PREMIERA: V mlakah krvi obležali vsi vojaki

Mrigo in Ghet sta novo ploščo Mrigz'n'Ghet Hitz izdala pred pol leta, svoj novi singel z naslovom D'Shit pa sta opremila še z videospotom. Pod režijo sta se podpisala Robert Hedzet in Črt Erjavec, v spotu nastopajo igralci iz H.A.S Teama, za masko pa je skrbela Petra Fröhlich.

Komad D'Shit sicer predstavlja sodobno verzijo ljubezni avtorjev do težkih ''old school'' ritmov in klasičnega hip hop zvoka. Na albumu sta poleg producentov Mriga in Gheta prisotna še Mentally Ill in Shuljo. Rime in vokale so prispevali Zlatko, Emkej & Mito (Tekochee Kru), Sunny Sun ter Polona.

Pravita, da mora raper znati povedati zgodbo. Kakšna je vajina zgodba?
Ghet: Sem navaden tip, ki rad kaj pokadi, normalno dela. Začel sem delati pošteno in imam dobro službo. Delam muziko, odigram kak nogomet. Zdi se mi, da sem začel živeti življenje. Fino mi je. Tako, kot mora biti. Vesel sem.
Mrigo: Lani decembra sem diplomiral, nimam službe, delam ves čas. Kar delam, delam na črno. Definitivno sem deloholik, ki nima službe. Nekako se moram znajti. Ampak delam stvari, ki so mi všeč. Vesel sem, da je trenutno lahko tako. Preživljam se z organizacijo dogodkov, malo z rapom, sem tudi DJ, vodim radijsko oddajo. Tudi kak nogomet odigram, ko je prosti čas. Ampak konkretne zgodbe iz življenja so komadi in me še najbolj opisujejo. Tu definitivno ni nič zlaganega.

Kdaj sta se našla v glasbi?
Ghet: V šestem, sedmem razredu sem začel pisati, prvi koncert sem imel v Laškem v osmem razredu, ko smo dobili gajbo pira za koncert. Namesto na valeto sem šel na koncert. Zraven so bili Nemir, Mental Ill in Stick. Po tistem sem si doma ves čas rapal. Nisem načrtoval solo albuma, ampak sem stremel k temu, da bi se komu pridružil. Prvi studijski komad, ki sva ga posnela z Mrigom, je bil Nared neki, že prej pa sva posnela Sej veš. Takrat sva se spoprijateljila. Začela sva delati komade in se odločila, da greva kar CD skupaj naredit.
Mrigo: Jaz sem začel ustvarjati pozneje. Najprej sem pisal v angleščini, ker mi je bilo lažje. Potem sem ugotovil, da se z angleščino ne da. Ljudi je treba dobiti v svojem jeziku. Ker je bilo v angleščini lažje, je pomenilo, da to ni to. Treba je izbrati težjo pot. Težje je sčasoma lažje. Prelomnica pa je bila velenjska plata Plan B. Mislil sem si, v Sloveniji se nekaj dogaja, ampak še vseeno manjka en Mrigo na sceni, ker sem vedel, da imam nekaj za povedati.

In kakšne so kvalitete dobrega raperja in hip hopa?
Mrigo: Dober ''flow''. To mora biti. Meni je glas res pomemben. Če nimaš dobrega glasu, ne rapaj. In moraš znati na svoj način povedati zgodbo, biti unikaten. Rapati zna vsak, če lahko tako rečem. Če si unikaten, malo poseben, če se ljudi dotakne tvoja beseda, je to to.
Ghet: Jaz bolj gledam na besedne igre. Tu vidim, kako je MC razvit. Kako se igra z besedami in zna v enem verzu povedati to, kar bi lahko razlagal celo kitico. Zna hitro razviti misel in razložiti sporočilo. Veliko je odvisno od beata. Beat moraš začutiti.

Marsikaterega underground glasbenika, ki se pojavi v javnosti, razglasijo za prodanega komercialca.
Ghet: Ni drugega kot to, da so ljudje nevoščljivi. Poveča se sovražnost. Tudi če si dober, bi ti zavidali. Govorili bi, da si se prodal, zakaj nočeš njih zraven potegniti.

