Mantrailing: ko psi rešujejo življenja

Simona Potočar nam je razložila, da gre pri mantrailingu za posebno vejo iskanja pogrešane osebe, v sklopu katere pes na dolgi sledilki – običajno gre za silikonsko vrv, sledi osebi. Pri tem je treba poudariti, da gre za sledenje vonja točno določene osebe. Osebni predmet le-te pa je predstavljen ob začetku iskanja. "Mantrailing se za iskanje uporablja predvsem tedaj, ko je točka, kjer je bila oseba zadnjič videna, znana (parkirani avto, domača hiša ...). Za mantrailing poleg sledilke potrebujemo še posebej za disciplino narejeno pasjo oprt, nekaj pripomočkov, kot so odsevna obleka in rokavice, pa je nujnih tudi za vodnika," pove sogovornica. 

Mantrailing je zelo uporaben tako v urbanem okolju kot tudi v naravi, s poudarkom, da je specifičen vonj v mestu zaradi velikega števila vonjav in podlage (beton, asfalt) težje sledljiv kot v naravi. "Glede dolžine poti ni omejitev, velikokrat pa je mantrailing pes v veliko pomoč že samo, če pokaže smer gibanja osebe," nadaljuje Simona. Dobro pripravljen pes je namreč pogrešani osebi sposoben slediti tudi po tem, ko je med izginotjem in začetkom iskanja preteklo že nekaj dni, seveda pa na uspeh v veliki meri vplivaju tudi vremenski dejavniki, kot so temperatura, veter, vlaga, dež … Optimalno je seveda, da je vodnik s psom na izhodiščni točki v najkrajšem možnem času.

Pes se osredotoča na vonj osebe, ki ostaja v okolju

“Razlika med klasičnim sledenjem in mantrailingom je ta, da se pri mantrailingu pes ne osredotoča na z vonjem povezano poškodbo tal, temveč na specifičen vonj osebe, ki med njenim gibanjem ostaja v okolju," razloži in nadaljuje, da med našim gibanjem ves čas za sabo puščamo mikrodelce, ki jih je pasji nos sposoben zaznati in razpoznati.

Začetnica mantrailinga v Sloveniji je Maja Golob, sicer pa je področje po Simoninih besedah še zelo nerazširjeno. “Pri nas namreč pod pojmom reševalni psi razumemo predvsem področje 'air scent', kjer psi prosto iščejo (brez sledilke) izvor kateregakoli človeškega vonja. Mantrailerji pa svoje mesto v sistemu zaščite in reševanja šele počasi pridobivamo. S področjem se trenutno ukvarja le peščica ljudi,” razloži stanje v Sloveniji. Sicer sta obe področji, tako mantrailing kot 'air scent', ob iskalni akciji uporabni tako rekoč z ramo ob rami. “Za laike lahko razložim na primeru. Če na primer pogrešana oseba na določeni točki pusti avto, si v primeru, da imamo na razpolago “air scent” reševalne pse, vodniki porazdelimo območja preiskave. Običajno gre za porazdelitev na sektorje in začne se prečesavanje terena s psi, nevede, ali se oseba tam dejansko nahaja. V primeru, da je na voljo mantrailing pes, pa lahko ta od izhodiščne točke (avta) pokaže smer gibanja osebe (pred pričetkom iskanja se psu predstavi osebni predmet osebe) in četudi ne uspe sled držati do konca, je znana smer premikanja pogrešanega, kar je v iskalni akciji izjemno dragoceno,” pojasni tekmovalka Survivorja in še pove, da je na način delo olajšano tudi za “air scent” pse in vodnike, katerih ustrezni sektorji so po pokazani smeri gibanja veliko lažje določljivi.

Simona nam tudi razkrije, da ravnokar mineva 9 let, odkar se ukvarja z reševalnimi psi, s področjem 'air scent'. Njen starejši pes Oto ima opravljene izpite za iskanje pogrešanih v naravi, na ruševini in snežni plazovini, v njuni 'karieri' sta sodelovala v številnih iskalnih akcijah, predvsem na območju Posavja, Dolenjske in Bele krajine. “Ko je pred 2 letoma v našo pasjo družino (sicer imava s partnerjem 4 pse) prišla še nemška kratkodlaka ptičarka Tequila, sem bila seveda prvotno mnenja, da tudi z njo nadaljujem na področju “air scenta”. No, po udeležbi na mantrailing seminarju pa sem se nad tem drugačnim načinom iskanja popolnoma navdušila, navdušenje pa je postalo še večje po tem, ko sem spoznala svojo sedanjo inštruktorico Karino Kalks, pri kateri na Dunaju redno preverjam in nadgrajujem svoje znanje.” Karina ima namreč za sabo več kot desetletje dela na področju mantrailinga in je prava zakladnica tovrstnega znanja. Predvsem jo je področje navdušilo iz razloga, da je mantrailing nujna nadgradnja na področju reševalnih psov, ki je sicer v Sloveniji izjemno dobro razvito. “Zavedam se, da lahko s trdim delom in odlično pripravljenostjo tako Tequile kot tudi mene, pa tudi razširitvijo mantrailinga med obstoječe in nove vodnike, v veliki meri doprinesem k še bolj uspešnim zaključkom iskalnih akcij.”

