Status Quo: Tako pri glasbi kot pri seksu poskušaš užitek ponoviti!

Vedno si zadam pričakovanja glede prizorišča in občinstva, vsakič ko to naredim, se na odru potem vedno oziram okoli, da vidim, ali se vse sklada z mojimi predstavami ali me bo zadovoljilo. Tudi, če pada dež ni problema, všeč mi je tako vreme, samo ne, če sem na odru. Bolje da nimaš pričakovanj in tako delamo že zadnjih 25 let.

Ja, precej prav imate. Mulci, ki so počeli marsikaj, so zdaj odrasli. Drži namreč, da če bi to počeli med službo, bi jo izgubili. Nekateri mislijo, da če ste v rock'n'roll poslu, je pa to v redu. Menim, da ni v redu. Verjamem pa, da je v tem poslu več sranja kot v katerem drugem. Le zakaj se nekdo lahko obnaša kot cepec, je nesramen do žensk, do drugih ljudi, če igra v rock bendu? Ne vem, zakaj ne bi mogli biti gentlemani, če igramo rock'n'roll? Morda sem bil tak, ko sem bil mlajši, no, nekaj ima to s tem, da si mlad moški, polnih jajc. Pink Floyd so 30 ali 40 let med koncerti imeli premor in si privoščili čaj. Kako dobra ideja, sem si mislil. Naš asistentka, ki je z nami že skoraj 40 let, je nedavno postala učiteljica joge, zato skuša navdušiti tudi nas. Razen Ricka. Sam že vsaj dvajset let telovadim oz. se razmigam pred vsakim nastopom. Mislim, da je za nas to dobro. Zakaj bi bil idiot, ki se nekam polula ali obnaša kot bedak v klubu? Ni potrebe. Oasis so zdaj v petdesetih, a so še pred desetimi leti poskušali biti jezni mladeniči. To je sranje. V krogu življenja se marsikaj naučiš, dozoriš, tako pač je in ko se to zgodi, spoznaš, da so bile nekatere stvari, ki si jih počel, ko si bil mlad, tako neumne … A to je življenje. Kot človek in glasbenik moraš napredovati, ne pa nazadovati.

Morda pogrešate stare dobre čase, ko ste se obnašali norčavo?

Ne pogrešam, ker me je večinoma sram stvari, ki sem jih počel. To sem počel v določenem obdobju. A nekoč se mi je nek novinar za (ukinjeni tabloid) News of the World zahvalil, ker je njegov nečak nekje videl mojo fotografijo z vatirano palčko (Rossi ima zaradi kokaina luknjo v hrustancu nosu, op. p.), pa se je ustrašil in prenehal s kokainom. Eni menijo, da sem neumen, da sem to fotografijo spustil v javnost, a je dobro, če to nekoga prepriča, da opusti mamila. Mene je do kokaina vodil alkohol, kar je ponavadi moška stvar – kakšen moški pa si, da ne piješ? In podobno. Vsi govorijo, da mehke droge vodijo k trdim drogam, nihče pa ne govori h čemu vodi alkohol. Vodi k posilstvom, neumnemu obnašanju, težavam na nogometnih tekmah, do vseh vrst težav. Ne moremo ljudi prisiliti, da naj ne pijejo, a bi bilo dobro vse skupaj spraviti v ravnovesje. Pravijo, da se morate bati drog, a ne legalnih, kar je traparija. Nekatere, ki so legalne, so prav tako nevarne, če ne še bolj.

Včasih se zazdi, da je vsa glasba dandanes na USB ključkih, kaj napovedujete rock glasbi v prihodnosti?

Ljudje moje generacije bodo rekli, da je vse izgubljeno. A čez nekaj desetletij bodo starejše generacije šle, trenutno pa se glasba nalaga na telefone in se direktno posluša prek spleta. Morda se je v 50., 60. in 70. letih zdelo, da je vse skupaj nekoliko bolj posebno, ko smo želeli nekaj imeti v rokah. A ne moreš napredovati, če se napajaš v preteklosti. Včasih smo se veselili prihodnosti, kaj vse bomo imeli. Zdaj pa vse imamo, pričakovanja so bila izpolnjena. A vsega je zdaj preveč, preveč izbire, vse je težje. Več kot si dajemo, kar želimo, manj srečni smo. Zato smo z vsem v Evropi večinoma nezadovoljni. Ne vem, kam bo to pripeljalo, bomo videli.

Posneli ste film, imate svoj Quo festival, prodali preko 130 milijonov plošč, zadnji album ste posneli z akustičnimi glasbili – kaj še ostane velikim?

Da bi naredili in prodali še več. Gre za nenasiten apetit (smeh). Huje je, kot če si zasvojen. Z akustičnim albumom smo bili uspešni kot že dolgo ne. In uživali smo pri tem, nismo bili omejeni. Vedno gledaš, da bi še podaljšal užitek. Kot pri seksu. Razmišljaš o tem, da bi poskusil še enkrat.

Ali nagrade kaj štejejo, nagradila vas je tudi britanska kraljica ali niso posebej pomembne, obstaja katera, ki bi jo izpostavili?

Vse je del igre, bi rekel. Najboljša nagrada je bil pravzaprav sinočnji koncert, na katerem je občinstvo norelo, na katerem smo res uživali. Kot popolni trenutek pri seksu. Občutek enotnosti, nekaj orgazmičnega. Zato je moja naloga, da se potrepljam po rami in zadevo naredim, kot je treba in v tem slogu nadaljujem. Sicer pa ima vsaka panoga svoje nagrade, kar je tudi prav.

Pred leti ste dejali, da je vaš kolega Rick, močan kot vol, da verjamete, da se bo izmazal. Letos, v 2016, pa se dogaja nekaj čudnega, ljudje umirajo, vsak teden je nekaj narobe z nekom, od Meatloafa, Joea Perryja... Težko si je predstavljati, kaj se bo zgodilo čez nekaj let, kaj se dogaja?

Smo stari možje in prihajamo v ta leta. Marsikdo, tudi moj kolega, so dolga leta izkoriščali svoje zdravje, tudi Meatloaf je simpatičen, a ni najbolj fit, kajne? Vsak dobro ve sam zase, kaj je počel in bi moral imeti nekaj samodiscipline. Rick je s tem vedno imel težave, ljudje ga imajo radi, ga radi gledajo, zato se ni toliko trudil, morda bi morali doživeti več neuspehov, pa bi bilo bolje. Imel je dva infarkta, kar marsikdo reče, kakšna škoda, a vsak mora pač paziti nase.

Imate kaj obžalovanj v življenju, osebnih in glasbenih?

Veliko obojih. Bil sem precej bolan otrok, zamudil sem veliko šole, ko pa sem postal glasbenik, sem bil len. Zdaj pa vadim po dve uri dnevno, da poskušam nadoknaditi zamujeno. Nekaj časa sem pil, jemal kokain. V mladih letih je bilo marsičesa. A to je del življenja in odraščanja.

Katera želja je še na vašem spisku življenja?

Še več vsega. Želel sem si, da bi imel palico s korenčkom, ki mi štrli iz čela, da bi se trudil, da bi dobil grižljaj. A kaj se zgodi, če ujamem korenček? Vedno te zanima, kaj se bo zgodilo, kaj bo potem. Potem pa bi spet rad to ponovil. In še enkrat.