Kdaj se glasbenik proda?
Mrigo: Ko dela nekaj, česar ne čuti več, pa to še vseeno počne.
Ghet: Ko te ljudje vidijo rapati na neki oddaji, si že mislijo: ''Lej tega, adijo … ''
Mrigo: Ali pa če raper pljuva po komerciali, čez čas pa pod pritiskom založbe naredi komad z nekim komercialnim estradnikom, bolj ali manj na silo, mogoče se potem proda. V glavnem, ko naredi nekaj, česar ne čuti, ampak ga je nekaj prisililo v to. Finance, založba, kar koli. Zato nikoli nisem bil pristaš založb pri nas, ker je premajhen trg.

Kje je prehod iz undergrounda v mainstream? Recimo na primeru pojavljanja v medijih: si potem, ko prodreš v medijski prostor, še lahko underground?
Ghet: Lahko delaš underground rap, pa si v medijih. Če imamo underground za glasbeni koncept. Odvisno, kako dojemamo besedo. Kot to, da si neznan, da te nihče ne sliši, snemaš demo, ali kot to, da delaš stil underground rap. Ampak pri nas ni možno biti v medijih in delati underground.
Mrigo: Mislim, da je nemogoče, da si hkrati underground in v medijih. Midva veliko preklinjava. Govoriva o stvareh, ki jih določeni mediji ne bodo sprejeli. Tudi če sva najboljša, ne bova nikoli pri Mariu v oddaji. Ne gre skozi. Ampak to mene ne moti. V bistvu rapamo zato, da pljuvamo po takih stvareh.

Kako se odločata za sodelovanja z drugimi glasbeniki?
Mrigo: To so najini kolegi. Z nekaterimi se srečujeva samo na nastopih, ampak se razumemo in spoštujeva njihovo delo. Včasih pa svojih kolegov ne pokličeva k sodelovanju, ker misliva, da to ni to. Ne čutiva toliko njihovega dela ali pa misliva, da niso toliko dobri. Zase lahko rečem, da sem natančen. Nočem vsega in z vsakim delati. Človek mora bit klasa, mora obvladati zadevo.
Ghet: Sicer se najprej midva dobiva, izbereva beate, piševa in potem vidiva, kje bi lahko kdo vskočil. Po navadi so vedno za stvar.

Kako doživljata velenjsko hip hop sceno?
Mrigo: Malo mi je smešno … Velenjski rap je prepoznaven ''brand'' v Sloveniji, vsi vedo, da delamo ogromno rapa in tudi največ kakovostnega rapa. Ampak jaz nekaterih ne čutim toliko in so mi malo smešni. Kar se kvalitete tiče, gotovo delamo največ rapa. Ljubljana se lahko kosa z nami po količini, ampak po kakovosti nimamo konkurence. Ljubljančane drugje težko poslušajo zaradi naglasa, mi pa smo že bolj sprejeti po celi Sloveniji.

Kako komentirata koncept Velenje geto?
Ghet: Tega nihče več ne omenja. To je bilo prej, na začetku.
Mrigo: To je to, ko ljudje ne vedo. Meni je bilo vedno smešno, nerad uporabljam to besedo. Ko rečemo geto, imajo ljudje predstavo o zakotnih newyorških ulicah, a obstajajo stokrat hujše zakotne ulice po svetu. Sčasoma so se naredili dobri filmi, ki so prikazali, kaj je pravi geto in so ljudje utihnili. Sprijaznili so se, da nam tu ni tako hudo. Ne streljajo se še ljudje po ulicah. Ni se nam treba dajati v ta koš.

Povejta kaj o Velenju, o velenjskih ulicah, o uličnih akcijah.
Mrigo: To je to, kar pripovedujeva v komadih in spotih in tukaj ni nič zlaganega. Zakaj je tako? Malo industrijsko mesto. Vsi se poznamo, veliko je nevoščljivosti, ljudem je dolgčas. Nimajo dovolj svojih problemov in se morajo ukvarjati z drugimi. Zato pride do tega pljuvanja po hrbtu, kakor karikirano prikaževa v spotu Po Velenju. Kriminala pa je tudi kar nekaj. Ampak Velenje ima svojo dušo. Tudi če mi gre kdaj res na živce, se z veseljem vrnem. Vsak si najde kak svoj kotiček. Meni je fino priti v eMCe plac, ker takega prostora ni v Velenju, tudi po Sloveniji jih je malo.

Kakšni so bili za vaju ulični časi?
Ghet: Jaz sem se zadnji dve leti umiril. Prej sem bil ves čas zunaj, z vsemi sem se družil. Glasba je razlog, da nisem več na ulici, ker ves čas delam glasbo. Povečala se je ljubezen do družine. Več časa hočem biti z mamo in očetom ali pa z žensko. Raje sem umirjen, poslušam blues, kot pa da sem živčen, da se mi potijo roke, da moram teči, se skrivati, da me skrbi, ali mi bo kdo pozvonil doma in me iskal. 
Mrigo: Veliko sem še na ulici, ampak sem bil včasih še več. Moram vzeti, kar mi ulica ponuja. Nimam službe, pa … se znajdem na vseh možnih področjih. Pri organizaciji, v glasbi, pa tudi na ulici. Z leti sem se naučil najboljše povleči iz ulice. Včasih so nam samo bedarije hodile po glavi, bilo je dosti sranja. Zdaj pa več misliš na starše, ker najbolj oni trpijo.
Ghet: Ko sem razmišljal, kaj vse so morali dati čez z nami ... Če bo meni otrok to delal, bom znorel.
Mrigo: Čeprav nismo bili vedno krivi za to. Delali smo bedarije, pomagali smo si na ulici in si še vedno, ker je pač tako okolje in tak je sistem. Si pač pomagamo. Kdor nas zaradi tega obsoja, nima pojma o ničemer v življenju. Ne mislim, da je to narobe. Je pa veliko groznih stvari, ki se še vedno dogajajo in se še bodo. Ne smemo si za slabo jemati, da smo veliko časa preživeli na ulici. Kdor se je znašel na ulici, se bo znašel povsod.
Ghet: Tudi če nismo več toliko na ulici, se še vedno družimo. Ne moremo ven iz tega. V Velenju si moraš najti nekaj za početi. Če nič ne delaš, boš slej ko prej adijo. Pri nas na ulici se moraš z nečim ukvarjati. Če si preveč časa zunaj, lahko padeš v kak krog, od koder ne moreš nazaj ali pa te zaznamuje za celo življenje in ti je vedno žal. Treba je hitro priti k sebi.

Koliko možnosti ti da Velenje za delati?
Ghet: Če hočeš, lahko delaš. Samo volja mora biti. Lahko najdeš ljudi in se z njimi povežeš. Ampak je treba razširiti lovke tudi ven, če hočeš uspeti. Poleg tega ni podpiranja med ljudmi. Ljudje so težki. Imaš koncert, pa jih raznese na zadnjem komadu, ko bi jih moralo na drugem. Težko jih dobiš. Moreš dati ven lovke, če hočeš kaj ustvariti.
Mrigo: Glede na to, da je malo mesto, je težje najti akcijo, možnosti. Ampak še vseeno se da. Ne morem reči, da v Velenju ni bilo možnosti, da delam stvari. Že pet let se prijavljam na razpise in dobivam sredstva za dogodke. Lahko organiziram košarkarski memorial za pokojnega kolega. Prijavil sem tudi najin album. Našel sem možnosti poleg ulice. Ni pa lahko. Imel sem malo sreče in nisem obupal. Volja je pomembna.
Ghet: Moraš biti borec.

Kakšen občutek je, ko jih lahko sliši čisto vsak?
Mrigo: Jaz sem bolj odkrit na komadih, kot v živo. To je tudi malo smešno. Še najbolj čudno je, ko te komade poslušajo moji starši. Ko slišijo, kaj delam na ulici, v življenju, z določenimi ženskami. Ampak kaj naj. Ko sem dal prvi izdelek ven, sem bil isto odprt. Govoril sem o vsem. Starša sta poslušala in sta se samo čudila. Jaz sem imel izhod, da sem rekel, to je rap, tak je moj imidž, to je v redu, če tako rapam. Usekal sem kontra. Nisem jima mogel reči, to je to, ni laganja. Verjetno bi se moral odseliti. Tako sem pa še vedno pri starših. Tudi to ni čisto v redu, ampak je res.