Jani Kovačič, ki je nekdaj veljal za punkersko alternativo ostalim kantavtorjem, drugi pa so ga imeli za sopotnika punka, ostaja zelo aktiven. Na lani izdani plošči Cerberus hotel Jazzitette je zbral enajst pesmi, ki jih je poimenoval oz. označil za "novi urbani jazz".
Kot tudi na plošči je tokrat v Klubu CD skladbe predstavil z nacionalnim Big Bandom, na čelu z dirigentom Igorjem Lundrom, ki je poskrbel tudi za aranžmaje. Njegove urbane jazz vizije, ki jih podaja v svojem slogu s prepoznavnim glasom, delujejo šansonjersko-kabarejsko, nekatere pa tudi odrapa, podobno kot to počnejo mlajši predstavniki te urbane zvrsti. Da je vse zvenelo tako, kot mora, je poskrbela 17-članska zasedba članov Big Banda, s kitaristom Primožem Grašičem in bobnarjem Ratkom Divljakom vred.
Kovačič, ki je do zdaj obdelal tako pesmi Toma Waitsa, Leonarda Cohena, Beatlesov, pa tudi trubadurske in tolovajske tematike, je tako v velikem slogu zaplul še v jazzovske vode in prikazal, da se da prestopiti ustaljene žanrske obrazce. Vse skupaj je tako delovalo dokaj improvizirano, saj mnogi niso vedeli, kaj naj pričakujejo, po drugi stani pa je postregel z nepričakovanimi obrati in rešitvami, ki delujejo kot rezultat trenutnega navdiha.
Kdor je prišel na koncert z odprtim srcem, je najbrž dobil precej in še več. Spet drugi, ki so morda prišli z neko vnaprejšnjo predstavo, kaj jim bom Kovačič "serviral", pa so se morda ušteli. In odšli domov že ob premoru sredi koncerta.
Kovačič, sicer profesor filozofije, ki se ga mnogi spominjajo predvsem po zimzelenih pesmih, kot so Žare Lepotec, Revolucija in Delam, je vnovič potrdil, da je velik umetnik. In nekdo, ki se ne ozira v preteklost, temveč ves čas išče nove izzive in načine, kako pronicljivo izraziti svoj pogled na moderen svet potrošništva, ljudi, njihove medsebojne odnose in druge tematike, ki jih še obdeluje v svojih pesmicah.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.