VIDEO: Z Mino o tem, kar je pustila, da leži na tleh!

Ploščo Vse kar si pustila da leži na tleh ste snemali v Mostarju, producent ni bil več Iztok Turk, temveč Zmago Šmon. Glede na rezultat ste se zelo dobro ujeli ... Koliko ima producent pravzaprav besede pri vaši glasbeni viziji?

Kar se tiče miksa in načina snemanja, je odločal Zmago oz. predlagal stvari, ki smo jih mi potrjevali ali zavračali. Prazaprav je bila njegova ideja, da gremo v Mostar, kjer smo dober mesec in pol snemali in tudi miksali posnetke. Iztok je sicer super, mi pa smo hoteli neko spremembo na tej plošči. Producent pri nas nima vloge soaranžerja, kar je sicer precej običajno. Ima pa pač odgovornost do končne zvočne podobe plošče.

Mostarska izkušnja vas je očitno navdušila do te mere, da je tam nastal celoten album. Kaj je botrovalo temu, drugačno okolje, boljši pogoji, ali pač dejstvo, da ste projekt želeli izpeljati na enem mestu od začetka do konca?

V bistvu res predvsem to. Najprej smo mislili snemati v Ljubljani in delno pri Zmagu v Beli krajini, a smo ugotovili, da se nam tudi finančno bolj splača iti tja, obenem pa nam je ustrezalo, da se izoliramo in posvetimo tej plošči, kot je treba. Po navadi smo si med snemanji privoščili tudi premore, tokrat pa smo šli v Mostar in delali na polno. Bili smo v takem zagonu, da smo si komaj utegnili ogledati tudi nekaj znamenitosti.

Besedila so kot nekakšen splet norosti in bolečine, ljubezenska hrepenenja, simbol naslova (ki je tudi na naslovnici) pa je zarjaveli risalni žebljiček. Bi se lahko reklo, da s poslušanjem tekstov, ki so menda vaši najbolj osebni do sedaj, zbodete z izpovednimi zgodbami iz lastnih izkušenj?

Upam. Je pa res, da vsak reče nekaj drugega na temo tega žebljička. V principu je tisto, kar je lahko Tisto kar si pustila, da leži na tleh – optimistično. Zakaj? Ker se k vsemu, kar je na tleh puščeno, lahko vrneš, medtem pa tistega, kar gre mimo, ne moreš nadoknaditi.

Na nek način minimalizem, po drugi strani pa ta večpomenskost, ki dopušča različne načine interpretacije …

Ja, so pa teksti bolj osebno naravnani kot prej. Zlasti bolj kot pri prejšnji plošči The Guide.

Pa so teksti delo posameznikov ali kakšen nastane tudi kot plod skupnega dela?

Tekste pišemo posamezniki, čeprav se pod pesmi podpisujemo kot Melodrom, vse kar naredimo. Zdi se nam, da če pač nastopamo kot skupina z nekim imenom, v bistvu postane nerelevantno, kdo točno je nekaj naredil. Mi vemo, ni skrivnost, a v principu se nam zdi bolj konsistentno nastopati kot ena enota oz. celota, kar je Melodrom.

Pred nami je vrhunski izdelek indie popa, veliko pesmi, kot pravite, ko jih slišite, namenoma spremenite, če zvenijo preveč všečno, preveč na prvo žogo. In kljub temu se zdi, da novi album lahko hitro zleze pod kožo ...

Hvala. Kar se tiče tega spreminjanja, imamo tendenco, da če se nam nekaj zazdi malce preveč znano, da smo tudi mi že nekaj naredili v tej smeri, da nam ne predstavlja neke posebne dodane vrednosti, potem jasno to za nas ni zamimivo. Tako pesem spremenimo ali jo zavržemo. Jasno pa to ne pomeni, da se izogibamo temu, da je stvar poslušljiva. Gre za ravnotežje. Zdi se nam, da je pop glasba lahko še zanimiva, sveža in da nujno ne pomeni, da mora biti vkleščena v neke vzorce, da deluje kot že prevečkrat slišana. To je zagotovo zadnje, kar nas pri delanju glasbe zanima.

