaba," meni Elvina Babajić, kjer so pogrebi del njenega vsakdanjika, je namreč direktorica družinskega pogrebnega podjetja. Babajićeva sodeluje s tujino, kjer so boljše možnosti za to. "Glede na število prebivalcev je Slovenija po naročilih spominskih diamantov nad povprečjem. Vsako leto opažam porast povpraševanja. Velikokrat povpraševanje ne pomeni nujno takojšnjega nakupa storitev, temveč se ljudje zanimajo zase ali za nekoga bližnjega. In do naročila spominskega diamanta pride kasneje, tudi nekaj let kasneje." Iz Žal so sicer sporočili, da zadeva ni tako enostavna: "Možnosti različnih spominkov, ki bi bili zakonsko dovoljeni, ni. Tudi izdelava diamanta iz pokojnikovega pepela je nezakonita, saj je z zakonom prepovedana."

Zakaj se nekateri odločijo za alternativo? "Razlogi so različni. Včasih je to želja osebe, ki je preminila, včasih je to želja svojcev. Eden izmed razlogov je tudi ta, da spominski diamant predstavlja brezčasno vez z ljubljenimi, zasebno stičišče žalovanja in obujanja spominov, nepozabno dediščino za več generacij in ker je to popolnoma edinstvena in individualna storitev. Zame spominski diamant predstavlja posebno počastitev umrle osebe," še dodaja.

Smrt in pogreb zagotovo nista temi, o katerih bi se v javnosti veliko pisalo in govorilo, razen ko se bliža prvi november ali se s smrtjo soočimo osebno. Smrt je del življenja, a je še vedno zavita v previdnost ali celo tabu. Za nekatere je smrt konec vsega, za nekatere le potovanje naprej, nikoli pa ni lahka.