VIDEO: Modrijani: Lepa dekleta se 'lepijo tudi na 'narodnjake'

O njihovih začetkih, pesmih, lepih dekletih in še čem smo se pogovarjali s članom ansambla Blažem Švabom.

Se mogoče veliko zmotim, če rečem, da ste Modrijani v zadnjih nekaj letih najpopularnejši slovenski narodnozabavni ansambel?
To je lepo slišati. Zgodba zdaj traja že kar nekaj let. Začeli smo pred 12 leti. Potem ko se se nizale prve zmage na festivalih, smo si Modrijani pač mislili: ''Ja, to je pa to. To je pa špica. To je pa tisto, kar smo si vedno želeli.'' Potem smo kaj kmalu ugotovili, da muzika nima meja in da se da še marsikaj narediti. Iz tako majhneega območja, kot je Slovenija, so ansambli že nekoč hodili tudi čez meje, igrali in potovali po Evropi in svetu. Tudi pri Modrijanih meja ni. Upam, da bomo le vzdržali in posegli še kam.

Vaša glasbena pot se je začela pisati okrog leta 2000. Kako ste se spoznali, kako ste začeli skupaj igrati?
Takrat je bilo nekaj malega narodnozabavnih ansamblov, ki so imeli v sestavi neke ''mladce''. Bile so na primer Vesele štajerke, Slapovi so bili takrat popularni pa Mladi Dolenjci so takrat že zmagovali na festivalih. Mi smo začeli čisto spontano, iz samega ''heca'', bili smo doma, dva bratranca in dva brata. Nekako smo izvedeli, da imamo radi muziko in smo se začeli dobivati na vajah. Nič nismo načrtovali, nič nismo planirali. Tisti prvi festivalski uspehi so nas malo zasvojili: televizija, odri, luči – in smo začeli preprosto igrati. Moja teta je imela eno gostilno v Novi Cerkvi blizu Vojnika pa je zraven družb, ki so pri njej naročali hrano pri praznovanjih, prodala še Modrijane. Takrat vem, da smo igrali za nekaj tisoč tolarjev, presrečni, da sploh lahko igramo. Med ''pavzami'' smo preštevali, ali imamo dovolj pesmi, ali bomo zdržali do konca, katero bomo še ponovili. Tako se je začelo. Veliko smo igrali, iz sobote na soboto in tudi mi smo začeli nekako glasbeno rasti, da smo se potem lahko sploh prijavili na kakšen večji festival.

V zadnjih letih na glasbenih festivalih nastopate nekoliko manj, na začetku pa ste se na njih redno prijavljali. Osvojili ste praktično vse, kar se na slovenskih glasbenih festivalih osvojiti da, zanima pa me, katera nagrada vam največ pomeni?
Največji narodnozabavni festival tega žanra je festival Slovenska polka in valček. Tam smo bili štirikrat, štirikrat smo zmagali in največ nam pomeni ravno tretja ali pa četrta udeležba na tem festivalu, kajti hitro bi lahko podrli dobro, narejeno za nazaj. Moram priznati, da takrat, ko smo tam nastopili tretjič pa četrtič, smo vadili približno dva meseca vsak večer. Trenirali smo, res peli in odšli tja pripravljeni ter si potem tudi zaslužili to, kar smo tam odpeli in odigrali. Pri Modrijanih predvsem cenim, da se nismo predali, da nismo po enem festivalu rekli, ''zdaj je pa to to'', ampak da smo vztrajali, da smo na neki način samega sebe preizkušali, koliko zmoremo, ne samo fizično, ampak tudi psihično. Vsak festival je kar precejšnja psihična obremenitev.

