Matter: Dobre glasbe ne moreš racionalizirati, lahko pa jo čutiš

Drugi album Mrk nadaljuje poslanstvo prvenca Amphibios, "špura" se nadaljuje ... Na plakatu za promocijo plate ste "mrknili" tudi svoje obraze, sicer pa ste na naslovnico dali črn krog na beli podragi?

Dacho: Črn krog na ogledalu. Deluje kot objekt sam zase, na ovitku sploh ni naslova. Pogledaš se v ogledalo, a ne vidiš svojega obraza. "Mrknemo" identiteto dvoživke, namišljenjega bitja, ki smo ga ustvarili na Amphibiosu, hkrati pa tudi lastno identiteto in  identiteto poslušalcev. Nato pa se združimo "One nation under the groove" (smeh)!, (naslov pesmi Georgea Clintona, op. p.)

Eni vas obožujejo, drugi vas ne morejo videti oz. slišati. Kdo so po vaše ljudje, ki vas razumejo, ki "štekajo"?

Tunja: Vsi in noben. 

Levanael: Gre za več nivojev razumevanja, enim je všeč estetika, nekateri iščejo neke globlje pomene, drugim je všeč zvočnost besed in uporabljajo naše citate. Težko bi opisal ciljno skupino. Je pa vedno več mlajših poslušalcev, srednješolcev ...

Dacho: Zaradi samega vizualnega aspekta vsa stvar dobi nekakšno "pop privlačnost", vseeno pa je lepo videti, da nas ceni starejši človek, ki je recimo pripadal punk generaciji, da smo mu všeč.

Na eni strani banalnost, na drugi pa višja raven razmišljanja, potegnete lahko tako privržence enega in drugega?

Tunja: Vsi smo taki, da nam po eni strani ven privre banalnost, spet drugič ti pa ven privre višja sila razmišljanja. Vsi imato to v sebi, saj nismo vsi samo na eni ali drugi frekvenci, temveč nekako balansiramo med obema.

Dacho: Nekako tako, kot če očeta vprašaš, kaj je smisel življenja, on pa ti odgovori, bodi tiho in jej naprej sine (smeh).

Vprašanja in dileme pa se ves čas zastavljajo, tako pri vas kot pri vseh ljudeh ...

Dacho: Če razmišljaš o tej glasbi, ki jo delamo, da je to neka smernica v umetnosti, gre za čisti ekspresionizem ali pač ludizem. Se izraziš, ne nujno na racionalen način, pljuneš ven, kar je v tebi, četudi se morda sliši klišejsko. Tisto pa, kar dobiš, kar naslikaš na platnu, pa je nekaj, kar tudi ti sam ne moreš tega racionalizirati.

Levanael: Dobri "pointi" so ponavadi vedno prva misel, ki se ti utrne. Če pa se začneš poglabljati, pa se to lahko porazgubi.

Umetnost je težko razlagati, saj lahko nekdo vidi nekaj, kdo drug pa nekaj drugega ...

Tunja: Ljudje si včasih zadeve interpretiranjo po svoje in je zanimivo, kako drugače lahko nekdo gleda na to, kar si povedal. Ne gre pa pri tem za to, kdo ima prav, gre zgolj za različne interpretacije.

Levanael: Mi samo priskrbimo barve, kako si boš naslikal sliko, pa je na tebi.

Če ste glasniki novih generacij, kaj sporočate o sebi o svetu, kakšen je vaš "statement" o trenutnem statusu quo ?

Dacho: Ravno zato je dobra referenca z našo naslovnico. Na razpolago imaš vse barve, na koncu pa zožaš vse na krog črne barve, da lahko spet barvaš na novo. Na koncu vidiš, da če se ukleneš v neko ideologijo ali dogmo, si pač mrtev človek, je konec s tabo. Kot je napisal Camus, da je bolje narediti samomor, kot pa se uklenit v neko ideologijo, ker si tako ali tako mrtev človek. Na koncu ugotoviš, da je tvoja ideologija v tem, da ves čas iščeš novo ideologijo. Nočemo se okleniti le ene dogme, nove generacije pa so tako ali tako kolaž vsega tega, kar je bilo do zdaj ... 

Vaša besedila so specifična, nekaj posebnega, da se človek vpraša, kako si je moč to zapomniti, a mularija zna to vse na pamet, kar je najbrž poseben občutek?

Dacho: Ja, to je fascinantno. Ljudje ponavljajo neke kompleksne zadeve, mulci priznajo, da včasih nimajo pojma, kaj govorimo. Najdejo sicer primerne reference, ki lahko tudi držijo, a na koncu to niti ni pomembno. Gre bolj za izkušnjo, doživljanje glasbe, ki pa je tudi umetnost manipuliranja časa. Dobro glasbo dobiš, ko je ne moreš racionalizirati ampak jo samo čutiš. 

S Katarino Rešek (Kuklo) ste ustvarili posebno estetiko v videospotih ...

