VIDEO: Album je posnel v shrambi, v kateri je spal Keith Richards

Gibonni se je z zadnjim albumom 20th Century Man odločil prodreti na širše evropsko tržišče. Predstavil ga je že v Berlinu, Pragi in na Dunaju ter povsod doživel izjemno dobro kritike in recenzije. Za produkcijo albuma je poskrbel britanski producent in dobitnik nagrade grammy Andy Wright, poznan po svojem delu z izvajalci, kot so Massive Attack, Eurythmics, Simple Minds, Simply Red in drugi. 20th Century Man je v večjem delu nastajal v studu Abbey Road v Londonu. Prinaša osem novih Gibonnijevih skladb v angleščini ter priredbi Gibonnijevih skladb z albuma Toleranca, seveda prav tako v angleškem jeziku.

Kako bi opisali vaš album?

Mislim, da gre za en klasični rock album. Tako so ga v bistvu označili Angleži. Tudi recenzije albuma v glavnem izhajajo v revijah, ki spremljajo to vrsto glasbe. Nisem razmišljal, kje mi je mesto, ampak me je glasba sama postavila na to mesto. Pri nas so se ljudje vedno spraševali, za kakšno glasbo gre – je to pop, dalmatinski melos ali kaj drugega. A moj način petja in moj glasbeni pečat sta me postavila na mesto klasičnega rocka.

Zakaj ste se odločili, da ga posnamete v angleškem jeziku?

Mislim, da je materinski jezik rock glasbe angleščina. Iz nekega razloga. Zakaj ni nemščina ali italijanščina, ne vem. To se je preprosto zgodilo skozi zgodovino. Najbolj talentirani avtorji v zadnjih 30 in 40 letih so bili ljudje, ki so prihajali iz Britanije, Amerike ali Avstralije. Preprosto je prišlo do tega. Tudi drugi narodi so poskušali, a materinski jezik rock glasbe je angleščina, kot je morda materinski jezik mode italijanščina.

Kako to, da ste se po vseh teh letih kariere šele zdaj odločili, da poskusite osvojiti širše evropsko tržišče?

Mislim, da je bila moja realnost poleg držav, v katerih sem bil do zdaj prisoten, po kakovosti pesmi in zvoka v živo vedno tudi v državah, kot so Nemčija, Skandinavija in Avstrija. In zdaj se je pokazalo, da je res tako. V Avstriji se je moj album uvrstil na lestvico najbolj prodajanih, po samo treh dneh od izdaje na tem trgu, kar je zame velik kompliment. Tega sicer nisem naredil namerno. To, kar sem delal, sem očitno delal dobro in nekdo je to prepoznal ter mi rekel: 'Zakaj tega ne bi pokazal še nam?' Za tem ni neke velike filozofije.

Album ste med drugim posneli tudi v slovitem studiu Abbey Road v Londonu. Ste čutili, da je to neki poseben prostor?

To je bil zame poseben prostor, saj sem odraščal ob glasbi ljudi, ki so tam ustvarili svoja najboljša dela. Zavedaš se, da ima ekipa, ki tam dela, najvišji kriterij. Ljudje v tem studiu so delali z Rolling Stonesi, Pink Floydi, Beatlesi, Radioheadi, tako da veš, kakšen je njihov kriterij, in to dobro vpliva na glasbenike v studiu, saj si želijo iz tebe izvleči maksimum. Veš namreč, da so oni navajeni na vrh in da ti ne bodo dopustili, da bi dal od sebe manj kot to. To je, kot da bi šla na smučanje z mano ali pa z Bojanom Križajem. Slednji bi iz tebe izvlekel nekaj drugega kot jaz, ki bi se takoj ustavil in rekel: 'Greva nekaj pojest'. Zaradi tega je treba vedno iti delat v studie, kjer so ljudje navajeni na najvišji nivo.

Igrali ste tudi na klavir iz 60. let prejšnjega stoletja, na katerega je igral Paul McCartney. Je bilo za vas to posebno doživetje?

Ni šlo zgolj za čustven moment. Tudi zvok je poseben, saj je klavir videti drugače kot drugi, je višji in malce čuden. Se pa ves čas zavedaš, da se je – kamor koli pogledaš – povsod zgodila neka zgodovina. Povedali so mi tudi, kje se je kaj delalo in snemalo ter mi dali možnost, da sem izbral, kje bom delal. Govorili so mi: ’Tu so delali Floydi, tu so delali Beatlesi,’ nato pa so mi pokazali omaro v zidu, kjer shranjujejo kable, stare metle, shrambo pač, in mi dejali, da je tu Keith Richards iz Rolling Stonesov spal tri dni. Rekel sem: ’Super, dajte mi mikrofon sem, tu želim posneti album. Tu čutim neko dobro energijo.' Tako da je šlo bolj za čustven moment. Sami dajejo temu veliko večji pomen kot mi. Abbey Road je tudi muzej, za ogled lahko kupiš vstopnico in si ga greš ogledat, tako kot bi šel v muzej zgodovine ali umetnosti. Zelo zanimivo.