Vi ste gotovo eden najbolj plodovitih slovenskih ansamblov, izdali ste 12 zgoščenk, na katerih je več kot 100 pesmi. Kako pridete do pesmi, jih pišete sami? Verjetno sodelujete tudi z drugimi pisci?
Na začetku, prvih pet, šest let so za nas pisali samo drugi, znani ''narodnjaki'', bom tako rekel, pisci drugih ansamblov, zadnja leta pa pišemo tudi sami. Če se dobro počutiš, če si dobro razpoložen, če si v dobri družbi, če vidiš kakšno luštno punco, če se srečaš z enim dobrim prijateljem, ki ga že dolgo nisi videl – takrat neka melodija nastane kar tako – mimogrede. Na vajah jo potem malo dodelamo, naslednji dan jo že igramo. Če je ljudem všeč, jo potem kar posnamemo ... Stvari se odvijajo zelo hitro. Ker pa vsi Modrijani tudi delamo v službah, imamo običajno zelo malo časa za snemanja, zato kakšna plošča nastane tudi v treh terminih. Gremo pač v studio, posnamemo tri, štiri viže, naslednjič znova tri, štiri in potem tudi plošče relativno hitro nastajajo. Pri ploščah se ne ustavljamo kot recimo kakšni drugi sestavi, ki jim je plošča neki večji projekt. Mi nanizamo nekaj viž in ploščo izdamo, mogoče tudi v duhu časa, ko plošče niso več zgodbe, kot so nekoč bile.

Lani ste predstavili pesem Ti, moja rožica. Bi lahko rekel, da je to vaša najbolj uspešna skladba?
Ja, zdaj bi lahko tako rekel. Lani, ko še nismo igrali te pesmi, smo mislili, da so nekatere druge uspešne, ampak ta je res ena pika na i. Zdaj si sploh več ne predstavljamo nastopov brez te pesmi, na vsakem ''špilu'' jo zaigramo po trikrat, štirikrat. Sploh ne vem, kaj smo prej počeli, ko ni bilo te pesmi. (smeh)

Na leto imate več kot 200 nastopov, kako to usklajujete s svojimi zasebnimi obveznostmi, službami?
Težko je, po mojem glasu se zdaj sliši, da sem preigral in prepeval noč. Najtežje je zdržati predvsem z glasilkami, enostavno niso narejene tako, da bi lahko prepeval šest dni v tednu po nekaj ur. Zaenkrat gre, bomo pa Modrijani v prihodnje najbrž malo, malo, malo bolj izbrali, kje bomo (nastopali). Zdaj nas še vedno premami, ko nas ljudje pokličejo: ''Modrijani pridite tja … '' Ali gre za neko komercialno zadevo,ali pa za neki večji dobrodelni koncert – Modrijani pač preprosto radi gremo. Bomo pa doslej, ko se fantje že poročajo, ko je kakšen Modrijan postal tudi ata, bolj premišljeno izbirali igranja, je pa težko usklajevati. Velikokrat se zgodi, da spimo po dve, tri ure in gremo v službo in potem znova na igranje. Velikokrat se zgodi, da se punce same organizirajo in nas pridejo pogledat na ''špil'', da nas vidijo po nekaj dneh. Tako pač stvari izgledajo, ko pa padeš v tak slog življenja, pa se ti to zdi nekaj povsem običajnega. Če si Modrijan, si Modrijan 24 ur na dan. Drugače sploh ne znaš živeti.

Omenil si že dekleta, verjetno si mislil tista, ki jih imate doma. Kaj pa tiste, ki so pod odrom? Znano je namreč, da se punce ''lepijo'' na uspešne glasbenike. Kakšne so tvoje izkušnje s tem?
Starejši muzikantje pravijo, da so se lepe ženske že od nekdaj lepile tudi na ''narodnjake'', ne le na rockerje. Zdaj je z odra resnično tak lep pogled, ko vidiš to mladino, ki prepeva in igra in uživa ter navsezadnje pleše. Med njimi je seveda veliko fantastičnih punc, ne bom rekel lepotic, ampak punc, ki čutijo muziko, ki imajo energijo, ki rade plešejo, ki so takšne … punce, dobre volje. Seveda, človek včasih težko utrga pogled ali se dela, da nič ne vidi... Je pa zaenkrat pri nas tako, da veliko igramo in nam vsaka ura šteje dodatna ura spanca, zato se po nastopih ne ustavljamo, pijemo vodo. Smo, kar tako bi rekel, precej urejeni fantje in po nastopih hitro ''skliznemo'' domov. Se pa v avtu pogosto pogovarjamo, koliko ene lepote smo videli na teh nastopih.

