Aljažev stolp: simbol slovenstva že vse od 1895

Jakob Aljaž je konec avgusta 1889 prišel kot župnik na Dovje, na Triglavu pa je bil že dve leti prej. Kot velik ljubitelj gora je opazil, da le-te postajajo vse bolj nemške. "Ko sem prišel na Dovje, so postavljali nove, samo nemške kažipote," je Aljaž zapisal v svojih Planinskih spominih, ki so jih leta 1922 objavili v Planinskem vestniku, uradnem glasilu Slovenskega planinskega društva. Aljaž je bil takrat član dunajskega planinskega društva Turistenklub, poleg njega pa je obstajal še nemški Alpenverein (za področje Kranjske). Po Aljaževih zapisih nam je bil Slovencem bolj naklonjen Turistenklub: "Obljubil je, da nam bo po Kranjskem naredil dvojezične kažipote, česar ponosni ’Deutsch-osterr. Alpenverein’ ni hotel." Slovensko planinsko društvo takrat še ni obstajalo.

Zaradi prevladujočega nemškega vpliva se je Aljaž odločil, da je treba nekaj storiti. Od dovške občine je kupil vrh Triglava (približno 16 kvadratnih metrov) in Kredarico. "Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Vrh sem kupil od dovške občine za en forint. Bil sem 'najvišji' posestnik," je zapisal Aljaž.

Stolp, ki ga je poimenoval Triglavski stolp, so postavili v enem dnevu, in sicer 7. avgusta 1895, izdelava pa je bila v rokah kleparja Antona Belca iz Šentvida pri Ljubljani. ''Leta 1895 smo ga šli postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Kobar. Takrat smo prenočili v stari, mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče. Bila je gosta megla. Zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa,'' se spominja Aljaž. Stolp iz debele pocinkane pločevine so na Triglav znosili po delih, na vrhu pa so ga sestavili.

Slovenski pohodniki manj vredni od nemških
Med bivanjem v Dežmanovi koči, ki se danes imenuje Staničev dom, je Aljaž dobil tudi idejo za gradnjo slovenske planinske koče. Nemški pohodniki, člani Alpenvereina, so imeli namreč pri posteljah prednost pred slovenskimi. "To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj, sicer bi za Vas ne bilo prostora," mu je dejal oskrbnik koče. "V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo za sebe in za par prijateljev. Če pa se bo Slovensko planinsko društvo na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje, to bom prihodnji teden ogledal; če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom svojo kočico postavil vštric Dežmanove koče 10 korakov od nje - tako užaljen je bil moj narodni ponos." (Nova koča – danes se imenuje Triglavski dom na Kredarici – je bila postavljena že prihodnje leto).

Teden dni pozneje se je Aljaž ponovno odpravil na Triglav, od koder so želeli določiti prostor za novo kočo. Takrat so opravili tudi slovesno odprtje oziroma krst novega stolpa: "Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu: Matej Hubad (pevovodja), Gassner (tržiški tovarnar), jaz in moja dva delavca Požganc in Kobar. Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo zopet Ave, maris stella, potem Triglav, moj dom in otvoritev je bila končana."

Postavitev stolpa je šla Nemcem pošteno v nos, zato so na vsak način želeli doseči, da bi ga moral Aljaž odstraniti. Najprej so ga tožili, ker naj bi pokončal podzemeljsko triangulacijsko točko I. reda. "Triglavski stolp bomo odstranili in župnik Aljaž bo plačal 1000 forintov kazni," naj bi dejal takratni deželni geometer. Preiskava je potekala kar pol leta, Aljaž pa je s pričami dokazal, da so pred 40 leti merilci postavili le leseno piramido za merjenje (ki je zaradi vremenskih vplivov razpadla), niso pa položili tudi podzemeljske triangulacijske točke. "Ko smo sedeli v Radovljici v gostilni na vrtu in mi je župnik Berlic rekel: ’Nemci zoper tebe na Triglavu nekaj rujejo,’ mi je ušla samozavestna gorenjska zafrkacija: ’Vsi skupaj se bodo pokakcali.’ Vsa družba je prasnila v smeh, med njimi tudi sodni svetnik."

Aljaž "pretegnil brke" nemškega načelnika
Župnik je bil očitno velik šaljivec. Še ko je bila preiskava v teku, mu je načelnik omenjenega planinskega društva Alpenverein med pogovorom dejal, da stolpa ne bodo trpeli, saj tukaj delujejo oni in ga je zato treba podreti: "Prosil sem ga navidezno prav ponižno, naj stolp vendar pusti, kajti: 'Saj veste, kaj je 'pleh'. V petih letih ga rja sne in vsega je konec!' Načelnik prikima zadovoljno: 'To je pa res!' Z veseljem sem potem Slovencem pripovedoval, kako sem mu mustače potegnil. Triglavskega stolpa pa še do današnjega dne ni rja snedla." Stolp je nazadnje dobil cesarsko varstvo, nihče ga ni imel pravice poškodovati, orožniki pa so vsako leto opravili pregled. Vse predelave in dodelave je moral Aljaž prijaviti oblastem.

V svojih spominih je Aljaž natančno opisal, kako je bil stolp videti takrat: "V tej najvišji zgradbi v naši državi se hranijo spominska knjiga, štampilje, trije okrogli stoliči za počitek, posebno ob mrzlem vetru, in na steni je naslikana panorama z imeni daljnih in bližnjih gora. Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četvorico ljudi. Prvotno sem imel v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti – poštenjaki. Zaradi vetra in snega so vrata majhna in nekoliko od tal. Železni stebri znotraj stolpa so v skalo z betonom zaliti. Strelovod drži na severni strani od strehe 25 metrov daleč pod sneg. Žica je bakrena. Pa strela gre tudi po drugih žicah v skale, izmed katerih je eno zelo razneslo." V stolp je dal Aljaž namestiti kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal slikar Marko Pernhart. Ko je ta izginila, jo je zamenjala panorama Vinka Mazija.

Aljaž je zaslužen tudi za izdelavo zavetišča tik pod Triglavom: "Zoper hudo uro in strelo sem naredil na stroške Slovenskega planinskega društva Staničevo zavetišče, izsekano in z dinamitom izstreljeno duplino v navpični steni nekaj metrov pod vrhom Triglava na južni strani. Nastala je mala sobica s prostorom za kakih 20 ljudi, z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vratmi."

Aljažev stolp – kulturni spomenik državnega pomena
Stolp po tolikih letih še vedno stoji na istem mestu kot nekoč. V času nastanka slovenske države je na njem simbolično zaplapolala slovenska zastava, 9. septembra 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, v odloku države pa je zapisano: "Aljažev stolp je simbol, ki označuje najvišjo točko slovenskega ozemlja, vrh 2864 metrov visokega Triglava. Valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu je bila postavljena kot mejnik, ki je označil slovensko lastnino vrha slovenske gore. Celota je izjemen krajinski motiv, nenadomestljiv simbol Slovenije." Planinska zveza Slovenije (PZS) je leta 2009 predstavila pobudo, da bi stolp prestavili v takrat novi Slovenski planinski muzej. Ocenili so, da je spomenik načel zob časa in da bi ga bilo zato smiselno umakniti, namesto njega pa postaviti njegovo repliko. Pobuda nazadnje ni uspela.

V Aljaževem stolpu je bilo v 118 letih ob prvem vzponu na najvišjo slovensko goro z vrvjo "krščeno" že nešteto število ljubiteljev gora. Številni še danes verjamejo reku, "da tisti, ki še ni stopil na Triglav, ni pravi Slovenec oziroma Slovenka".