Mnoge pasme so uspešne: od čivave pa do lovskih psov

“Prva asociacija k mantrailingu je gotovo pasma bloodhound, ki naj bi imela optimalne predispozicije za mantrailing, a v disciplini so izjemno uspešni tudi drugi psi," pove Simona in nadaljuje, da se zelo pogosto zaradi njihovih naravnih zasnov za mantrailing uporabljajo lovske pasme. "Na primer sama za delo uporabljam nemško kratkodlako ptičarko, v našem društvu IZAR se za mantrailing šola tudi hanoveranska barvarka, Karina pa prisega na pasmo vajmeranec." Pravi še, da pravila glede pasme pravzaprav ni, saj je bila na primer priča tudi čivavi, ki se v mantrailingu zelo dobro znajde. "Tako kot na vseh področjih kinološkega dela se tudi tu delo prične takoj ob prihodu novega pasjega člana. Seveda počasi in preko zabave, a z jasnim ciljem, ki bo psa počasi pripeljal do izjemnega veselja do tovrstnega dela in posledičnega uspeha."

Zelo pomemeben je odnos med lastnikom in psom

Pri mantrailingu je odnos med lastnikom in psom še toliko bolj izražen, saj sta med iskanjem “povezana” s sledilko. Simona poudari, da je zelo pomembno tako imenovano “branje psa” - kar pomeni razumevanje njegovega obnašanja, razpoznavanje pravilnega/napačnega gibanja vezanega na vedenje psa - na podlagi katerega sledijo potrditve sledi, popravki, predvsem na težavnih križiščih, prehodih čez cesto … “Če ne znaš brati svojega psa, če je vajin odnos slab in če ni prave komunikacije, potem je pot do uspeha praktično nemogoča.”

S Tequilo na primer trenirata vsaj trikrat tedensko, treningi pa potekajo tako v urbanem okolju kot tudi v naravi. Za delo nujno potrebuješ pomočnika, ki je neprecenljiv predvsem pri delu v mestu, ko je nemalokrat treba na delo psa opozoriti prihajajoči avto. “Sicer pa na treningih pomočnik običajno poskrbi tudi za skrivanje še ene nujno potrebne osebe, ki mu v reševalskem žargonu pravimo “marker”, ta odigra vlogo pogrešanega, ob najdbi pa s hrano ali igračo nagradi psa. Težavnost na treningih se stopnjuje z dolžino sledi, s starostjo sledi, z njeno težavnostjo (križišča, prehodi za pešce, moteči dejavniki …). S postopnim uvajanjem vsega naštetega prehajamo od začetkov, ko marker z motivacijo psa pobegne za bližnji vogal in ga ta najde, do težjih sledi, ko vodnik ne ve za skrivališče in ga na morebitne napake opozori pomočnik (single blind), do najtežjih nalog, ko nihče od prisotnih ne ve, kje je marker skrit (double blind), ali ko se sled nenadoma konča (oseba vstopi v avto) oziroma sledi na startni poziciji sploh ni; tudi to mora pes na ustrezen način pokazati.”

Simona za konec še poudari, da je mantrailing zelo primeren tudi za tiste, ki se ne vidijo v reševalskih vodah in bi ga želeli izvajati le kot hobi. Gre namreč za igro skrivalnic, zabavo in gibanje tako za psa kot tudi za njegovega lastnika. “Zaradi uporabe hrbtenici prijazne pasje oprti je zelo primeren tudi za starejše pse, ki več ne zmorejo na primer agilityja, si pa psi in vodniki še vedno želijo aktivnega in kakovostnega preživljanja prostega časa. Vsekakor pa bo po treningu mantrailinga pes zadovoljen in prijetno utrujen, to zagotavljam,” zaključi Simona in vas vabi, da si več o njenem delu lahko preberete tudi na spletni in Facebook strani.