Smokie: London nas ni zastrupil

Za vami je več kot 20 albumov, 40 let dolga in uspešna kariera. od kod po vseh teh letih črpate motivacijo?

Strast, to bo to ... strast. Vsi v zasedbi čutimo to, uživamo v turnejah, različnih državah, čeprav mogoče ne vidimo veliko - večinoma samo na poti do prostora za koncert, hotela, nato znova na letalo … Toda vseeno, ljubimo to, kar delamo, je naša služba - ki jo imamo zelo radi, in zaradi tega je vse lažje.

Imate cel kup zelo uspešnih pesmi in hitov (Living next door to Alice, Have you ever seen the rain , Mexican girl, Oh Carol, Needles and Pins, For a few dollars more … ), se jih mogoče kdaj naveličate?

Nikakor ne, nikoli. To je nora stvar, vse pesmi znamo zaigrati na pamet, z zaprtimi očmi, toda mi tega nočemo. Z veseljem imamo oči odprte in gledamo našo publiko, da jih vidimo, da naredimo stik z njimi. Čudovito je videti, da je toliko ljudi na naših koncertih, različnih narodnosti, ki uživajo v naših pesmih in pojejo z nami, to je res nekaj posebnega.

Na spletni strani iTunes ste letos tudi sami izdali 4 pesmi, kako vidite vi to novo dobo, tehnologija, ki gre naprej, včasih smo imeli CDje, LPje, kasete …?

S temi pesmimi na spletu in s tehnologijo smo nekako testirali to novo obdobje glasbenega prodajanja plošč, nekako nismo za digitalne pesmi, streaming, ker v pesmi damo veliko časa in denarja, nato pa ti pesem tako zlahka ukradejo ... tega se nikoli ne bom navadil. Tukaj pa so še sami koncerti. Veliko novih glasbenikov mora plačati, da igra v klubu, včasih je bilo drugače ... to mi je res grozno.

Vaš uspeh traja že od sedemdesetih let, natančneje od leta 1975, vse skupaj 40 let glasbenega ustvarjanja in udejstvovanja. Je kakšen trenutek, ki je bil za vas višek kariere?

Veliko jih je. Na primer nastop na stadionu v Moskvi, leta 1991, ki je bil tudi razprodan. Slišati vse to bučanje in kričanje ljudi, v Rusiji pač takrat ni bilo veliko tujih zasedb in to je bilo res nekaj posebnega. Potem ko smo bili prvič na Kitajskem, zanimivo je bilo videti ljudi peti v kitajščini. Veliko je takšnih trenutkov.

Zelo znan glasbeni kliše – seks, droge in rock'n'roll, kako je bilo to pri vas?

Pozabite na rock'n'roll ... Če je že bilo kaj od tega, je bil alkohol, mamil ni bilo, to ni bil naš način. London nas ni zastrupil, smo s podeželja (Yorkshire), kjer je zelo svež zrak, krave, ovce ... tudi zdajle govorim z vami od doma, nikoli se nisem preselil. Čisto življenje, občasno kakšno pivo ali kozarec vina, to je to, tudi kadim ne.

Kako pa kaj okoliški ljudje in sosedje gledajo na vas, ste le znana oseba?

Ker sem tukaj doma že od malega, nikogar ne zanimam, vedo kdo sem "poglej ga, Terry iz zasedbe Smokie", toda, nič posebnega, vsi se poznamo že leta, zahajam v lokalen bar, res nič posebnega, vse je zelo domače.

Uspeh skupine dokazujejo tudi številni razprodani koncerti po svetu, eden takšnih je bil tudi ljubljanski koncert pred skoraj 4 leti, ko je Hala Tivoli prepevala od navdušenja. Kaj nas čaka tokrat, najbrž tudi Living next door to Alice?

Slišali boste vse naše klasike ter seveda nekaj novih pesmi, bodite pripravljeni da boste ostali brez glasu zaradi prepevanja. Glede pesmi Alice pa mi je vedno zanimivo, kajti občinstvo ponavadi zapoje svojo verzijo in je zanimivo, ko vidiš kakšno lepo gospo, ko se zadere "Alice, who the f**** is Alice", je nadvse čudovit.

Za zaključek, kaj je bilo tiso najlepše v vašem glasbenem življenju in tisto najslabše?

Najboljše je bilo, ko smo posneli svoj prvi album in so se pesmi nizali po raznih lestvicah, takrat smo pomisli - zdaj bo pa treba posneti drugega, kajti nismo hoteli biti samo zasedba z enih hitom. To je bil eden tistih prvih najlepših trenutkov. Najslabše pa je to, da se vedno najde nekdo, ki bi ti dal denar, toda, potem si vedno pod pritiskom, da ti ga bodo vzeli, če ne boš delal po njihovih standardih ali dovolj dobro. Tega sem videl čisto preveč ... tožbe, davki ... prava prašičja farma je to. Vse je samo posel, tudi sami smo izgubili milijone, ker so se delale slabe odločitve izven skupine.