VIDEO in FOTO: Neskončna glasbena popotovanja Yanna Tiersena

Francoski multiinstrumentalist Yann Tiersen je lani ponudil svoj album Infinity (Neskončno), na katerem ni pesmi v njegovem rodnem jeziku francoščini, temveč se je odločil za skladbe v angleščini, islandščini, bretonščini in v jeziku ferskih otokov. Osmi album pa v bistvu ne bi mogel imeti bolj primernega naslova, saj Tiersena predstavi v vsej njegovi glasbeni širini, virtuoznosti in raznolikosti.

Čeprav ga večina pozna po glasbi iz filma Amelie (2001), kasneje je naredil tudi glasbo za film Zbogom, Lenin! (2003), so minila dobra štiri leta, odkar je prvič nastopil v Sloveniji, sam pa pravi, da se nima za filmskega glasbenika. Tokrat se je spet vrnil na "mesto zločina", v Kino Šiška. Obakrat razprodana koncerta pa sta bila dokaj različna. Če je prvič nekoliko bolj zaplul v "psihadelične" kitarske in ambientalne zvoke, je tokrat postregel s še bogatejšim spektrom zvokov in instrumentov, saj je poleg klaviatur in starih analognih kosov opreme (mini moog), igral na 12-strunsko kitaro, klarinet, ksilofon, čembalo in tako naprej.

"Dajmo, živimo v velikanskem svetu zvoka, ki ga lahko uporabljamo naključno, brez kakršnih koli pravil. Igrajmo se z zvokom, pozabite vse znanje in intrumentalne spretnosti, uporabimo samo instinkt – tako kot ga je punk," je nekoč izjavil.

In res se zdi, da s svojo četico izvrstnih glasbenikov instrumente uporablja kot magične palčke in iz njih spravlja čudovite zvoke in kreira bogate zvočne pokrajine. Pesmi je v živo, tako kot na novem albumu, poleg njega interpretiralo še nekaj vokalistov, lahko pa bi dejali, da so zmešali od Sigur Ros (je tudi zaradi njih uporabil islandski jezik?) pa vse tja do Einstürzende Neubauten, pozabil pa niti na dobro staro Amelie, saj je mestoma nastop izzvenel kot na nam hoče predstaviti najboljše koščke (večina pesmi je bila presenetljivo kratkih) svojega glasbenega ustvarjanja.

44-letnika krasi košata brada in morda izgleda vse prej kot šarmer francoske stare šole in prej kot "grindermanovski" virtuoz, ki pozlati in na veselje poslušalstva še tako čuden instrument spravi, da zapoje po kar najlepših notah. Na enem od posnetkov na YouTubu je zasedba novi album izvedla nekje ob francoski obali, z morjem v ozadju. Virtuoznosti pravzaprav ne mara, bolj ga zanima igranje z glasbo in zvoki, božanje tipk, ustvarjanje hrupa in ječanje ojačevalcev. Čeprav je šlo tokrat bolj kot za "swansovski" hrup za božanje ušesnih bobničev z milozvenečimi melodijami in zanimivimi zvoki.

Neskončnost, ki jo poudarja znak nad širno pokrajino in visokimi gorami na naslovnici albuma, smo lahko občutili predvsem v neznanskih zmožnostih, ki jih ponuja glasba in nam jo je Tiersen razgalil na njemu lasten način. Lahkotno, neobremenjeno, malo zares, malo za hec, nas je zvabil na popotovanje, kjer je svoje, pravzaprav klasične glasbene korenine, nadgradil z novimi zvoki, naborom raznolikih akustičnih instrumentov ter razponom od analognega do digitalnega. Kdor se mu je pustil začarati, že ve. Sicer pa ni dvoma, da je občinstvo dobro vedelo, po kaj je prišlo in to tudi dobilo. Z obrestmi.