Glasba

Drago Ivanuša: Odrekel sem se stvarem, ki so me prej zasičevale. Človek pride do spoznanja, da je marsikaj odveč

Ljubljana, 30. 11. 2016 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Lina Eržen
Komentarji
19

"Živimo v zlaganem svetu, ko moraš biti kar pameten, da se ogneš pastem," razmišlja eden najbolj priznanih skladateljev in glasbenikov. Potem ko se je pred nekaj leti soočil s hudo boleznijo, je začel živeti preprosteje. Ker ima zelo rad svoj poklic, pa ni nikoli izgubil želje po ustvarjanju. Ta je postala celo močnejša.

Drago Ivanuša na terasi ljubljanske Drame, kjer bo imel v nedeljo koncert.
Drago Ivanuša na terasi ljubljanske Drame, kjer bo imel v nedeljo koncert. FOTO: Damjan Žibert

"Šele ko ti rečejo, da je tvoja bolezen takšna, da lahko tudi umreš, začutiš, da je čas res omejen. In se naenkrat marsikaj spremeni," pripoveduje Drago Ivanuša. Začel je živeti drugače, marsikaj zagledal v drugačni luči. A ker je zgodaj v življenju našel poklic, ki ga ima res rad, je nekaj ostalo nespremenjeno. Želja po ustvarjanju je ostala enako močna in živa. "Kvečjemu je postala še močnejša," pove. 

47-letnega Prekmurca najbolj poznamo po glasbi, ki jo je ustvaril za več kot 150 gledaliških predstav in 21 filmov. Za dva – Ruševine ter Circus Fantasticus istega režiserja Janeza Burgerja – je prejel tudi nagrado Festivala slovenskega filma. A medtem ko filmi živijo še leta in desetletja, "gledališke predstave žal umrejo in ostanejo le še v našem spominu," razmišlja. Preživijo pa nekatere pesmi in nekaj takšnih bodo to nedeljo na njegovem koncertu v ljubljanski Drami izvedli igralci, kot so Pia ZemljičViktorija Bencik Emeršič, Saša Tabaković in Igor Samobor. "Mislim, da bo res lep večer, ker igralci tako radi pojejo, da je to prav neverjetno," se nasmehne Drago. Pogovarjala sva se pred eno od popoldanskih vaj, ki se pred koncertom vrstijo vsak dan.

Nekaj fotografij predstav, ki jih je opremil z glasbo. Na zgornji je prizor iz Ane Karenine Dušana Jovanovića.
Nekaj fotografij predstav, ki jih je opremil z glasbo. Na zgornji je prizor iz Ane Karenine Dušana Jovanovića. FOTO: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Prizor iz predstave V republiki sreče Sebastijana Horvata.
Prizor iz predstave V republiki sreče Sebastijana Horvata. FOTO: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Dviganje glasu ste poimenovali koncert ter novo skladbo, ki jo boste na njem izvedli. Vendar ne mislite glasu, s katerim se sporazumevamo ali pojemo. Želeli ste opozoriti, da je treba negovati svoj notranji glas, da bi bil ta vse glasnejši. Od kod ta ideja?

Odločil sem se, da bom za to priložnost pripravil novo skladbo in ravno sem bral knjigo Mladena Dolarja – O glasu. V njej razmišlja, kako nikoli ni čiste tišine, ker imamo vsi notranji glas. Tudi če odidemo nekam, kjer ni nobenih zunanjih glasov, ni popolne tišine, saj se oglasi naš notranji glas. Tako sem dobil idejo, da bi postala moj glavni inštrument igralka Anja Novak. S pomočjo moje glasbe in drugih inštrumentov bo poskušala ta notranji glas na nek način izvabiti tako, da bi ga vsi slišali. To bo dodaten, bolj konceptualen del koncerta. Nekakšen eksperiment. Ne čisto glasbeni, ampak skoraj že malo gledališki.

Vsi imamo notranji glas, ga pa vsak ne posluša. Takrat se zdi, da postane tišji. Ste ga vi vedno znali poslušati?