Vaše nastope v živo je nekdo opisal hipnotične, melanholične, psihadelične. Po eni strani hladna poza, po drugi strani pa nek čuden, neustavljiv magnetizem, ki neustavljivo privlači ...

To težko komentiram, saj gre za spontano pozo, če temu tako rečemo. Očitno imamo nek hladni magnetizem. Očitajo nam tudi statičnost na odru. To pa je bil tudi eden od idejnih momentov za naš nov video projekt, saj snemamo t. i. tableau vivante, žive slike, video slike, ki temeljijo na tem. Vse pesmi na plošči (prva je že objavljena, op. p.) bomo objavljali na spletu. In tam smo preizkusili meje svoje statičnosti. Tovrstnim komentarjem, na temo naš odrske prezentacije, se ne uklanjamo, temveč jih raje vzamemo za svoje in jih izrabljamo kot očitno kvaliteto.

Mar to pomeni, da se odpovedujete klasičnim videospotom?

Ti dve zadevi se ne izključujeta, a trenutno je v ospredju teh enajst tableau vivantov.

Je bilo težko posneti, kako stojite povsem pri miru štiri minute? Kolikokrat ste ponavljali?

Očitno nismo toliko statični, saj zadeva še zdaleč ni preprosta. Biti povsem statičen po štiri in več minut ni bil hec. Še posebej potem, ko si recimo pri sedmem poskusu in ugotoviš, da je morda boljša svetloba kot pri prejšnjih poskusih. Res, kar naporna zadeva …

Kako doživjate trenutke na odru? Trema? Čisti užitek?

S tremo nimam problemov. Pri koncertih na splošno gre pač za to, da nekaj, kar si prej v neki izolirani situaciji dolgo »pacal«, ne le samo ta mesec in pol v Mostarju, temveč tudi prej, ko si pesmi pisal in veš samo ti, potem to predstaviš tudi v živo. Če nekdo posluša glasbo na zgoščenki, pač ne more biti neposredno zraven. Uživam v koncertih, rada v živo predstavljam naše delo.

Čemu taka ekskluziva, kar se tiče koncertov? Podobno kot Silence. Celo Laibach se lahko vidi parkrat na leto, vmes gredo pa recimo še malo po Evropi. Vaše koncerte se lahko prešteje na prste ene roke?

Klubsko turnejo bomo imeli oktobra, nekaj nastopov smo že imeli v maju. Res pa je, da koncertov nimamo veliko. Raje koncerte naredimo tam, kjer so zadovoljeni neki minimalni pogoji, da jih izpeljemo vsaj približno tako, kot bi morali biti. Slovenija res ni ne vem kako velika, še posebej za bend, kot smo mi, ki pač s svojo glasbo funkcioniramo v bolj urbanih oz. urbaniziranih središčih. Maja smo imeli koncerte na Koroškem in Štajerskem, ostalo pa pride jeseni.

Pa je to še to, glede na kadilski zakon je z odra izginila tudi cigareta, ki je bila prej nekakšen tvoj zaščitni znak ali kako?

Ni bil ravno zaščitni znak … Res je, da imamo sedaj protikadilski zakon, zato se mi načelno ne zdi ravno najbolj nujno, da bi morala izkazovati svoje uporništvo na odru. Zadnje čase pa mi tudi ne diši več toliko, saj so nove pesmi dokaj pevsko zahtevne in mi cigareta bolj zadiši po koncertu, ne pred oz. med koncertom.

In vendar – peti Ohne Dich Rammsteiov, Ježka (Soba št. 203), pri Laibach in Melodrom? So občutki, energije so kaj drugačne?

