FOTO in VIDEO: Pixies: Avtomatizem alter rock perfekcije

Zasedba Pixies velja za skupino, ki je precej več kot samo skupina. Je izumiteljica grungea, njen vpliv je čutiti v zasedbah od Nirvane naprej, in če se boste kdaj vprašali, kdo je v glasbi začel s tihimi pejsaži in glasnimi izbruhi, so na začetku te vrste ravno Pixies. Tudi Radiohead so jim priznali, da so nanje precej vplivali, nekateri jih (upravičeno?) imenujejo najvplivnejša zasedba po The Beatles in Bowieju.

Njihovi albumi Surfer Rosa, Doolittle, Bossanova in Trompe Le Monde so kultne, novejša izdelka Indy Cindy (2014) in Head Carrier (2016) pa sledita njihovem izročilu, čeprav morda ne s tolikšno mero inovativnosti in glasbene silovitosti. V Slovenijo so po letu 1989 in 2004 prišli tretjič in spet brez večjih težav napolnili ljubljanske Križanke. S to razliko, da je bila prvič in drugič z njimi originalna basistka in občasna pevka Kim Deal, zdaj pa je z njimi Paz Lechantin. Za slednjo nekateri vpijejo, da "ona pač ni Kim", saj jo morda kdo pozna po zasedbah A Perfect Circle ali Corganovem Zwan, igrala je tudi s Queens of the Stone Age, a dejstvo je, da se izvrstno vklaplja v bend, tudi zapoje, četudi Gigantic ne igrajo in tako oboževalcem ostaja v spominu iz časov Dealove.

Če so njihovi koncerti svojevrstne "religiozne" izkušnje, kot pravijo v pesmi Monkey's Gone To Heaven ("če je človek 5 in če je hudič 6, potem je bog 7"), smo tokrat bili kot pri še eni maši njihove alter rock povorke. A povsem brez vmesnega govorca. Potem ko so svojo vlogo predvozačev evforično odigrali zasavski mladci na čelu z mladenko Koala Voice, so nekaj po pol deseti uri zvečer na oder na pol sramežljivo, a z odločnimi koraki zakorakali Black Francis, Joey Santiago, David Lovering in Paz Lechantin. Ta je začela z basovskimi linijami pesmi Gouge Away, občinstvo pa je vzrojilo v navdušenju. Čistost zvoka, krepkost Blackovega vokala, uigranost ritem sekcije in predirljivost Joeyjeve kitare so bili na mestu. Tudi pri Bone Machine, kjer se izkaže tudi Paz. Kim? Ne, ni Kim! Neutrudno so začeli nizati pesmi, za katere pa se je zazdelo, da jih krajšajo na približno minuto in pol. Nekako v slogu, ko dojameš, da je že konec, že igrajo naslednjo.

Med njimi so se kajpak znašli stari favoriti od Debaser, Wave of Mutilation, U-Mass, Hey, Caribou, Crackity Jones, Mr. Grieves in kajpak tudi Where is my Mind?, ki jo nemara poznajo tudi mlajše generacije, če ne drugače s samega konca filma Klub golih pesti. Vmes so v tekočem slogu razvrstili tudi pesmi z zadnjih dveh albumov, čeprav je večina čakala, da sliši svojo pesem npr. Velourio ali Ano. Spet drugi smo pogrešali Is She Weird?, Dig For Fire, Down to the Well, All Over The World, The Happening, Head On (ne, niso zaigrali priredbe Jesus And Mary Chain!), večina pa je najbrž čakala predvsem na Here Comes Your Man.

A je tokrat niso dočakali, saj je bila Where is my Mind? zadnja pesem uradnega dela, po katerem je bilo sicer pričakovati še konkreten dodatek z vsaj tremi ali štirimi pesmimi, a so na oder spustili izdatno dozo umetnega dima, da so se štirje akterji povsem porazgubili, Paz pa je odžgolela zaključno pesem Into The White. Spet povsem brez besed, izustili niso niti "thank you" ali "hvala" in se po slabi uri in pol z mahanjem, nasmejanimi obrazi in skupnim priklonom poslovili od ljubljanskega občinstva, med katerim je bilo nedvomno tudi veliko tujcev.

Če sodimo po setlistah njihovih zadnjih nastopov, tudi festivalskih, so po navadi zaigrali 32 ali 33 pesmi, so nas "prikrajšali" za kakih pet pesmi. So ponudili dovolj? Za tiste, ki so jih slišali prvič, zagotovo, spet drugi smo se kar malo čudili njihovemu neprizadetemu avtomatizmu na odru, ki pa mu v glasbenem smislu res ne moremo ničesar očitati. Njihova glasba je pač vedno bila in bo ostala ena najvplivnejših v analih moderne alter rock glasbe, ki z njihovo "škratovsko" navihanostjo, besedili, ki so zunaj tega sveta, nekje med podzemljem in vesoljem, vedno znova ožigosa prihajajoče generacije glasbenih navdušencev.