Mislim, da se umetniki vedno ukvarjajo s svojim notranjim glasom. Veliko se izprašujejo, poskušajo najti nek smisel, razmišljajo o težavah. Ne ukvarjajo se samo z estetiko, ampak tudi z etiko. Želel bi si, da bi vsi ljudje bolj poslušali svoj notranji glas. Ker če ga znaš poslušati, ti pove resnico. Mi pa smo danes tako zmedeni. Toliko je glasov, ki nam govorijo, naj se ženemo za nekimi stvarmi. Ti glasovi zameglijo naš notranji glas. Če nekdo leži na cesti, ti bo notranji glas zagotovo rekel – hitro mu pomagaj. Pa ga boš slišal? Ali si boš rekel – to je gotovo kak odvisnik, bolje, da grem stran, samo težave si bom nakopal. Živimo v času strahu. Ljudje se bojijo za službe, bojijo se, ker imajo kredit in si ne morejo privoščiti, da bi se s kom skregali ... Zato se bojijo biti kritični in to jim onemogoča, da bi poslušali svoj notranji glas.

"Nimam televizorja. Z ženo imava platno in projektor in gledava filme. Kupujeva knjige. Pogosto greva v naravo," pripoveduje. Iz življenja je izločil, kar je bilo odveč.
"Nimam televizorja. Z ženo imava platno in projektor in gledava filme. Kupujeva knjige. Pogosto greva v naravo," pripoveduje. Iz življenja je izločil, kar je bilo odveč. FOTO: Damjan Žibert

Za seboj imate izkušnjo bolezni, zaradi katere ste se zavedli, da smrt lahko čaka tudi izza ovinka. Vas lahko vprašam, ali ste se po tej izkušnji česa nehali bati?

Ko smo zdravi in živimo to normalno stresno življenje, mislimo, da imamo ogromno problemov. Ampak če bi te probleme napisali na prazen list papirja in bi jih kdo prebral na glas … Marsikateri bi zvenel povsem banalno. Živimo v zelo zlaganem svetu, ko moraš biti kar pameten, da se ogneš pastem. Vse je na nek način urejeno, civilizirano, ampak v toliko čisto osnovnih zadevah pa se odzivamo povsem narobe. To je neslišanje sebe, svojega notranjega glasu, ki ti pove, kaj je prav. Slišiš samo glasove različnih interesov. Poslušaš, kaj govorijo drugi, kaj recimo reče kak politik … Ljudje se morajo danes malo zbuditi. Rak je huda bolezen, ampak iz te izkušnje poskušam potegniti nekaj dobrega in to svoje spoznanje želim deliti z drugimi, ker upam, da bom s tem komu pomagal. Nekdo s te radikalnejše točke življenja lahko marsikaj lažje pove. Ljudje preprosto prepogosto napačno mislijo, da ni pomembno paziti tako nase kot na druge.

Po bolezni ste povedali, da ste dobili še večjo željo, da bi ustvarjali. Marsikdo bi si mogoče prej zaželel, da bi šel na morje in ležal na plaži.

Saj sem tudi ležal na plaži (se zasmeji). Sicer pa – šele ko ti rečejo, da je tvoja bolezen takšna, da lahko tudi umreš, začutiš, da je čas res omejen. In se naenkrat marsikaj spremeni. Bolj začneš ceniti neke stvari, ker veš, da ne bodo večne. In tisto kar rad delaš – začutiš da moraš delati še več tega. Ko ljudi vprašaš, kaj bi naredili, če bi zadeli milijon evrov, marsikdo odgovori, da bi nehal delati. Ljudje toliko krat ne marajo tistega, kar počnejo. In potem ne marajo niti drugih ljudi niti drugačnih … Ničesar nimajo, kar bi jim dajalo ljubezen. 

Prizor iz predstave Alamut Sebastijana Horvata.
Prizor iz predstave Alamut Sebastijana Horvata. FOTO: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Se imate za srečneža, ker ste zelo zgodaj v življenju našli nekaj, kar vas osrečuje?

Absolutno. To je res, kot bi zadel na loteriji. Res je sreča, da se mi je posrečilo v življenju najti nekaj, kar imam rad, kar lahko delam in od tega tudi živim.

Glasba vas je osvojila, ko ste bili še otrok. Menda sta bili zelo živahni in starši so ugotovili, da vas lahko umirijo samo z glasbo. Se morda spomnite, zakaj je glasba tako vplivala na vas?

