Goran Milić o svoji novi potopisni seriji o Sloveniji

Skozi Slovenijo sem v svojem bezkrajno dolgem življenju potoval z vlakom ali autom najmanj stokrat, ampak redko, skoraj nikoli nisem ostal dlje od enega dne, kaj šele da bi prespal. V moji mladosti je Slovenija bila tranzitna ruta do Trsta ali še bolj priljubljenih destinacij v Zahodni Evropi. Kasneje, tekom vojne v '90-ih, so mi Slovenci veliko pomagali (Janez Drnovšek, „Mladina“, Robert Botteri in drugi), v smislu da preživim obdobje nezaposlenosti in zanikanja, na čemer sem jim še danes hvaležen.

Pravzaprav, Slovenijo sem najslabše poznal od vseh jugoslovanskih republik. V njej sem imel najmanj prijateljev in znancev. Več sem vedel o njihovih proizvodih in mestih po katerih so dobili ime, kot o ljudeh. Zlatarna – Celje, Gorenje – Velenje. Radenska voda – Radenci. Pohorje – smučanje. Triglav – najviša jugoslovanska gora, ampak tudi Triglav Zavarovalnica. Sežana - meja. Jesenice – železarna in vojašnica. Tovarna automobilov – Maribor. Nuklearka – Krško.

Edino za smuči Elan nisem vedel kje se proizvajajo. Begunje na Gorenjskem sem ponavljal dvajsetkrat dokler pred kamero nisem uspel izgovoriti brez branja. In spet sem napačno naglasil na dveh mestih.

Tako je tudi s slovenskim jezikom in s Slovenci. Človek z jugovzhoda je prepričan da se bo enostavno sporazumel v slovenščini. Ampak, to je one-way street. Slovenci te v glavnem razumejo, če ponoviš nekajkrat stavek in dodaš nekaj pantomime, ampak ko oni spregovorijo, se človek pošteno preznoji. Vsi poznamo tisto „seveda“, spominjamo se „žoge“, ampak malo kdo se bo drznil slediti predavanju na fakulteti ali politično debato na televiziji. Enako je s slovensko mentaliteto. Predsodki o Slovencih so da so introvertirani, da čustva puščajo doma, da razmišljajo predvsem o poslu, da so zelo varčni, da ne pijejo pogosto alkohol (ampak ko pijejo, potem dobro potegnejo) in da niso posebno duhoviti (da se je težko nasmejati njihovim vicem).

Rekel bom samo da predsodki v glavnem točni, da veljajo za večino Slovencev. Ampak v naši seriji smo iskali izjeme, kot tudi pojasnila; zakaj se Slovenci zdijo zelo drugačni od jugovzhodnih sosedov?

Prva je razlika statistična. Z blizu 30.000 dolarjev BDP-a po prebivalcu, je Slovenija pred vsemi drugimi postkomunističnimi državami Evrope. Z povprečno neto-plačo nad 1.000 evrov na mesec (najmanjša pa ni pod 600 evri), je Slovenija občutno pred republikami, ki so sestavljale SFRJ.

Razlika je tudi vizualna. Mesta so čista, v rangu Austrije in Švice. Ljubljana ni slučajno letos postala „Zelena prestolnica Evrope“. Ruralni deli so urejeni in povezani s cestami, tako da je skoraj vseeno ali živite na vasi ali v mestu. Luka Koper, železniški transport, avtoceste – vse je dokončano, zaokroženo, vsaka nova infrastrukturna gradnja se zdi nepotrebna.

Slovenija je prepolna brendov, v čemer je bila vodilna tudi v socijalizmu. Uspešni so v marketingu, v predstavljanju svojih proizvodov. V eni trgovini na Bledu sem videl več spominkov kot jih skupaj nudijo Hrvaška, Srbija in Bosna in Hercegovina - skupaj!

Enega predsodka smo se skozi naše tritedensko bivanja znebili. In to je da Slovenci ne marajo „čefurjev“ (priseljencev z juga). Spoznali smo desetine Srbov, Bosancev, Hrvatov, ljudi iz Črne Gore, Sandžaka in Makedonije, ki so poslovno in finančno uspeli, ali drugih ki so zavzeli visoka mesta na slovenski kulturni sceni.

