Pankrti: Za nas je bila politika provokacija in rokenrol

Po obdobju ameriškega progresivnega rocka se je konec 70. let prejšnjega stoletja začel v rock glasbi prebujati drugačen, nekoliko bolj revolucionaren duh tako v miselnosti kot v sami glasbi. Takrat sta po zgledu Velike Britanije alternativec in novinar Igor Vidmar ter sociolog Gregor Tomc v Slovenijo pripeljala punk. Tomc je s prijateljem Petrom Lovšinom, ki je že prej pisal precej "žmohtne" in provokativne pesmi, tako leta 1977 ustanovil Pankrte. Ko je Tomc z Otoka nato prinesel veliko ploščo Sex Pistolsov in še nekaterih drugih, so začeli najprej delati in izvajati priredbe britanskih pesmi, Pistolsov in Clashev, nato pa pisati povsem svoje pesmi, ki so imele tudi politično konotacijo. Poleg Tomca, ki je deloval kot menedžer skupine, Lovšinu pa je pomagal tudi pri tekstih, sta bila nato pomembna še Igor Vidmar, ki je Pankrte podprl prek ŠKUC-a, ki ga je tedaj vodil Peter Mlakar. Že konec leta 1978 je tako izšla prva mala plošča Lepi in prazni / Lublana je bulana. Ta je bila pravi bum na zaspani domači glasbeni sceni.

26. januarja leta 1979 je Dimitrij Rupel  zapisal, da je "to treba preslišati", in sicer prvi singel Pankrtov, in s tem pljunil v skledo njihove mladostniške zagnanosti in željam po spremembah. Rupel se je obregnil tudi (in predvsem) ob spremljajoči "garantni list", Vidmarjev tekst, ki so ga razposlali recenzentom, v katerem opozarjajo na "široko in demokratično razumevanje" pojma kultura. Rupel je Vidmarju očital, da je skušal izdelek "ideološko prodati". Sicer pa da na posnetku sliši "enakomerno, kolikor mogoče enostavno in razločno udarjanje električnih brenkal ter monotono recitacijo teksta, vse se odvija tako rekoč na istem tonu" in da prepozna slog "punk-rocka". Razložil je, da je punk prišel iz Anglije, da je "rock za reveže", da je "relativno tragičen antiglasbeni pojav", za katerega je značilen amaterizem. Obenem pa ugotavljal, da je punk prehodil že dolgo pot, da se je že vključil v "kulturno industrijo", da lahko (v slogu Kiss) opremo punkglasbenikov kupite v vsaki ameriški samopostrežbi. Petje in melodija sta zanemarjena; prevladuje zunanji šov, zadirčnost ... Plošča je po Ruplovem mnenju predstavljala političen pritisk na račun dveh popularnih tem slovenske kulturne politike, kritike meščanskega življenja in formule "vsi smo umetniki". Zaključil pa je z verzom: "O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!" Plošča Dolgcajt vsebuje pesmi Lublana je bulana, Lepi in prazni, Totalna revolucija, Sedemnajst, Metka in druge.

Aprila leta 1980 je nato Tomaž Brejc "popravil" napako in bralcem Teleksa svetoval, da "morajo slišati" prvenec Pankrtov Dolgcajt, zapisal je tudi, da "sicer so trn v peti popevkarske scene, da so povsem domača skupina, ki predstavlja orožje v osveščanju". Ploščo je Manca Košir v štiristranskem intervjuju s Pankrti poimenovala "razburljivi Dolgcajt, ki ga je kupilo na tisoče ljudi, kritike pa so ga z rožicami posipale". Člani zasedbe so ji razlagali o punku kot uporu proti stalnicam rokenrola, kot radikalizaciji in vrnitvi glasbe k dejanskosti, h konkretnim besedilom in izražanju dejanskega stanja, tistega, kar se po glavi podi modernemu mlademu človeku. "Jaz se na nihilizem in anarhizem požvižgam, razen na hedonizem. Pank se neha, ko začneš zganjati zavestni anarhizem, kar pa je že politično delovanje," je razmišljal Lovšin. "Rock kultura je subkultura mladih, mulc iz Ljubljane je bližji mulcu iz Londona kot pa svojim staršem – ravno zaradi rocka," pa je ugotavljal Tomc. O plošči je režiser Igor Zupe leta 2008 posnel dokumentarec Dolgcajt: Glasba je časovna umetnost, sicer pa so prvo izdajo plošče v samo enem dnevu v eni prodajalni v Ljubljani prodali neverjetnih 2000 kosov, nam je zaupal Lovšin.

