VIDEO: Človeška pop liga za vse čase

Četudi ob omembi imena The Human League večina pomisli na pesem Don't You Want Me, z začetka osemdesetih, jim pravzaprav s tem delamo krivico, saj gre za bend, ki bo na sceni kmalu 35 let, obenem pa so nanizali celo vrsto hitov od konca sedemdesetih pa vse do devetdesetih, kjer praktično vztrajajo še danes. In če se je večina bendov, ki so zasloveli v osemdesetih po kakem desetletju spet vrnila na sceno, oni v bistvu niso nikoli odšli.

Začetek The Human League sega v leto 1977, prvi dve plošči, Reproduction (1979) in Travelogue (1980), pa sta ponudil precej sofisticiran elektonski zvok. Manjša hita tisti čas sta bila Empire State Human in Being Boiled, v zasedbi pa sta bila poleg pevca Phila Oakeyja gonili glasbeni sili še Marytn Ware in Ian Craig Marsh. Oakeyja eksperimentalnost in avantgarda v elekronski glasbi kmalu nista več pretirano zanimali, saj je bil prvrženec diska in je hotel postati pop zvezdnik. Prav zato se je krepko v to smer obrnil na njihovem tretjem albumu Dare! (1981), ki je bil čisti synth pop, najel je pevki Susan Ann Sulley in Joanne Catherall, ter napisal njihov prvi in doslej največji hit Don't You Want Me. Že pred tem sta nekoliko razočarana nad pop usmeritvijo odšla tako Ware kot tudi Marsh. Ustanovila sta uspešno zasedbo Heaven 17, tako da nihče ni bil na slabšem, še najmanj pa poslušalci.

Leta 1982 je zasedba izdala album Love and Dancing, dve leti kasneje pa še ploščo Hysteria s hitom The Lebanon. Oakey je leta 1984 sodeloval tudi z Giorgiom Moroderjem, s katerim sta posnela megahit Together in Electric Dreams (za film Electric Dreams). Plošča Crash je sledila leta 1986 z megahitom Human, ki je zvenel precej drugače kot smo bili skupine vajeni do tedaj. Zaslugo imata predvsem avtorja Jimmy Jam in Terry Lewis, ki sta sicer pisala za Janet Jackson (njen album Control). Z albuma je bila znana še pesem Love Is All That Matters, sicer pa je bila Human njihov zadnja zares velika uspešnica. Zdelo se je, kot da je njihova moč v pop vodah pošla, mnogi pa so jim zamerili tudi spremembo stila.

A Oakey z dekletoma ni obupal, saj so leta 1990 izdali album Romantic? s hitom Heart Like a Wheel, plošča Octopus (1995) je ponudila pesem Tell Me When, album Secrets pa so izdali leta 2001, a z njim niso imeli kaj prida uspeha, tudi zaradi bankrota dela njihove matične založbe Chrysalis Records. Zasedba je ves čas slovela po izvrstnem nastopanju v živo, kar so po nekajletni pavzi v novem tisočletju tudi na polno oživili. Na leto so imeli tudi po 60 koncertov, nastopali pa so po različnih koncih sveta, saj njihove največje hite pozna večina generacij, ki je odraščala v osemdesetih in devetdesetih.

Po desetletju od izdanega prejšnjega albuma so letos izdali album Credo, ki je ponudil synth pop za nove generacije seveda ob pomoči dobre produkcije in najnovejše tehnologije. Njihova močna točka ostajajo nastopi v živo, ki jih poleg pevskega tria, ki še vedno poje tako kot v najboljših časih, zabelijo tudi z dih jemajočimi projekcijami, kar pomeni, da imajo obiskovalci njihovih koncertov tudi kaj za slišati, ne le videti.

Bend, ki prihaja iz britanskega indrustrijskega mesta Sheffield (tako kot tudi Arctic Monkeys, Heaven 17, Def Leppard, Moloko in Pulp), je tako na novi plošči ponudil singla kot sta Never Let Me Go in Night People. Album je doživel mešane odzive, čeprav jim gre priznati, da njihovo ustvarjanje ostaja vitalno s poskusi svežega pristopa ob bok vsemu tistemu, kar bi sicer lahko od njih pričakovali. The Human League, ki se bodo 12. novembra ustavili tudi na koncertu v Zagrebu, tako ob pomoči stare slave kujejo nove pesmi in prav nič ne kaže, da se bodo ustavili.

Po svoje ostajajo "old school", saj npr. nimajo svoje spletne strani, ker Oakey menda verjame, da je to precej drago in potratno, po drugi strani pa dobro kljubujejo zobu časa. Joanne in Susan Ann gresta počasi proti petdesetemu letu, Oakey pa je že v drugi polovici petdesetih. Njihovi glasovi so v vseh teh letih stvar, ki ostaja stalnica in dokler bodo po svetu ljudje, ki hočejo The Human League slišati v živo, jim bodo ti z veseljem ustregli z živimi koncerti.

In čeprav so album Credo nekateri kritiki označili, da v bistvu nima kaj povedati in da se napaja v nostalgiji osemdesetih, so mu drugi priznali, da gre za soliden pop izdelek, boljši od večine modernih ekvivalentov in da je preprosto očarljiv. To pa ostajata tudi pevki, ki sta od časa, ko sta se zasedbi pridružili pri 17. in 18. letih, postali gospe, Oakey pa je izgubil večino las. Bend bo očitno vztrajal do konca, podobno kot oboževalci, ki jih že ves ta čas podpirajo. Koliko so zanimivi za mlade t. i. "iGeneracije", pa je seveda povsem drugo vprašanje.