Dacho: Vse to izvira iz nas, s Kuklo smo se dobro ujeli, ona pa je dobro ujeta trenutke, tisto, kar v resnici smo. Zadeve pa so nastale večinoma sproti in spontano, gre za konstrukt vsega skupaj.

Levanael: Videospotov nismo delali zaradi dometa, promocijskih namenov, temveč vizualnega prikaza, čustev, ki jih tudi daje glasba.

Navidez gre za oksimorone, duhovite nesmisle, ki pa so podkrepljeni s teoretičnim znanjem, poznavanjem zgodovine, umetnosti in še česa. Gre za spontan ali dokaj naštudiran pristop? 

Tunja: Ni naštudirano in tudi ne bi moglo biti tako dobro naštudirano. Ko smo bili mlajši, smo se marsikatere te stvari pogovarjali, se šalili, različne stvari, tematike, ki se najdejo tudi v naših besedilih. 

Levanael: Je pa res, da vsaka dobra teza da neko referenco iz realnega življenja, četudi je zbanalizirana. A se nekje odraža. 

Tunja: Je spontano, a naključno, a spet ne na prvo žogo. 

Dacho: Mora pa imeti vse neko resnično referenco, kar poglobi zadevo. To so naši štosi, zgodbe, s katerimi skušamo fascinirati morda prej sebe kot pa druge ...

Levanael: Tudi poslušalci imajo morda podobne reference iz svojega življenja, a jih vidijo malce drugače.

Na novi plošči uporabljate tudi "vocoder" efekt za vokale, nekje tudi auto-tune efekt, podlage sicer ostajajo inventivno neslišane, je težko biti izviren, da se ne ponavljate v podlagah, ali je idej vedno preveč?

Levanael: Z Dariom narediva osnovo, neko glasbeno čustvovanje, onadva pa potem še ujameta zvočnost samih besedil, da gredo zadeve potem dobro skupaj. Kar pa se tiče efektov, pa smo se zdaj začeli igrati, da vidimo, kam gredo lahko zadeve še naprej. Da se ne zaciklaš in vse življenje delaš isto, mi pa bi bili radi neobremenjeni s tem, da nam ni treba izpolniti nekih pričakovanj. Nekateri so nam očitali "vocalizer" v pesmi Sinovi moje madre, da so jim starejše pesmi bolj všeč. Super, ni problema, saj lahko poslušajo stare komade ... (smeh).

Dacho: Ljudje se radi oprimejo nečesa, auto-tune lahko uporabiš zelo ceneno, lahko pa v določenem kontekstu izpade zelo dobro, je podaljšek človeškega uma, ali nastane nekakšna sinteza človeka in robota, kar se dogaja zdaj. Doda rahlo brezoseben občutek, da nastane nekakšen nadrealen glas, ki pa ni več samo tvoj.

Levanael: Nekateri ljudje se bojijo napredka. Tudi, ko je prišel ven prvi sintesajzer Moog, so mnogi menili, da gre za hudičevo delo, pa da se ga je treba bati. 

Vsekakor pa ste si ustvarili svoj "trade mark", da ko vas nekdo sliši, da takoj ve, da ste to vi. To vam je definitivno uspelo ...

Dacho: Ja, to se mi zdi ključno. Da ustvariš slog, ki je prepoznavno tvoj in ga poskušaš razvijati naprej, ne da bi stagniral. 

Levanael: Poslušati moraš samega sebe. Če vzameš npr. referenčno pesem in jo skušaš narediti še sam, bo to hitro zvenelo enako ali zelo podobno, če pa poslušaš sebe, kakšna kombinacija zvokov, ritma, pa dobiš nekaj povsem novega, tvojega, kar je vezano nate. 

Dacho: Nekaj, kar sploh ni vezano na orodja, ki si jih uporabljal, temveč bolj linija, s katero operiraš. Kot pri slikarstvu. Vse zreduciraš, ohraniš samo linije in točno veš, za katerega slikarja gre, kako so šle stvari. Ne bi se radi zaciklali, da bi rekli, da je to samo elektronska glasba, da bi morda tudi to redefinirali in potem videli, kam nas bo pripeljalo v prihodnosti.

Česa imate "mnogo premal" v življenju (kot v pesmi Mnogo premal)? 

Dacho: Hoteli smo poudariti, v smislu skrajnega pohlepa, da ni nikoli dosti nečesa. Beseda mnogo, ki bi mogla predstavljati, da je nečesa veliko, pa izpade, da je vseeno tega mnogo premalo. 

Čeprav je danes vsega preveč, je torej težje izbirati v morju vsega izbrat, imeti okus?