Na "prehodni" EP izdaji oz. dvojnem singlu Namesto tebe (1981) so bile štiri pesmi, tudi legendarna pesem Gospodar. Lovšin je povedal, da je bil to čas, v katerem so šli člani večinoma k vojakom in so imeli čas posneti samo prgišče pesmi. Sledila je druga plošča Državni ljubimci (1982), ki je imela primerno ironičen naslov, saj po Lovšinovih besedah "ljubimci še vedno zveni lepše kot sovražniki". Na plošči so pesmi Za železno zaveso, Živ spomenik neumnosti, Junaki drucga razreda, Greva drugam, Zastave v prvem planu, Kontrolirani, nadzorovani, svobodni in druge. Manca Košir je v Teleksu spet ugotavljala, da so na plošči, ki je prejela nagrado sedem sekretarjev SKOJ-ja, za najboljšo ploščo v Jugoslaviji, "ostali drugačni, ker so ostali svoji in se ne dajo". 

Marjan Ogrinc je konec julija 1982 v reviji Teleks priporočil novo "živo ploščo" Svoboda '82 Pankrtov, ki jo je označil kot dobrodošlo "saj vsaka skupina na neki točki ponudi koncertno ploščo", sicer pa razen "treh novih pesmi ne ponuja pretiranih presežkov", kitarist ima preveč "solističnih vložkov", v spontanem skandiranju publike "dol z depozitom" pa vidi prvi primer političnega protesta na glasbenem izdelku. 

"Zloglasni" Rdeči album iz leta 1984 je ponudil himnično priredbo pesmi Bandiera Rossa, za povrhu pa še skladbe Lokalne pizde, Sarajevo 84, Vodja, Slavni razglas idr. Pankrtov se takrat spomnimo, da so se pojavili tudi na televiziji, sicer pa so ploščo na veliko reklamirali, posledično pa so jih spustili tudi v Sarajevo, kjer v nasprotju z Beogradom in Zagrebom dolgo časa niso smeli nastopiti. Pankrti so bili namreč zelo popularni po vsej Jugoslaviji, vpliv so imeli tudi med glasbeniki kolegi, saj je Johnny Štulić iz zasedbe Azra v besedilu za pesem Balkan celo napisal verz "brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte" (brijem brado in brke, da bom podoben Pankrtom).

Leta 1985 so ponudili Pesmi sprave, ko so leta pred mnogimi drugimi vizionarsko ponudili miselnost, da je sprava še kako potrebna (npr. pesem Skupi), sicer pa je na albumu nekaj največjih hitov Pankrtov (Osmi dan, Zvečer v mestu, Umazane igre). Labodji spev Pankrtov Sexpok je bil leta 1987, ko se je njihov fokus nekoliko bolj obrnil na hedonistično stran (Zadnja ljubezenska pesem), ima pa še vedno nekaj kritičnih pesmi (Bratje in sestre, Trije bogovi), sicer pa so potem konec leta 1987 uprizorili Zadnji pogo v Ljubljani, ko so se v nabitem Tivoliju poslovili od aktivnega delovanja.

Lovšin je nato začel delati bolj organski, telesni rock v Sokolih, sicer pa so se prvič zbrali 9. julija 1996, ko so bili predskupina Sex Pistolsom v Hali Tivoli. Takrat so se nekaj ur družili tudi z Glenom Matlockom, predvsem Lovšin, ki ga je spoznal kot sproščenega in srčnega rockerja, ki je bil hkrati tudi soavtor nekaterih največjih uspešnic legendarnih punkerjev. Pankrti so nato spet razprodali Tivoli leta 2007, ko so obeležili 30-letnico, 40-letnico pa bodo proslavili v Stožicah 20. oktobra letos, ko bo posebni gost prav Matlock, ogrevali pa bodo še Eight Bomb, Luto, Hellcats in Brez vprašanj.

Pankrti so v letih, ko niso več delovali, izdali tudi kar nekaj uspešnih kompilacij. Leta 1992 so izdali zgoščenko Zbrana dela 1977-88 , nato 1994 še Zbrana dela II, Zaboj (Antologija 77-87) iz leta 1996 je na treh zgoščenkah vseboval vse njihove LP plošče, 2008 sta izšla CD in DVD Nč se ne premakne (s koncerta ob 30-letnici v Tivoliju), pregledna kompilacija Totalna revolucija je izšla leta 2016, sicer pa je izšlo tudi nekaj neuradnih koncertnih vinilnih izdaj.

Ni dvoma, da so Pankrti s svojim delovanjem pisali zgodovino tako na glasbenem, kulturnem kot političnem področju, saj so svojevrsten fenomen, ki se ga spominjajo in ga spremljajo tako stare kot mlade generacije. Leta 2007 so ob 30-letnici dobili svojo razstavo kot prva glasbena skupina v Slovenskem muzeju moderne zgodovine. Posebej jim je v spominu ostal tudi nastop leta 2010 v Beogradu, ko so igrali na festivalu Beerfest pred sto tisoč ljudmi. Maja letos so prejeli tudi plaketo Mestne občine Ljubljana za izjemen kulturni doprinos mestu Ljubljana, junija pa so nastopili na strehi muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu, hrvaški časopis Jutranji list pa jih je neskromno poimenoval "najboljša rock skupina na svetu".

Čez zgodovino Pankrtov smo se ob obisku njihove vaje v okviru priprav na koncert v Stožicah sprehodili tudi s Petrom Lovšinom. Več v videointervjuju!