VIDEO: Nick Cave – kralj melanholije ali princ teme? 'Maša' v Stožicah kot hipnotični vrhunec koncertnega leta

No, pravzaprav je bil razprodan parter in zeleni ring, njegova temačna avra, ki pelje skozi temne kotične človeške duše, pa je razsvetlila okoli sedem tisoč duš, ki so obiskale njegovo "mašo" v Stožicah. Septembra lani je izdal šestnajsti album Skeleton Tree, vanj izlil vso svojo ustvarjalnost, bolečino in čustva, sploh ob dejstvu, da je tragično izgubil sina, k nam pa je prišel po uspelem koncertu v beograjski Kombank areni.

Začel je dvajset minut čez dvajseto uro, ko se je ravno večina namestila na sedežih ali se pač v parterju prebila čim bližje odru. Trojec pesmi z nove plošče Anthrocene, Jesus Alone in Magento pa je lahkotno uvedel večer, ki je takoj dal vedeti, da bo nekaj posebnega. Cave je tokrat s svojo četico "slabih semen", kjer zagotovo izstopata multiinstrumentalist Warren Ellis in tolkalec Jim Sclavunos, tudi scensko poskrbel za posebno pašo za oči, saj so po Stožicah levo in desno od odra ter na dveh tretjinah v ozadju postavili tri platna, kamor so v živo v črnobeli tehniki projicirali dogajanje na odru, vse skupaj pa so dopolnile še projekcije na veliko platno za bendom, ki je igral na odru. Ob impresivni, a ne preveč v oči kričeči svetlobni kulisi, pa so smo ob izvrstni zvočni podobi lahko uživali v spektaklu, kot ga je sposoben s svojo poetično otožnostjo, čutnostjo in subtilnostjo v živo poustvariti samo Cave. Ali vsaj na takšen način in v takšnem obsegu.

Že takoj, ko so zazvenele tudi njegove starejše pesmi From Here To Eternity, Tupelo, Julilee Street ter prelepa Into My Arms ("to boste zapeli z mano, kajne?" je dahnil), smo ga lahko občudovali v njegovem elementu, in sicer njegovo visokoraslo in sloko telo, ki se kar samo daje "vernikom" v prvih vrstah, roke grabijo po tistih, ki želijo biti "odrešeni", ali pasti v trans njegove hipnotične glasbe, krepkega glasu in podajanja globokih in poetičnih resnic, ki prevevajo njegovo umetnost.

In tako je bilo uro in petdeset, kot je trajal uradni del, vmes pa so padale večinoma njegove najbolj tipične in zbrani množici všečne pesmi, recimo Red Right Hand in The Mercy Seat, vzhičenost pa je miril z novimi pesmimi (Girl in Amber, I Need You, Distant Sky in Skeleton Tree).

Ob povratku na oder je navdušenju v brk zapel The Weeping Song, ki sta jo nekoč prepevala z Blixo Bargeldom iz Einstürzende Neubauten, ki ga v The Bad Seeds "pogrešamo" že vse od leta 2003. Cave se je podal tudi med občinstvo, ki mu je doebesedno, po dveh urah še bolj, jedlo iz rok, ploskalo ob njegovih namigih, tisti, ki so mu bili blizu, pa so se ga lahko tudi dotaknili. Odrešeniško? Za marsikoga najbrž ja, če mu Cave ni morda le hipsterska trenutna modna muha ali faza.

Za zaključni pesmi Stagger Lee in Push The Sky Away pa je na oder povabil množico ljudi iz prvih vrst, kar je dva dni prej enako naredil tudi v Beogradu. Za izbrance najbrž vrhunski dogodek, za vse ostale pa impresivni prizor, kako "Cavovi verniki" žurirajo z njim na odru. Za veliko srečnih duš očitno dogodek leta, če že ne življenja, saj so celo pozabili fotografirati, snemati in se pač predali radosti in neverjetnemu občutku, da so lahko ob boku s svojim idolom, šamanom ali pač najljubšim glasbenikom. Med eno skladbo je Cave celo ošvrknil tiste, ki "bodo fotke takoj dali na Instagram" in jim zabičal "ugasnite to sranje", namenjeno kajpak tistim, ki so mu ves čas praktično v obraz molili mobilne telefone in fotoaparate, da bi ujeli kakšen "oh-in-sploh" neponovljivi trenutek.

"Princ teme" tako preprosto ne zna razočarati, ob zahvaljevanju občinstvu, ki ga je v Ljubljani vedno lepo in z navdušenjem sprejemala, pa človek celo dobi občutek, da ni tam zaradi njega temveč je on spet "prišel v vas" in nas prepričal, da njegova temačnost in melanholija pravzaprav v ljudeh zbuja občutke sreče, povezanosti in čustvene izpopolnjenosti. Kajti gledati in doživeti Cavea v živo je dogodek, je doživetje, ki nam ga ne more pričarati noben blu ray koncert v udobju domačega naslanjača, pa če imamo še tako velik TV in dobro ozvočenje.

Poglavar "slabih semen" je tako trdno v sedlu svojih podanikov, ki so četica izredno uigranih in vrhunskih glasbenikov, ki ponudijo genialno mešanico iz izpovedno  močjo globokega vodnjaka čudovito otožnih, včasih srečnih, drugič žalostnih pripovedi velikega mojstra. Kdor Cavea spusti v svojo dušo, lahko doživi tako pogrom kot tudi največje nežnosti, ki jh pričara in dopušča njegovo celovito ustvarjanje. Nick Cave, nekoč, danes, za vedno. Vrhunsko, nepozabno in vsakič znova vredno še kakšne ponovitve. Upajmo, da res.