Če Bard pomeni "ljudski pevec, ki z glasom in s čustvi prepojenim petjem predaja občutke zavesti o samem sebi, o lastni naravi, izvoru, o svojih in skupnih koreninah ter tako prižiga luč v tunelu", potem je Aleš Češnovar izvrsten primer tovrstnega "osamljenega jezdeca".
Aleš je ob pomoči producenta Boruta Činča (ex-Buldožer), ki rad zaigra na svoje Hammond klaviature, Vaska Atanasovskega, Nina Mureškiča, Dejana Lapanje in še kupa gostov posnel prvenec na katerega je uvrstil enajst avtorskih skladb, med katerimi je tudi priredba pesmi Zastave še iz časov Niet, za dva teksta pa se je naslonil tudi na Williama Blakea in Francoisa Villona.
V živo sta mu na tokratni uradni predstavitvi, prvi neuradni živi nastop je bil že sredi decembra, pridružila bobnarka Nataša Zamida ter baskitarist Yuri Pietro Paolo Baron. In če Bard na plošči zvenijo napol akustično, pravzaprav trubadursko, kjer prej kot kaj drugega na misel pride Tomaž Pengov, v živo delujejo precej bolj udarno, poskočno in predvsem glasno. "Četudi so pesmi moje delo, si želim, da delujemo v skupina, skratka bendovsko in iz tega tudi izhajam. Želim si, da naša glasba pride med ljudi, kamor tudi sodi in četudi bo večina zgoščenk ostala doma v omari, kar sicer upam, da ne bo, vem, da je to, kar smo posneli, prišlo iz srca. In tako mislim tudi nadaljevati," je povedal Češnovar.
V živo so predstavili pet pesmi, in sicer Umiranje ∞ Življenje, Zvenenje, Novo jutro, Siberija, Vzhod & zahod in ob navzočnosti najbližjih in sedme sile uspešno prebrodili nekaj začetne treme. Upamo pa lahko, da Bard, s Češnovarjem na čelu, četudi kot osamljeni jezdec, ki kaže luč na koncu tunela, lahko seže čim dlje in globlje v dušah podobno mislečih ljudi, saj je glasba prijetno melodična, ne preagresivna, tekstovna sporočilnost in srce pa sta na pravem mestu.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.