To niso bili z nostalgijo prežeti opomniki na minule 'dneve ponosa in slave', niti ne še ena sezonska prevetritev starih hitov in glavnih dobitkov z namenom preveriti naklonjenost novopridobljenega občinstva ali zvestobo starega. To so bili 'momenti' iz nekih novih, razburljivih in drugačnih Oliverjevih svitanj ...
Tistih, dočakanih v glasbenem zatočišču Alena Bjelinskega, v intimi studia, kjer so se z Alenom in Antom Gelom rojevale na novo navdihnjene verzije brezčasnega Runjiča. Ali pa morda izmišljene v robinzonski izolaciji Vele Luke, med burjo, v času pasivne 'mrtve' post sezone, o čemer priča tudi filmček, kot bonus dodan dvojnemu albumu Momenti.
Oliver ni bil nikoli trendovsko ustvarjena sezonska veličina in tudi ne medijsko napihnjen balon, treba pa je tudi dodati, da nikoli ni bil med tistimi, ki bi za seboj podirali mostove in z lahkoto vstopali v nove glasbene eksperimente. No, kot Bob Dylan ali Johnny Cash, kljub statusu 'žive legende', ki bi ji lahko marsikdaj pogledali skozi prste, je Oliver v poznem obdobju svojega delovanja ustvaril najbolj impresiven diskografski in koncertni niz v svoji karieri. Sodelovanje in sploh druženje z Bjelinskim in Gelom je bilo zanj očitno enaka vzpodbuda kot Cashu odhod v studio Ricka Rubina ali Dylanova nova koncertna mladost. Namreč, če je bil album 'Vridilo je' najboljši Oliverjev diskografski projekt in odlična 'platforma', na kateri so skupaj z Bjelinskim in Gelom dvignili ambiciozni koncertni projekt sodelovanj s filharmoniki in gostovanj v prestižnih koncertnih dvoranah, kot sta pariška L'Olympia ali Carnegie Hall, so bili Momenti v Lisinskem zamišljeni in uspešno speljani kot pozorno izbrani spomeniki neke izjemne kariere. Seveda skozi nek nov pogled sedanjosti.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.