Britanska rockovska zasedba The Cult počasi drvi proti 30. obletnici delovanja. A jim številke v tem smislu, obletnice in druga navlaka, ne pomenijo kaj dosti. Vsaj tako pravi pevec Ian Astbury, ki je nekoč zavrnil vlogo v filmu The Doors režiserja Oliverja Stona, ker se ni strinjal z njegovim prikazom karizmatičnega pevca. No, zato pa ni zavrnil povabil Raya Manzareka in Robbyja Kriegerja, dveh članov skupine The Doors in s The Doors of 21 Century nato odigral več kot 150 koncertov, več kot jih je originalna zasedba z Morrisonom.
A The Cult so obrnjeni v danes in jutri. Dejstvo je, da so preboj dosegli že leta 1985 z albumom Love, na katerem je tudi njihov največji hit She Sells Sanctuary. V naslednjih letih so nato do sredine 90. izdali albume Electric, Sonic Temple in Ceremony. Leta 1994 so se vrnili k bolj surovemu zvoku, ki je bil hkrati tudi nekoliko pod vplivom takrat popularnega grungea. Po premoru so se nato v novem tisočletju vrnili z Beyond Good and Evil (2001), Born into This (2007) in maja letos z novim albumom Choice of Weapon. Čeprav so med producenti enkrat sodelovali z Rickom Rubinom, se jim očitno (tako kot Metallici in še komu) najbolje "izide" prav sodelovanje z Bobom Rockom, saj je nova plošča plod sodelovanja Rocka in Chrisa Gossa. Novo ploščo mnogi postavljajo ob bok njihovim najboljšim, obenem pa kar prekipevajo od svežih idej, ki jih Astbury skupaj s kitaristom Billyjem Duffyjem, s katerim sta skupaj že od začetka, zdaj razvija še s pridruženima članoma od leta 2006, basistom Chrisom Wysom in bobnarjem Johnom Tempesto.
Zasedba je tako poleg novih pesmi, kot sta Lucifer in For The Animals, postregla s favoriti iz svoje preteklosti. Lil' Devil, Fire Woman, Nirvana, She Sells Sanctuary, Wild Flower, Love Removal Machine in tako naprej. Četudi The Cult, kot rečeno, ne gledajo radi v preteklost in se držijo pregovora "kar je bilo, je bilo" in "pustimo preteklost tam, kjer je", je njihov seznam pesmi, ki jih igrajo, pravzaprav sanjski za vsakega njihovega oboževalca, ki obišče kak njihov koncert. Kar dokazuje, da čutijo veliko mero spoštovanja do svoje publike in da ji dajo, po kar je prišla in kar od njih pričakuje. Koncert so tako primerno uravnotežili z novimi in starimi skladbami, vse skupaj pa se je odvilo v dobri uri in dvajset minut.
Predirajoča Duffyjeva kitara je zvenela kot mora, solaže je speljal več kot odlično, dober zvočni miks, tudi po zaslugi novega ozvočenja v Kinu Šiška, pa je samo še pripomogel k boljšemu koncertnemu doživetju. Astbury se razen za nekaj hipov ni ločil od svojih očal, kljub neznosni vročini pa je vztrajal v jakni s krznenim ovratnikom. Morda bi si kdo za ceno vstopnice želel še kako pesem več, a v taki vročini, ko tudi klima ne pomaga prav nič, bi bil dvourni koncert za marsikoga najbrž že kaplja čez rob. The Cult so pač bend, ki ga je treba videti v živo in kot je dejal Astbury: "To pač ni jeb**ni koncert Bon Jovijev". Res ni. The Cult ostajajo v svojem filmu in tam, kjer jih imajo ljudje najraje. Na koncertnih odrih. Dobra klima v bendu, veselje do igranja in zvestoba rock'n'rollu pa so razlogi, da bodo z nami zagotovo še nekaj časa. Več o skupini The Cult pa kmalu v pogovoru s pevcem Ianom Astburyjem!
KOMENTARJI (31)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.