Skunk Anansie nismo kot Metallica ali Rammstein!

Kako poteka snemanje nove plošče?

Ravno zaključujemo pesmi za novi album. Januarja smo začeli z delom v vzhodnem Londonu, kjer smo pisali pesmi, se družili, nato pa 1. marca začeli resno delati in jih izmed osemdesetih izločili petindvajset. Med temi pa smo jih izbrali petnajst oz. štirinajst, ki smo jih posneli in s katerimi smo zelo zadovoljni.

Osemdeset? In kako potem naredite izbor?

No ja, toliko jih je bilo, a niso bile vse dokončane, nekatere le v obrisih in tako. Pač osemdeset idej, nekatere so vzcvetele, druge niso. Težje je bilo nato med petindvajsetimi izbrati petnajst skladb. A smo točno vedeli, kakšne pesmi smo hoteli na plošči, saj so bile v tem smislu zadeve dokaj jasne.

In občutki ob snemanju novega materiala po dolgoletnem premoru?

Gre za naš prvi studijski album po koliko? Dvanajstih letih? (smeh) Ja, bila je zanimiva in zabavna izkušnja. Skunk Anansie mi poleg mojega zdravja in družine pomeni največ. Vsem nam. Imeli smo sicer nekaj zadržkov, a smo pogumno premagali ovire in strah, saj kemija med nami še vedno obstaja. Takoj, ko smo začeli pisati in snemati, recimo nekaj novih pesmi na kompilaciji Smashes and Trashes, smo vedeli, da smo na pravi poti. Še vedno smo Skunk Anansie. Prvi trije albumi so sicer med seboj precej razlikujejo, na novi plošči pa bodo elementi z vseh treh, a gre zagotovo za korak naprej.

Pa ste se v dobrih desetih letih kaj spremenili?

Še vedno smo "lačni" kot na začetku. To pa ne pomeni, da hočemo nositi črno in biti Metallica. Smo deset let starejši, spremenili smo se, naši okusi so se spremenili. Nekako smo postali bolj zreli. Če bi bili enaki kot prej, ne bi bili zvesti sami sebi.

Se bojite mlajše konkurence?

No ja, mlajše generacije se že zanimajo za nas, saj gre za generacije, ki so zrasle ob internetu. Mnogi poznajo naše pesmi, saj so videli naše videospote na Youtubu, niso pa nas nikoli imeli priložnosti videti v živo. Tisoči se nam oglašajo, da so bili prej premladi, sedaj pa so zelo srečni, da smo se spet zbrali, da bodo lahko obiskali naše koncerte.

Se vam zdi, da se je glasbena scena kaj spremenila?

Seveda prej ni bilo tega, da se plošče takoj po izidu zastonj nalagajo s spleta, a tako pač je. In zaenkrat ne moremo nič, da bi to lahko spremenili. Lahko bi se le uprli in rekli: tega ne maramo in nič več posneli. A posnamemo svoje, zvesti oboževalci bodo ploščo kupili, tisoči pa si jo bodo naložili zastonj na računalnike. Dobra stvar pri tem pa je, da dosežeš precej več ljudi, kot bi jih sicer.

Zakaj ste se pravzaprav razšli leta 2001?

Izgoreli smo, imeli smo težek urnik, saj smo skoraj sedem let nenehno potovali okoli, razen dveh tednov okoli božiča, ko smo bili z družinami in bližnjimi. Ves čas smo koncertirali, snemali, promovirali in izkazalo se je, da je bilo vsega preveč. Odločili smo se, da gremo vsak po svoje. In naredili smo prav. Pred petimi leti pa smo začeli razmišljati, da bi se spet vrnili. Skupino smo imeli ves čas v mislih. A takrat še ni bil pravi čas. Nato pa je glasbena založba začela močno pritiskati na nas, da bi izdali največje hite, zato so nas vprašali, ali bi radi sodelovali. Nato smo se odločili, da posnamemo nekaj novih pesmi. Strinjali pa smo se, da moramo imeti tudi kak koncert. Ker smo na lanskih nastopih zelo uživali in imeli kar nekaj novih pesmi, smo se odločili, da nadaljujemo.

In kaj lahko od vas pričakujemo v Ljubljani?

Najboljši koncert, kar ste jih videli (smeh). V smislu šova ne bo kot na Rammsteinih. Zagotovo pa bo pravo doživetje za vse tiste, ki nas še niso videli v živo. Lahko poslušate naše pesmi na ploščah, a skupina resnično zaživi prav na koncertu. Dobi pravi smisel.

Mark, hvala lepa.

Enako, se vidimo in lep pozdrav v Slovenijo!