Zahteven rock izlet

Slabo uro in pol so ljubitelji dobrega kitarskega rocka lahko poslušali pesmi, ki jih najbrž poznajo zgolj tisti "zaresni" oboževalci Louja Reeda. Začel je z več kot petnajstminutno verzijo pesmi Paranioa Key of E, za katero se je zdelo, kot da bend ogreva prste in strune, saj je kar trajala in trajala.

Kasneje nam je Reed postregel s poetično elegijo The Day John Kennedy Died in ljubezensko My House. Nekoliko bolj resno je zastavil z živahnima pesmima My Red Joystick in Rock Minuet.

Reed je dokazal, da je nenehno na preži za novimi izzivi in da ga ne zanima preigravanje materiala, s katerim je zaslovel. Za tisto drznejšo publiko oz. njegove "prave" oboževalce prava poslastica, za nekoliko manj poučene pa ne preveč razveseljiv podatek.

Publika se je neverjetno dobro odzivala na glasbene "akrobacije", ki jih je izvajal bend, ki jih je ves čas suvereno vodil Reed, za katerega velja, da bolj kot naredi stvari po svoje in unikatno, bolj v tem uživa. To pa ima ponavadi dva učinka - nekatere navduši, druge pa zdolgočasi. Naužili smo se lahko izvirnosti, obenem pa smo si vzeli na znanje, da njegove največje hite lahko najdemo na dvojnem albumu NYC Man iz leta 2003.

Skratka, precej drugačen koncertni pristop, kot ga je denimo lani izbral Mark Knopfler, ki je svoj material precej izdatneje začinil z velikimi uspešnicami (predvsem iz kataloga njegove bivše zasedbe Dire Straits).

Lou se je klub začetnemu nekomuniciranju na koncu ob skandiranju publike le malo razgovoril in povedal "kako vesel je, da je v Sloveniji" in znova predstavil člane svojega izvrstnega benda. Nastopil je s svojim tipičnim programom, ki ga ima na tej evropski turneji, menda je zaigral celo nekaj pesmi več kot prejšnji dan v italijanskem Pordenonu. Na svoj račun so prišli vsi, ki imajo radi improvizirane kitarske vložke in solaže, ki pesmi raztegnejo v nekajminutno preigravanje.

Bend je dokazal svojo mojstrstvo in smisel za inovativnost, vsi tisti pa, ki so prišli zato, da bi slišali njegov "best of", pa so odšli domov z nekoliko grenkim priokusom. Reed namreč ni zaigral svojih največjih hitov, npr. Walk On The Wild Side, Satellite Of Love, Perfect Day ali Heroin, pač pa so v dodatku skoraj nekoliko v nasprotju s pričakovanji (glede na tok celotnega večera) presenetili z razigrano Sweet Jane. Pesem je publiko dvignila na noge in nekoliko popravila sicer vrhunski, a na trenutke nekoliko razvlečeni rockerski večer v Tivoliju.

Zasedba: Lou Reed (vokal, kitara), Mike Rathke (kitara), Fernando Saunders (bas, vokal), Rob Wasserman (akustični bas), Tony 'Thunder' Smith (bobni, tolkala).