Dacho: Informacije nam ponujajo z vseh smeri, zato moraš imeti izredno dobro sito, aparat, ki prepoznava kvalitetne informacije. Potrebuješ več filtrov, pojavljajo se določeni neodvisni mediji, kar je po svoje dobro, a gre ponavadi potem spet v določeno deviacijo. Na koncu pa spet vidiš, da je dobro imeti kvalitetne institucije, ki pa dostikrat ugrabijo določeno zadevo, jo redefinirajo in ji vsilijo svoje poglede. Težko je reči, kaj in kdo ima prav, prej sta bila dva kanala cel svet, zdej pa vse to imaš, a moraš znati dobro izbirati.

Levanael: Izgubila se je objektivizacija, saj vsak lahko gleda na stvari iz svojega gledišča. 

Posnel ste  kratki film Pimpin' Piaf, zdi se kot balkanski Snatch ali Trainspotting. Po 15 minutah si človek, da bi šel film naprej, saj je dober nastavek za celovečerec. Ga imate namen narediti? 

Dacho: Bo, bo. Si želimo in je dobro že, da smo naredili kot smo naredili. Ujeli smo hoteli nekaj, kar imaš občutek, da je živo. Naredili smo eksperiment in smo videli, da bi podobna formula kot pri glasbi, lahko delovala tudi na filmu. Upamo, da bomo prihodnje poletje snemali celovečerec, scenarij pa je v delu.

Levanael: Zgodba ima podobne like, je pa rahli futurizem, saj se dogaja v prihodnosti. 

Ko vas kdo gleda, se lahko vpraša, koliko karikirate, potencirate ali so na vas kaj vplivali filmi Gilliama, Ritchieja, Tarantina? 

Dacho: Najbolj pomembno je, da če smo sproščeni pri delu, dobimo neko vzdušje, da potem lahko ujamemo tiste prave trenutke. Radi bi, da bi imela sama igra že nadrealistični moment, da to potem pride z načinom in slogom, ki ga uporabiš. Vseeno bi pa radi, da ni karikirano, da gre za žive trideimenzionalne like.

Prihajate iz Kamnika, nekateri so mnenja, da je treba biti od tam, da lahko razumeš določene štose, saj ostali nimajo pojma o čem je govora. Al je ravno glasba tista, ki vas vleče iz obskurnosti zaspane lokalne scene v sodobno urbano sceno?

Tunja: V Kamniku imamo nek lokal Pr Pišk. Če torej rečeš, da si bil v lokalnem baru ali da rečeš, konkretno, bil sem Pr Pišk, si lahko natančno predstavljaš, za kaj gre. Vidiš like, ki tam posedajo ob pivu, da gre pač za lokal, ki ne vidi dnevne svetlobe ...

Levanael: Verjamem, da je v Velenju isti Pr Pišk, čeprav je najbrž drugače imenuje. Gre pa za enako prispodobo. Torej ne potrebuješ biti iz Kamika, da te zadeve razumeš. Hkrati pa je to dobro za prepoznavnost samega Kamnika.

Tunja: Razumeti moraš te občutke, pa ti je jasno. Bolj kot pa da bi moral natančno vedeti, kje je dotični bar. 

Dacho: Gre torej za omembo konkretnega imena, pod katerim si predstavljaš nekaj avtentičnega. Če omeniš Pr Pišk, potem veš, da gre za neko beznico. 

Če vas je Tresk pred leti v Kinu Šiška na nek način razdevičil, se zdaj vračate ob 8. obletnici nastopit v njegovo čast, tokrat na velikem odru, čeprav imate menda rade manjša prizorišča?

Dacho: Šli smo postopoma. Najprej v komuni, nato zgoraj v preddverju, zdaj pa bomo koncertirali v katedrali. Vse jemljemo za zabavo, gre za moment, ki ga ustvariš in se potem tudi na moteče elemente požvižgaš in uživaš na odru.

Levanael: Osebno so mi manjši odri bolj prijetni, v Križankah sem se počutil kot na košarkarskem igrišču. Ko sem si želel prižgati čik, sem moral iti na drugo stran odra, je vmes skoraj zmanjkalo komada (smeh). 

Dacho: V živo si želimo, da je to punk koncert.

Tunja: Ni robotsko, da bi ploščo preslikali v koncert, izvolite, poslušajte ...

Dacho: Ni tipično raperski koncert. Ne nagovarjamo občinstva, ne govorimo med skladbami, morda kakšno traparijo, ki se zgodi spontano. Mi smo ta predstava. Če pa to sintezo prekineš s čvekanjem, pač ne gre.

Tunja: Tega nismo hoteli in hvala bogu nam tega ni treba.

Menda vedno poskrbite, da tudi vizalno vse štima po vaših merilih in željah, kaj pripravljate ob tokratni hkratni promociji nove plošče?

Dacho: Ničesar ne bo, kar te lahko preslepi na prvo žogo, da ti flešira. Imamo neko enostavno zadevo, ki dobro refleksira, kar smo naredili z naslovnico. Najbolj primitiven trenutek iz univerzuma. 

Levanael: Sicer boste pa videli na koncertu (smeh).