Kaj lahko povemo za Gorana Vojnovića, ki je dobil največjo „Prešernovo nagrado“ za knjigo „Čefurji raus“, v kateri se opisuje slovenska netoleranca do priseljencev? Rekel bi da se ta nagrada ne bi mogla zgoditi 20-30 let nazaj. Ampak v današnji Sloveniji se je mnogo tega spremenilo.

V Alkemiji Balkana, v vsaki državi kjer smo snemali smo anketirali sto ali več študentov. I na vprašanje „Ste zadovoljni z življenjem v svoji državi?“, povsod je bil odgovor pretežno negativen. Razen v Sloveniji! Celo 80% ljubljanskih študentov pove da so „zadovoljni“ oz. „zelo zadovoljni“ z življenjem v Sloveniji.

Za vedno si bom zapomnil Marjana Batagelja, predsednika Združenja slovenskih podjetnikov. To združenje ima 59 članov. Pogoj za članstvo je da plačujete vse davke, vse dajatve državi, delavcem pa poleg redne plače tudi 13. plačo na koncu leta. In ne smete biti član neke politične stranke! Kdor prekrši eno od teh pravil se mora sam, s svojo odločitvijo izpisati iz članstva. Lahko se vrne šele ko popravi škodo, ki jo je naredil. Marjan Batagelj je lastnik 75% deleža Postojnske jame. Ostalih 25% ima delnic ima Opčina Postojna. Lansko leto je Jamo obiskalo milijon obiskovalcev. Največ Italijanov, takoj zatem pa – Korejcev. Vstopnina je 25 evrov. Zračunajte sami.....

Najbogatejši Slovenec je verjetno Samo Login, ki si je skupaj s soprogo Izo omislil mačka, ki govori – Talking Toma. Štiri milijarde downloadow v treh letih. Skromni in skrivnostni par se javno ne hvali. Mnogi Slovenci niso nikoli slišali za njih.

V naši seriji boste spoznali tudi tretjega največjega evropskega distributerja banan Izeta Rastoderja, pa zanimivega Afroslovenca, zdravnika iz Gane, ki je postal župan Pirana in Portoroža, pevca Magnifica, frontmena „Laibacha“ Janija Novaka, legendarnega urednika „Mladine“ Roberta Botterija, človeka ki si je omislil maskoto ZOI Sarajevo „Vučka“, najmočnejšega slovenskega politika v zadnjih 30 letih Milana Kučana, govorili pa smo tudi z Tino Maze, Petrom Prevcem, z mnogo navadnih ljudi, uspešnimi in samostojnimi ženskami, graditelji, proizvajalci in umetniki.

V ideološkom smislu so študentje pokazali najmočenjšo orientacijo k političnem centru, zatem k levici, ampak kot simpatizerjev desnice se jih je opredelilo samo 11 odstotkov. Ampak opazil sem eno zanimivo pojavo. Mnogi Slovenci cenijo antifašistično borbo in ponosni so na svoje očete, stare očete partizane. Ampak neredko boste slišali od teh ljudi da so partizani in tudi Tito bili čisto okej, toda da so komunisti slabo vladali, zapirali ljudi, kaznovali in ubijali brez sodišč, jemali imetje poštenim in pridnim ljudem. Ta paradoks se najbolje vidi v vrtu največjega slovenskega nacionalista in desničarja Zmagota Jelinčiča, ki Titov spomenik v naravni velikosti hrani v dvorišču, a hkrati meni da so komunisti bili veliko zlo.

Rekel sem, na koncu serije, da je Slovenija v primerjavi z jugovzhodom „odlična“, ampak da je tudi „zelo dobra“ ko se primerja z Zahodno Evropo. Tisto kar me opogumlja je dejstvo da se njen uspeh zdi dosegljiv, in morda je ravno to razlog več da si pozorneje pogledate serijo.

Ne zamudite prve epizode, v četrtek 13.10.2016 ob 21:30 na Al Jazeeri Balkans.

Večinformacij na strani Alkemije Balkana.

V Sloveniji si program Al Jazeerelahko ogledate na Telekomu Slovenije na poziciji 712, na Telemachu v razširnjenem paketu na poziciji 179 terAmisu na poziciji 350. Lahko pa si pogledate tudi prenos v živo.

Naročnik oglasa je AlJazeera Balkans