'Bodi to, kar si. Svet obožuje originale'

Njena prva majhna vloga je bila v filmu Landskamp, mednarodno prepoznavna pa je postala s filmom Intermezzo. V tej ljubezenski zgodbi jo je opazil hollywoodski producent David Selznick (producent filmskega vojnega epa V Vrtincu), ki je mlado igralko povabil v Ameriko, kajti v njeni posebnosti in edinstvenosti je videl hollywoodsko zvezdo. Čeprav takrat še ni znala angleško, je z njim je posnela ameriško verzijo filma, ki so ga poimenovali Intermezzo: A Love Story, kjer je zaigrala ob boku z Britancem Lesliejem Howardom.

A Bergmanova na začetku ni ustrezala Hollywoodu, bila je preveč "evropejsko švedska" in preveč trmasta, igralke ni zanimal glamur in to, da bi bila diva, polna ličil in blišča, kot ostale filmske lepotice. Po tem filmu se je vrnila in snemala v Evropi, a se je zaradi druge svetovne vojne znova preselila v ZDA.

V naslednjih letih je igrala v številnih filmih, vključno s filmi Joan of Arc, režiserja Victorja Fleminga, Komu zvoni Sama Wooda, igrala je v večni Casablanci Michaela Curtiza in Plinski svetilki Georgea Cukorja, za katerega je dobila tudi prvega oskarja. Odmevala pa je tudi mojstrovina Stromboli, ki ga je posnela z velikim Robertom Rossellinijem. In v času snemanja se je med njima spletla ljubezenska romanca, zaradi katere se je ločila od svojega prvega moža. Ločitev je bila velik škandal, ameriški senat ji je celo prepovedal še kdaj stopiti na ameriška tla (persona non grata).

"Bodi to, kar si. Svet obožuje originale"

Z Rossellinijem je posnela kar nekaj filmov, med njimi tudi Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), ki ga je ekipa tedaj mladih zelo zagnanih (in kasneje izredno uspešnih režiserjev) filmskih navdušencev (Jean-Luc Godard, François Truffaut in Éric Rohmer) označila za moderno mojstrovino ter enega od najboljših filmov vseh časov. Kljub uspešni uspešni igralski karieri, pa je šlo razmerje z Rossellinijem na slabše in leta 1956 sta se ločila. V zakonu z režiserjem so se jima rodili trije otroci, med njimi tudi igralka Isabella Rossellini.

Sledil je povratek v Hollywood in film Anastasia z igralcem Yulom Brynnerjem, v katerem je upodobila mlado rusko dekle, ki se pretvarja, da je kraljeva Anastasia Romanova, tudi za to vlogo je igralka prejela oskarja. Bergmanova se je v naslednjih letih pojavljala tako v številnih filmih kot na televiziji in igrah.

Bergmanova pa je nastopila tudi v filmih mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka (Razvpita in Uročen). "Skrivnost Ingrid Bergman je v tem, da je naredila trpljenje seksi (oziroma: da je naredila iz trpljenja nekaj, kar je seksi). Nič čudnega, da jo je Hitchcock pograbil z obema rokama - rojena sta bila drug za drugega," je o tej zanimivi igralki dejal Gorazd Trušnovec, kritik in publicist.

Za film Umor v Orient Expresu je prejela tretjega oskarja

Leta 1973 so odkrili, da ima raka na dojki. Po operaciji je Bergmanova še naprej ustvarjala in le malo ljudi je vedelo za njeno bolezen. Leto kasneje je zaigrala tudi v znamenitem filmu Umor v Orient Expresu (Murder on the Orient Express), za katerega je tako prejela svojega tretjega oskarja. Zadnji film, v katerem je zaigrala je bil Jesenska sonata (Autumn Sonata) Ingmarja Bergmana, v katerem je zaigrala tudi njena hči Isabella. Bergmanova je za dotični film prejela nominacijo za oskarja.

Bergmanova, ki je zaslovela z naravno lepoto in igro, ki je daleč od glamurja in izumetničenosti igralk pred njo (in za njo), je umrla na svoj rojstni dan leta 1982 v Londonu. Igralko so letos na filmskem festivalu v Cannesu označili za filmsko ikono, izredno emancipirano žensko, drzno igralko in veliko protagonistko neorealizma. Po veliki igralki, ki je ostala celo življenje preprosta ženska, so poimenovali tudi vrtnico.

Humphrey Bogart in Ingrid Bergman v sloviti ljubezenski zgodbi in najbolj gledani ameriški klasiki vseh časov, Casablanci: