Glasba

FOTO in VIDEO: Pixies: Avtomatizem alter rock perfekcije

Ljubljana, 13. 07. 2017 10.44 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
4

Kultna zasedba Pixies je Križanke napolnila že leta 1989 in 2004, tokrat pa spet v svoj nenavadno bizarni glasbeni svet inteligentne zlobe potegnila kakih tri tisoč duš od blizu in daleč. Lani je izdala album Head Carrier, ki ga predstavlja na tokratni turneji, vsi pa s(m)o čakali, da zaigrajo tisto "z nogami v zraku in glavo na tleh" ...

Več videovsebin
  • Pixies v Križankah, (12. 7. 2017, am. posnetki)
    06:37
    Pixies v Križankah, (12. 7. 2017, am. posnetki)
  • Iz 24UR: Pixies v Križankah
    00:39
    Iz 24UR: Pixies v Križankah

Zasedba Pixies velja za skupino, ki je precej več kot samo skupina. Je izumiteljica grungea, njen vpliv je čutiti v zasedbah od Nirvane naprej, in če se boste kdaj vprašali, kdo je v glasbi začel s tihimi pejsaži in glasnimi izbruhi, so na začetku te vrste ravno Pixies. Tudi Radiohead so jim priznali, da so nanje precej vplivali, nekateri jih (upravičeno?) imenujejo najvplivnejša zasedba po The Beatles in Bowieju.

Charles Michael Kittridge Thompson IV., poznan tudi kot Black Francis.
Charles Michael Kittridge Thompson IV., poznan tudi kot Black Francis. FOTO: Miro Majcen

Njihovi albumi Surfer Rosa, Doolittle, Bossanova in Trompe Le Monde so kultne, novejša izdelka Indy Cindy (2014) in Head Carrier (2016) pa sledita njihovem izročilu, čeprav morda ne s tolikšno mero inovativnosti in glasbene silovitosti. V Slovenijo so po letu 1989 in 2004 prišli tretjič in spet brez večjih težav napolnili ljubljanske Križanke. S to razliko, da je bila prvič in drugič z njimi originalna basistka in občasna pevka Kim Deal, zdaj pa je z njimi Paz Lechantin. Za slednjo nekateri vpijejo, da "ona pač ni Kim", saj jo morda kdo pozna po zasedbah A Perfect Circle ali Corganovem Zwan, igrala je tudi s Queens of the Stone Age, a dejstvo je, da se izvrstno vklaplja v bend, tudi zapoje, četudi Gigantic ne igrajo in tako oboževalcem ostaja v spominu iz časov Dealove.

Pixies v Križankah - 9
Pixies v Križankah - 9 FOTO: Miro Majcen

Če so njihovi koncerti svojevrstne "religiozne" izkušnje, kot pravijo v pesmi Monkey's Gone To Heaven ("če je človek 5 in če je hudič 6, potem je bog 7"), smo tokrat bili kot pri še eni maši njihove alter rock povorke. A povsem brez vmesnega govorca. Potem ko so svojo vlogo predvozačev evforično odigrali zasavski mladci na čelu z mladenko Koala Voice, so nekaj po pol deseti uri zvečer na oder na pol sramežljivo, a z odločnimi koraki zakorakali Black Francis, Joey Santiago, David Lovering in Paz Lechantin. Ta je začela z basovskimi linijami pesmi Gouge Away, občinstvo pa je vzrojilo v navdušenju. Čistost zvoka, krepkost Blackovega vokala, uigranost ritem sekcije in predirljivost Joeyjeve kitare so bili na mestu. Tudi pri Bone Machine, kjer se izkaže tudi Paz. Kim? Ne, ni Kim! Neutrudno so začeli nizati pesmi, za katere pa se je zazdelo, da jih krajšajo na približno minuto in pol. Nekako v slogu, ko dojameš, da je že konec, že igrajo naslednjo.

Basistka Paz Lechantin.
Basistka Paz Lechantin. FOTO: Miro Majcen

Med njimi so se kajpak znašli stari favoriti od Debaser, Wave of Mutilation, U-Mass, Hey, Caribou, Crackity Jones, Mr. Grieves in kajpak tudi Where is my Mind?, ki jo nemara poznajo tudi mlajše generacije, če ne drugače s samega konca filma Klub golih pesti. Vmes so v tekočem slogu razvrstili tudi pesmi z zadnjih dveh albumov, čeprav je večina čakala, da sliši svojo pesem npr. Velourio ali Ano. Spet drugi smo pogrešali Is She Weird?, Dig For Fire, Down to the Well, All Over The World, The Happening, Head On (ne, niso zaigrali priredbe Jesus And Mary Chain!), večina pa je najbrž čakala predvsem na Here Comes Your Man.

A je tokrat niso dočakali, saj je bila Where is my Mind? zadnja pesem uradnega dela, po katerem je bilo sicer pričakovati še konkreten dodatek z vsaj tremi ali štirimi pesmimi, a so na oder spustili izdatno dozo umetnega dima, da so se štirje akterji povsem porazgubili, Paz pa je odžgolela zaključno pesem Into The White. Spet povsem brez besed, izustili niso niti "thank you" ali "hvala" in se po slabi uri in pol z mahanjem, nasmejanimi obrazi in skupnim priklonom poslovili od ljubljanskega občinstva, med katerim je bilo nedvomno tudi veliko tujcev.

Neobičajni "kitarski bog" Joey Santiago.
Neobičajni "kitarski bog" Joey Santiago. FOTO: Miro Majcen

Če sodimo po setlistah njihovih zadnjih nastopov, tudi festivalskih, so po navadi zaigrali 32 ali 33 pesmi, so nas "prikrajšali" za kakih pet pesmi. So ponudili dovolj? Za tiste, ki so jih slišali prvič, zagotovo, spet drugi smo se kar malo čudili njihovemu neprizadetemu avtomatizmu na odru, ki pa mu v glasbenem smislu res ne moremo ničesar očitati. Njihova glasba je pač vedno bila in bo ostala ena najvplivnejših v analih moderne alter rock glasbe, ki z njihovo "škratovsko" navihanostjo, besedili, ki so zunaj tega sveta, nekje med podzemljem in vesoljem, vedno znova ožigosa prihajajoče generacije glasbenih navdušencev.

Križanke so v eno združile okoli tri tisoč navdušencev.
Križanke so v eno združile okoli tri tisoč navdušencev. FOTO: Miro Majcen
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (4)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Kollerik
13. 07. 2017 22.01
+4
Škoda, da ni blo cajta za ta koncert.... ena najboljših in hkrati najbolj prezrtih zasedb.
mufflon
13. 07. 2017 14.06
+2
Hja, verjetno bi vsak obiskovalec napisal svoj repertoar, vseh albumov pa ni časa odigrati...
cerob
13. 07. 2017 12.15
+4
Bo držalo ja, je tudi Aida Kutrovič na valu 202 podala kritiko, da bi lahko bilo bolje.
grumf
13. 07. 2017 11.49
+10
Neki ni štimal včeri.. Se mi zdi, da se je Frank med koncertom odloču, da mal skrajša zadevo..Odšpilal so super, presežka pa ni bilo. Mogoče naslednjič, čez 13 let..