Naslov albuma je 20th Century Man. Zakaj?

To je mišljeno bolj ironično. V besedilu te pesmi se spominjam časov, ko si lahko kadil na letalih, ko ni obstajala anoreksija, ko so bili ljudje ponosni na svoja telesa, ko ženski ni bilo treba tehtati 30 kilogramov, moškemu pa izgledati kot plastična figura. Ko ljudje niso govorili po mobilnih telefonih, ampak v živo za mizo. Kot bi to videl Woody Allen.

Meni je sicer najbolj všeč zvok 70. let prejšnjega stoletja. To so bila leta, v katerih je izšlo obilo sijajnih albumov, enako tudi v 90. Se mi pa zdi, da so 80. nekoliko nepravično uvrščena v kič, saj je to desetletje prineslo U2, Princea, Eurythmics, Depeche Mode, Metallico, elektro, pop rock glasbo ... Bilo je veliko dobrih stvari. A ljudje ob omembi tega obdobja najprej pomislijo na tiste 'bundesliga' pričeske, vokmane, kasete, na kič, a ni bilo tako. To je bilo super obdobje.

Album ste že predstavili v nekih evropskih mestih. Kje so ga ljudje najbolje sprejeli?

Povsod, tako na Dunaju kot v Berlinu in Pragi. Tudi kritike in recenzije so bile zelo dobre. To je zame še zelo novo, neka nova izkušnja in me vse, kar se dobrega zgodi, zelo veseli.

Mene je ustvarilo moje domače občinstvo na Hrvaškem, v Sloveniji in ostalih državah regije, zato želim – dokler še obvladam situacijo oziroma dokler vajeti v roke ne vzamejo menedžerji – čim več nastopati za svoje občinstvo, ki sem mu tudi največ dolžan. Že zdaj vem, da bom jeseni zelo zaposlen. Samo v Nemčijo smo denimo na radijske in televizijske postaje poslali 4000 albumov – to je pri nas že zlata plošča, tam pa je to zgolj za promocijo. Situacija je povsem drugačna kot pri nas. To je tržišče z 200 milijoni ljudi, pred tem pa sem delal za 6,5 milijona ljudi. Dokler je torej volan še v mojih rokah, bom čim več nastopal pred domačim občinstvom, saj me to veseli, to so moji ljudje in želim jim dati tisto, kar mislim, da si zaslužijo. Želim dati vse od sebe. Pozneje namreč ne vem, kako bo.

Načrtujete kakšen oddih?

Ne, ne morem, ne pustijo mi.

Obstaja kakšna destinacija, ki ste si jo vedno želeli obiskati, pa je še niste uspeli?

O, veliko jih je. Večinoma sem vse kraje, ki sem jih obiskal, obiskal, ker sem šel tja igrat. Pri meni je turizem povezan z glasbo. Tudi v eksotičnih krajih sem bil zaradi igranja. Nikoli ne bi obiskal Malte ali Tunizije, če ne bi nastopal na križarki. V Zürichu sem bil okoli 30-krat, pa nimam pojma, kako je videti. V državah zahodne Evrope grem tja, kjer je moje občinstvo, da mu igram svojo glasbo, ne gledam pa, kako so gradili hiše, saj za to nimam dovolj časa. V Parizu sem bil denimo trikrat, pa nikoli nisem šel na Eifflov stolp, vedno sem le igral. Ali pa v Londonu. Tam sem bil velikokrat, a nikoli nisem imel časa iti na Big Ben. Bil sem ali v studiu ali v klubu oziroma na kakšni tonski vaji. Vedno se kaj dogaja. Vsa mesta, ki jih poznam v zahodni Evropi, poznam skozi ljudi, ne pa skozi zgradbe. Če me nekdo vpraša, kako je v Londonu, mu rečem, da mi je super, saj imam tam super prijatelje. Če me vpraša, kakšno je mesto, pa mu rečem, da nimam pojma, vem le, kakšen je hotel.

Glede na to, da ste zaradi nastopov pogosto odsotni od svoje družine, na kakšen način se jim oddolžite, ko pridete domov?

Trudim se. So tudi lepe strani. Če si pogosto odsoten, je denimo vse veliko bolj intenzivno, ko si doma. So pa tudi stvari, zaradi katerih nisem srečen. Sina denimo nisem naučil plavati, voziti kolesa … Vse so ga naučili drugi. A tako je, če imaš očeta, ki ga ni.