Marsikatera slovenska navada, tradicija izumira, izginja skozi čas, za narodnozabavno glasbo pa to ne velja. Ta glasba še vedno živi, vsak dan je več narodnozabavnih ansamblov, glasba se ohranja, vedno več je ljubiteljev te glasbe. Kako ti gledaš na to?
Do te glasbe so ljudje vedno čutili neki ambivalentni odnos, po eni strani zelo odklonilen, po drugi so bile množice, ki so navdušeno poslušale to glasbo. Zadnjih deset let se resnično dogaja to, da je glasba prodrla med mlade ljudi, najbrž zaradi energije, ki jo imajo ansambli mlajše generacije. To nismo samo mi, ampak še kup drugih ansamblov in zaradi njih mislim, da je glasba resnično zaživela med mladimi. Ne gledajo nanjo več tako poniževalno. Je pa res, da mladi ne igrajo samo svojih pesmi, ampak tudi stare viže, Avsenikove, Slakove, mladi si prepevajo Čebelarja z največjim užitkom. To je lepo opazovati, bi pa rekel, da se ansambli tukaj ne smejo ustaviti, z nami na čelu. Treba je še bolj skrbeti za kvaliteto same muzike, pa tudi za kvaliteto odrskih nastopov. Včasih smo mogoče narodnjaki malo celo ''šlampasti''. Tukaj se je treba zgledovati tudi po drugih, tujih zasedbah, ki na odru res naredijo neki ''performans'', neki nastop in to je treba imeti v mislih. Če hočemo iti z duhom časa, da nas bodo mladi ljudje, pa nenazadnje vse generacije, spremljali še naprej, se je treba za to potruditi. Ljudi ne smemo podcenjevati, ljudje si zaslužijo največ in tega se Modrijani zavedamo in se 100-odstotno trudimo za to.

Gotovo se boste potrudili tudi za vaš naslednji koncert, ne enega, ampak dva v Celju konec oktobra. Oba koncerta sta bila razprodana v dnevu, dveh, tako kot lanskoletna. Verjetno ste zadovoljni.
Zelo smo zadovoljni. Takrat smo bili na dopustu, na morju. Zjutraj ob 9. so šle vstopnice v prodajo in zvečer so nas klicali, da se je prodaja končala. En kup prijateljev nas je klicalo, en kup sorodnikov, cela naša vas, kjer smo Modrijani doma, je ostala brez kart … Kaj naj rečem, veselje je sladko – pet minut, naslednjih pet minut se pa že zelo razmišlja, kaj moramo narediti, da ne bomo razočarali ljudi. Zdaj vadimo skoraj vsak dan in pripravljamo eno pravo doživetje za sedem, osem tisoč ljudi, ki bodo v dvorani Golovec. Tega se veselimo, nočemo pa, da je to en dogodek. Razmišljamo o naslednjem letu, razmišljamo o drugih zgodbah, o drugih lokacijah. Ves čas razmišljamo o muziki, ves čas je treba imeti eno vizijo za nekaj let naprej, vsaj za tri leta, da energija ne pojenja.

Pade v to vizijo tudi tujina?
Nekaj pesmi imamo prevedenih v angleški, v nemški jezik. Če bo le čas, bomo kaj posneli, odšli bomo na kakšno radijsko postajo, na kak koncert, na večja igranja tam pa niti ne, ker se nam to logistično ne bi izšlo. Imamo enega Modrijana, ki je ata, eden se bo poročil, eden se je že ... Službe so v Sloveniji in je težko za nekaj dni odpotovati v tujino.