Thomas Mann se je rodil 6. junija 1875 v nemškemu Lübecku kot sin bogatega senatorja in trgovca. Od leta 1893 je živel v Münchnu, kjer je obiskoval predavanja iz književnosti, zgodovine in ekonomije. Od leta 1895 je deloval kot svobodni pisatelj. Pri svojem delu se je opiral na pripovedne tehnike 20. stoletja, predvsem na Tolstoja ter motive iz del Fontaneja in Richarda Wagnerja. Nobelovo nagrado za literaturo je Mann prejel leta 1929, v prvi vrsti za njegov izjemni roman Budenbrookovi, ki je izšel leta 1901 in se kmalu uveljavil kot klasika sodobne literature njegovega časa.
Leta 1933 je kmalu po vzponu nacistov zbežal z Bavarske in se nastanil v bližini Züricha, kjer se je predvsem prek medijev boril proti nacizmu. Leta 1936 so mu odvzeli nemško državljanstvo. Mann je oboževal glasbo, do Richarda Wagnerja, ki so ga pogosto povezovali z antisemitizmom, pa je imel izrazito ambivalenten odnos, obenem ga je oboževal in sovražil.
Okoli leta 1940 se je Mann preselil v ZDA in kasneje sprejel ameriško državljanstvo. Po vojni se je večkrat vrnil v Evropo in leta 1949 prejel Goethejevo nagrado. Na začetku 50. let se je preselil v bližino Züricha, kjer je leta 1955 umrl.
Mann je bil natančen analitik značajev ter oster in ironičen kritik družbe. Poleg Buddenbrookovih in Čarobne gore med njegova najbolj znana dela sodijo še Doktor Faustus, Smrt v Benetkah, Lotte v Weimarju, Jožef in njegovi bratje ter Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla.
Po Thomasa Mannu je poimenovana tudi nagrada mesta Lübeck. Podeljujejo jo osebnostim, ki so se izkazale z literarnim delom ali delovanjem na področju literarnih ved v duhu humanosti, kakršna je dala pečat tudi Mannovemu opusu. Nagrado so med drugimi prejeli Christa Wolf, Daniel Kehlmann, Günter Grass in Walter Kempowski.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.