Na večeru orkestralne rock glasbe, imenovanem Rock meets Classic, je v Linzu v družbi Bruckner orkestra nastopil tudi Ian Gillan, ki je odpel nekaj skladb svoje skupine Deep Purple v klasični ozvedbi.
Potem ko je hišni orkester z dvema pevkama pod vodstvom maestra Friedmana Riehlea občinstvo ogrel z izvedbami skladb legendarnih Queen in Pink Floyd, je Gillan koncert začel s pesmijo Highway to Heaven.
Pevec si je po nekaj minutah pošteno zavihal rokave, saj je potreboval nekoliko več časa, da se je glasovno znašel v pravi višinski legi. Skladbi Strange Kind of Woman je sledil prvi vrhunec večera – mojstrsko aranžirana skladba My Woman From Tokyo je zazvenela tako, kot bi bila napisana za orkester. Tudi Gillan se je dodobra upel ter se zlil z glasbo 85-članskega orkestra.
Končno je prišla na vrsto tudi izjemna izvedba skladbe Ted The Mechanic z Lidio Baich. Glasbenica se je kot odlična poznavalka glasbe Deep Purple z violinskim lokom neformalno sprehajala in namesto "božanja, po strunah raje suvereno pometala". Z impulzivnim igranjem in svojimi tetovažami je na odru predstavljala poosebljeno združitev rocka in klasike.
Gillan je po 30 minutah prevlado na odru prepustil Baichovi z orkestrom. Sledil je ne preveč rockovski intermezzo, ki očitno ni bil vsem po godu, saj se je s stojišč v zaledju dvorane kmalu slišalo nestrpno klepetanje.
Po nekaj minutnem premoru se je pevec skupine Deep Purple ponovno znašel na odru s skladbo No Lotion For That z njegovega samostojnega albuma One Eye To Morocco. Tej so druga za drugo sledile uspešnice Fireball, When A Blind Man Cries, Black Night in obvezna Smoke On The Water, ki jo je spremljalo močno ploskanje in predano petje občinstva.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.