Je Amy bolj kot pijača ubil 'moški' svet in kapitalistični pohlep?

Amy Winehouse, ki je umrla 23. julija leta 2011, menda zaradi zastrupitve z alkoholom, ker je bila na odvajanju in še marsičem, potem pa je "očiščena" hotela spet malce "zažurati". V filmu Asifa Kapadie lahko vidimo tudi, da je imela Amy motnjo hranjenja, težave s kosanjem s slavo, kako so jo obravnavali v javnosti in v medijih, pa je večini dobro znano.

Kot trdi feministka Meghan Murphy, moške zasvojence vseeno svet obravnava z določeno mero spoštovanja, ne glede na njihovo stanje, medtem ko so ženske označene za razvaline, neženstvene, ki jih je treba pomilovati ali zafrkavati. Ker bi morale baje ženske bolje skrbeti zase, biti pokončne in dostojanstvene, tudi tam in takrat, ko moškim ni treba biti. Če se ga moški napije, je to nekaj normalnega, ženska pa bi "že lahko malce popazila", meni Murphyjeva. Ženske, ki "žurirajo", so ponavadi označene za zmedene, cipaste, zaslužijo pa si kazen, tako kot so si tudi ženske žrtve posilstev same krive, sploh, če so bile pod vplivom alkohola, za njihovo "neženstveno obnašanje".

Kot je ugotavljala Molly Beauchemin na v članku na spletnem portalu Pitchfork, "moške ponavadi slavijo po smrti, njihova podoba je romantična, zasvojene ali mentalno motene ženske pa označujejo za katastrofe". Za primera je dala Kurta Cobaina, ki so ga sprejeli in označili za spoštovanega glasbenega genija (za njegovo heorinsko odvisnost in smrt so sicer "prikladno" okrivili Courtney Love), medtem ko so Amy tretirali precej drugače, večina pa se je nekako strinjala, da je "bila njena smrt pričakovana in zaslužena", je zapisala Beaucheminova.

Film Amy pa nam pove, da ni umrla zato, ker je samo pijančevala in se uničevala, temveč, ker so bili moški v njenem življenju sebični, brezskrbni kapitalisti, ki so pred kamero lažno kazali sočutje, a prej v smislu lastnih koristi. Amy je torej umrla zaradi kulture pohlepa, mizoginije in individualizma.

Njen oče Mitch (ki dokumentarca seveda ne odobrava) jo je naučil, koliko mu ženske pomenijo, ko je v njeni mladosti preganjal druge ženske, namesto, da bi bil dober oče. Ko je bila otrok, ga ni bilo veliko zraven, saj je varal njeno mamo Janis, dokler je ni zapustil zaradi druge ženske. Mitch v je Amyjino življenje vstopil šele, ko je v njej videl finančno priložnost, ko jo je predčasno odpeljal z odvajanja, nato pa se je s kamero resničnostnega šova pojavil v Sv. Luciji, kjer je bila na dopustu, nato pa je še prisilil, da naj bi šla na turnejo, čeprav ni bila v stanju in se je le hotela odmakniti od vsega pompa in medijskih žarometov. A je bila menda "pod pogodbo" in ni smela. Čeprav je napisal solzavo knjigo Moja hčerka Amy, je več kot očitno, da je v njenem primeru postavil sebe pred njo in to ne enkrat.

Druga pomemben moški lik v Amyjinem življenju pa je bil še en ženskar, Blake Fielder-Civil, ki se je z njo celo poročil, ona je o njem napisala pesmi na albumu Back to black, sicer pa je imel dostop do njenega bančnega računa, da je lahko vzdrževal lastno odvisnost od drog. Bil je le nekdo, ko jo je molzel za denar, saj se je celo na njun poročni dan hvalil, da bo žena plačala račun, kasneje je prodal njene gole fotografije tabloidom, s čimer je dokazal, koliko mu je v resnici pomenila.

Po njeni smrti je pripeljal kamere, da so ga posnele ob Amyjinem grobu, Mitch pa se je s knjigo želel prikazati, da je bil skrben oče in da ji je nič drugega kot le pomagal. Amy je pravzaprav pokopala bulimija, ki je bila v povezavi z alkoholom žal – usodna kombinacija.

Amy ni bila popolno človeško bitja. Bila je zmedena, ne ravno ženstvena, glasna, dekle, ki je rado preživljalo prosti čas v barih, ob biljardu in gostilniških vicih. Slave si nikoli ni želela, saj je vedela, da ji bo škodovala. Želela je igrati po jazz klubih in sodelovati z drugimi glasbeniki. Slava je bil pravzaprav njen padec. Tako oče kot mož in tudi mediji ter njeni managerji niso kaj dosti dali na dejstvo, da je trpela in bila v nevarnosti. Očitno so pač menilil, da je "njena stvar in odločitev", ko je bilo v vprašanju njeno preživetje.

Dejstvo pa je, da je bila Amy močna in svojeglava, ni se uklanjala, čeprav so jo tisti, ki so ji bili najbližje, večinoma moški, izkoriščali in morda bi ji uspelo, če ne bi postala tako slavna kot je dejansko postala. A ženskam je v moškem svetu pač težko živeti ugotavlja Murphyjeva. Morda pa bi ji nekdo moral ponuditi roko, da bi dobila možnost živeti zunaj kapitalističnega sveta in patriarhata? Njena tragična smrt zagotovo ni bila zgolj skupek njenih odločitev in izbir. In če še vedno ne vidimo, da naša kultura in družba dobesedno ubijata, potem se še naprej trudimo in si umivamo krvave roke, potem je nabrž bolj malo upanja za človeštvo, je zaključila Murphyjeva.