FOTO in VIDEO: Razprodani Robbie Williams v Celovcu zapel s svojim očetom

Kako je, če pride v mesto Robbie Williams, Slovenci iz prve roke (še) ne vemo, zato pa radi vandramo na njegove koncerte, če se le kje v bližini. Tudi tokrat, ko so stadion ob vrbskem jezeru preplavile horde oboževalk (tokrat so bile zares v večini), v prvi vrsti resda Avstrijk, a zato vseh barv las, stasov in starosti. Slovencev se je samo z busi pripeljalo vsaj petsto, vsi ostali pa z osebnimi avtomobili, zato je bilo že od tretje ure naprej precej gost promet čez Ljubelj in proti Celovcu. Da je treba na masovne koncerte priti zgodaj, se vedno bolj navajamo tudi Slovenci, saj so Avstrijci, Nemci in Italijani to že zdavnaj osvojili. Pač ni mačji kašelj napolniti kapaciteto 35 tisoč ljudi na razprodanem stadionu.

Robbieja tokrat na turneji spremljata Vince Clarke in Andy Bell, že od leta 1985 naprej poznana kot Erasure, kultni elektro-pop duo, ki je doslej postregel že s kopico zimzelenih hitov, ki jih vsi dobro poznamo, hkrati pa je prodal preko 25 milijonov plošč. Nedavno sta objavila 17. album World Be Gone, z Williamsom pa se predstavljata na velikih stadionih, samostojno pa se bosta v imenu albuma na odre podala prihodnje leto. Čeprav imata za za sabo precej več kilometrine kot Robbie, sta morda manj vajena velikih odrov kot njun kolega, bilo pa je lepo videti, da so ju tudi Avstrijci lepo sprejeli, predvsem ko sta izvedla zimzelene pesmi Sometimes, Victim of Love, Stop!, A Little Respect in druge. Andy ni imel težav pri komuniciranju z občinstvom, saj govori tekoče nemško in rad čeblja med skladbami, Vince pa je tradicionalno raje v ozanju, za instrumenti in tehnologijo, ki jo upravlja pri nastopih v živo. Z njima smo opravili tudi intervju, zato več o Erasure – kmalu!

Točno ob napovedanem času, petnajst minut pred 21. uro pa se je pričel veliki spektakel. Vmes so virtualni plakaterji ravno nalepili vse plakate, ki so razkrili dva gigantska Robbieja boksarja, na vsaki strani odra, ki sta pravzaprav ekrana, kjer smo obiskovalci poslej spremljali dogajanje na odru. Koncerte na tej turneji pričenja z Eminemovo pesmijo Lose Yourself, seveda pa potem takoj lahko zaslišimo himno God Bless Our Robbie (Bog blagoslovi našega Robbieja), v kateri se hudomušno norčuje iz sebe, kako je super in oh in sploh, a da je vseeno bil na odvajanju, za povrhu pa je seveda tudi dobro obdarjen. Samoironija ali ego do neba? Najbrž oboje.

A ko Robbie skoči na oder v nekakšnem boksarskem kiltu, začne s pesmijo The Heavy Entertainment Show, mu res nihče ne more nič zameriti. Niti podbradka, ki sicer na na fotografijah in v videospotih ni viden. Robbie začne na polno. Let Me Entertain You je najboljši primer, kako izgleda vrhunski pop koncert in kako vrhunski je njegov mega šov. Oder je poleg njegovih boksarskih silhuet ob straneh sicer zasnovan kot nekakšen veliki pok, okvirji v obliki razpok pa imajo na sredini velik ekran, sicer pa so grafično animirani in se ves čas, od pesmi do pesmi, spreminjajo.

Pravzaprav je že samo opazovati vse skupaj prava paša za oči. Če k temu pridamo še dobre pesmi, ki jih ima Robbie celo malho, potem se ni težko predati in preprosto uživati. Pesmi pa je nizal z neznanskim tempom. Mansoon, Party Like a Russian, swingersko Minnie the Moocher, priredbo Georgea Michaela Freedom 90, ob Love My Life pa se je usedel v "naročje" velikanske boksarske rokavice, na vrtečem dvigalu in se popeljal krožno po "fan pitu". Navdušenje je bilo neznansko. Robbie pa se je profesionalno obračal na vse strani, da s(m)o si ga vsi lahko ogledali od blizu, pritisnili kak posnetek ali pač posneli filmček za spomin.

Na 80. in 90. leta nas je spomnil, ko je a capella zapel nekaj pesmi, za katere je menil, da jih ljudje, Avstrijci, najbolje poznajo. Od Livin' on a Prayer (Bon Jovi), pa do Take on me (A-ha), U can't touch this (MC Hammer), a kajpak je najbolj vžgal Falcov Amadeus. Robbie je nadaljevali s Come Undone in Millennium, za Something Stupid na na oder povabil oboževalko Michaelo, ki je držala v zrak napis s fotografijo, da sta sesrečala že pred desetimi leti. Z njim je zapela duet, a so ji nadeli nekakšno masko, ki je odpirala usta in vmes izpuščala smešne (nasnete) zvoke. Še selfi za spomin in še en večer je bil za nekoga nepozaben.

Da zna (no ja, raje naj ostane kar pri petju) repati nas je skušal prepričati s pesmijo Rudebox, ko se je vsa grafika na ekranih spremenila v nostalgično kockasto, poznano iz videoigric iz 80-ih, dobra volja ni izpuhtela niti ko je zapel poskočno Kids, nato pa je sledilo presenečenje. Na oder je prišel njegov oče (tri dni pred tem je na Dunaju pel s svojo ženo Aydo Field), tokrat pa sta z g. Williamsom starejšim zapela Sweet Caroline in navdušila ekstatični stadionski avditorij. Robbie je za konec uradnega dela prihranil še uspešnici Feel in Rock DJ.

A to še ni bilo vse, neka mladenka v belem kostimu na tribunah se je že odpravila domov, a jo je ujela kamera, Robbie pa jo je vprašal, a ne bi hotela slišati še pesmi Angels, ki je še ni zapel. Takoj se je premislila, zvezdnik večera pa je najprej zapel She's The One (priredba World Party), nato pa še svoj bržčas največji hit. Skladba Angels je tudi svojevrstna rekorderka, saj je največkrat zapeta pesem na britanskih pogrebih. Občutki in prizori ob izvedbi te pesmi so težko opisljivi. Lučke mobilnih telefonov, celo kakšen staromoden vžigalnik in celoten stadion v prepevanju. Preprosto popolno, navdušujoče in do solza ganjljivo. Za konec pa še zimzelena My Way.

Robbie je mojster svojega posla, to mu gre brez dlake na jeziku priznati. Pesmi, ki jih ima, ganejo človeško dušo, pa če je njegov oboževalec ali ne. Glasba sicer večinoma ne more spreminjati sveta, zagotovo pa lahko življenje marsikomu polepša, ga naredi znosnejšega in se dotakne številnih človeških src. Robbieju to vrhunsko uspeva, saj osrečuje na milijone ljudi po vsem svetu, da brez pomisleka po koncertu s posnetkom v ozadnju prepevajo tisto znano filmsko I've Had The Time of my Life. Kdo ve, morda ga kdaj dočakamo tudi v Sloveniji. Upajmo, da prej, preden bo pri sedemdesetih imel povratniško turnejo in bo na odru lahko samo še sedel v fotelju ...