Zagotovo, seveda. Zanimajo me sodelovanja, ki mogoče niso na "prvo žogo", sedaj sem tudi na kantavtorskem prvencu Boštjana Narata (sicer člana Katalene, op. p.), kar je povsem drug svet glede na našo zvrst glasbe. Predvsem kar se tiče "golote" aranžmaja. Nedavno sva nastopila na Kantfestu v Šiški in imam trenutno v glavi prav to, saj je bilo nekaj povsem drugega od Melodroma in tudi od Laibacha, kjer gre za nek drug izraz.

Glede na zvrst glasbe, ki jo igrate, težko dosežete mainstream medije. Torej verjamete tudi v ustno reklamo med feni, internet, facebook?

Melodrom jadramo nekje na površju undergrounda in mainstreama. In očitno je glasba preveč alternativna za ljubitelje popa na prvo žogo. V bistvu pa smo pop za vse tiste, ki smo iz alternativne scene. Za take, kot smo mi, pač ni veliko prostora v medijih. Zanimivo je, da se večina radijskih postaj oklepa tega, da vrti za čim širši krog poslušalcev in potem imamo dvajset enakih postaj. Kar je po svoje smešno, a konec koncev to ni moja stvar. Tudi sama največ dam na ustno reklamo in če mi nekdo, ki ima podoben glasbeni okus, nekaj priporoči, ne potrebujem nobenega časopisa, da mi to pove.

The Guide je bil v angleščini, na novi plošči je razen komada z Eckmanom vse v slovenščini. To lahko razumemo kot osredotočenje na domači trg?

V bistvu nismo razmišljali na tak način. Očitno, kot po navadi, razmišljamo premalo pragmatično. The Guide je bil v angleščini narejen iz nekih relativno konceptualnih razlogov, pač glede na tematiko, pa tudi melodično je bil tako zastavljen. Vedno bolj vidim, da je neka razlika, kakšne vokalne linije se dajo zastavljati v angleščini in kakšne v slovenščini. Novi album je v slovenščini, kar nam ni čisto uspelo, saj smo povabili Chrisa, s katerim smo se za sodelovanje menili že prej. Ena pesem pa ni prevelika žrtev, da imamo na plošči tudi Chrisa Eckmana.

Hkrati pa ste s slovenskimi teksti zaprli usta vsem tistim, ki trdijo, da se ne da v slovenščini narediti vrhunskih pesmi …

Hvala. Seveda se da, saj smo se z njo skusili že na prvi plošči. Na drugi nas je odneslo po trenutnem navdihu, pri tretji pa smo se spet vrnili k nečemu, kar smo delali že prej in smo to puščali za sabo, sedaj pa smo to spet dohiteli. Slovenske tekste namreč. Sicer se s tem na nek način bolj omejujemo na slovenski trg, po drugi strani pa se da vse tudi prevesti in na novo napisati, če pride tako, da nas odnese še kam drugam.

Kar nekaj alter bendov kot npr. Niowt, Psycho-path, Silence, Melodrom, Laibach je bilo več kot zrelih za prodor v tujino. Uspelo je Laibachom, Melodrom razmišlja tudi v tej smeri? Imate tovrstne pomisleke, želje, sanje?

Seveda smo o tem razmišljali, saj je dejstvo, da se pri nas od glasbe ne da preživeti. Pa ne, da je v tujini lahko, a verjetno je lažje. Večji prostor, kar je avtomatska prednost. Drži pa tudi, da se doslej nismo kaj posebej trudili na tem področju.

Potrebno pa je tudi dobro "zaledje" …

Ja, tega se ne moreš lotevati sam. Milo rečeno gre za krike na vrhu Antarktike. Glasbe je veliko, potrebuješ ekipo, predpogoj pa je vedno, da je glasba vsaj solidna. A mislim, da če bi bila zadeva res vrhunska v vseh ozirih, je še vedno potrebna ekipa, ki ti da vsaj prvi zagon, da prideš do poslušalcev.

V bistvu ste dobili "feedback" prvih dveh plošč iz tujine. Se pravi ste teren že nekoliko preizkusili?

Prvi dve plošči sta bili izdani v Srbiji in Črni gori, sicer pa je distribucija prek interneta praktično lahko povsod, a kot rečeno, brez PR vložka, se nikjer ne zgodi nič samo od sebe. Vsaj ne za časa naših življenj. V Srbiji smo izdali dve plošči, a tam je situacija še slabša kot v Sloveniji, tudi založbe nimajo, da bi vlagala vate, kar potem pomeni, kot da ne bi izdal nič. V bistvu smo bili v glavnem prepuščeni temu, da se reklamiramo sami. To pa zahteva veliko energije in časa. Vse skupaj pa se počasi, res počaaasi vrača.

Laibach so šli v biznis, nazadnje recimo s Volkswagnerjem, ste vi kaj razmišljali v tej smeri? Marching in a globe kar kliče, da bi bil tema kakšne turistične agencije, pesmi Lipica in Bled pa sta tudi pomenljivi sami po sebi. Bi vas to zanimalo?

V neki meri se že lahko prodaš, s stališča ustvarjanja pa nas to ne more zanimati. Če bi pa ponudba prišla, se tega seveda ne bi branili. Vsaj s tega gledišča, da bi nam bilo finančno omogočeno nadaljnje delo. Ne bi pa se k temu zatekli kot k zadnji bilki, ko daš dol hlače in rečeš, uh, to je zadnja možnost, da lahko še malo delam.

A bi Melodrom posnel soundtrack za tipičen slovenski film? Silence sta ga recimo za Slovenko, ki je dokaj tipičen slovenski film.

Bi. To je bilo sicer naše prvotno izhodišče. Delamo sicer glasbo za plesne in gledališke predstave. Tudi za film bi delali glasbo, a bi moral biti preimeren film, ki bi ustrezal našemu formatu glasbe. In obratno.

Triler, grozljivka?

Ja, recimo triler, grozljivka ali znanstvena fantastika.

Mina, še nekaj kviz vprašanj. Če bi se bilo treba odločiti: Florence & The Machine ali Goldfrapp?

Če ne bi Goldfrapp izdali slabe zadnje plošče, bi takoj rekla Goldfrapp. Šla bi na Goldfrapp s predskupino Florence & The Machine.

Kaj pomeni za Slovenijo, zdaj ko je bil referendum o arbitražnem sporazumu z minimalno večino potrjen?

Ne vem, bomo videli čez nekaj let, ko se zadeva dokončno reši.

Na Eurosong smo Slovenci poslali Narodno zabavni rock, na šovu Talentov pa izbrali 7-letnico. Kaj to pove o higieni oz. stanju slovenskega duha, kar se glasbe tiče, seveda?

Da je v bistvu zele higieničen in iskren.

Boste člani Melodroma spremljali nogometno prvenstvo v Južni Afriki, ste navijači?

Jaz bom. Smo navijači, a nismo pacienti s karticami ...

Idealen dopust? Morje, gore, popotovanje?

Morje.

Kaj Mina počne zasebno, služba, kako bi opisala svoj običajen dan?

Moja služba ni ravno osemurni delovnik, a je točno to, kar vidite zdaj. Malo tega in malo drugega. Študij, glasba, koncerti. Predvsem to.

Koliko drži, da se v Sloveniji ne da preživeti z glasbo? Stereotip ali resnica?

To je resnica, ne bom rekla, eh, to si vsi izmišljujejo. Verjetno jih nekaj preživi. V principu pa je težko, majhen trg, bog pomagaj. Treba se je podrejati polprodajnim oz. prodajljivim opcijam, ali pač iskati neke druge možnosti zunaj ali kakor koli. Ni neke srednje poti. Morda, dokler si študent, potem pa – odpade!