Bil sem hiperaktiven otrok. Babica je bila tista, ki mi je prva dala poslušati glasbo in ta me je fascinirala in me umirila. Drugače pa sem bil hudič v otroški podobi. Glasba na nas vpliva na različne načine. Nekatere teorije pravijo, da se je tudi Mozart zdravil s svojim skladanjem. Vso svojo manično energijo je usmeril v to. Bral sem tudi, da ukvarjanje z glasbo izboljša šolski uspeh otrok. To pa zato, ker se moraš umiriti, če se hočeš ukvarjati z glasbo. Postati moraš potrpežljiv.

Kako pa lahko narediš povsem novo skladbo? Kako pozabiš na vse, kar že obstaja?

Ne moreš pozabiti. Tudi na drugih področjih. Vzemiva literaturo. Vsaka stvar, ki je bila napisana, vpliva na novo stvar, ki bo šele napisana. Če ne bi bil napisan Hamlet, bi bila danes vsa svetovna literatura povsem drugačna. Enako velja za glasbo. Je pa skladanje spet poslušanje notranjega glasu. To je iracionalno delo. Moraš se spraviti v določeno stanje in tu potem slišiš svoj notranji glas. Če bi me nastalo delo na nekaj spominjalo, bi to preveril, ampak po navadi se to ne zgodi. Nekako vedno nastane nekaj unikatnega.

Prizor iz filma V leru režiserja Janeza Burgerja. To je bil prvi film, v katerem je poskrbel za glasbo.
Prizor iz filma V leru režiserja Janeza Burgerja. To je bil prvi film, v katerem je poskrbel za glasbo. FOTO:
Prizor iz filma Circus Fantasticus. Zanj in še za film Ruševine, ki ga je ravno tako režiral Janez Burger, je prejel vesno.
Prizor iz filma Circus Fantasticus. Zanj in še za film Ruševine, ki ga je ravno tako režiral Janez Burger, je prejel vesno. FOTO:
Prizor iz filma Srečen za umret režiserja Matevža Luzarja. Glasbo je ustvaril tudi za njegov film Dekleta ne jočejo.
Prizor iz filma Srečen za umret režiserja Matevža Luzarja. Glasbo je ustvaril tudi za njegov film Dekleta ne jočejo. FOTO:

Od bolezni naprej živite bolj preprosto. Kaj to pomeni?

Odrekel sem se stvarem, ki so me prej zasičevale. Nimam televizorja. Z ženo imava platno in projektor in gledava filme. Kupujeva knjige. Pogosto greva v naravo. Človek pride do spoznanja, da je marsikaj odveč. Slaba lastnost današnjega časa je prav ta nasičenost. Toliko je stvari, toliko je koncertov, predstav … Mislim, da je danes življenje naporno, da je bilo včasih mirneje. Ljudje pa smo zmedeni. Še cerkev mislim, da tukaj ne stori nič dobrega. Imam občutek, da so tukaj padli na izpitu in se kar priključili temu kapitalizmu.

Zelo radi gledate filme; k ustvarjanju za film pa vas je povabil režiser Janez Burger, s katerim ste potem večkrat sodelovali. To je prav posebna umetnost, saj ni dovolj ustvariti glasbo, ampak jo je treba znati potem tudi umestiti v različne dele filma. Glasba lahko hitro tudi zmoti, kajne?

Ali pa pomaga film narediti legendaren. Si predstavljate Vojno zvezd brez glasbe? Ampak to so te velike teme. Mene so vedno fascinirali ti majhni motivi, ki jih, ko gledaš film, zavestno niti ne slišiš. Samo občutiš jih. Zavestno te glasbe ne slišiš, če pa bi jo vzel stran, naenkrat prizor ne bi bil več isti. V dobrih filmih je veliko tega. Z zvokom lahko usmerjaš dojemanje gledalca. On gleda film, pravzaprav pa mu zvok govori, kako naj ga gleda. Rad bi delal več filmske glasbe, ampak žal se v Sloveniji posname malo filmov, že tako borna sredstva zanj so še skrčili. Film pa je draga stvar. Ampak kot je nekoč dejal Orson Welles (legendarni ameriški režiser op. a.): Pri filmu mečeš denar skozi okno, da bi ga nato pripeljal noter čez vrata.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (19)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Armagedon
30. 11. 2016 21.01
+7
Ni ga čez potrošništvo in neolibaralizem (beri - korporativni kapital fašizem). Oni ti ne pustijo razmišljati niti minute. V njihovem objemu so ljudje večji sužnji kot kadarkoli v zgodovini. In do kdaj še?....ooo, še dolgo. Samo počakajrte na vse minuse, pa boste lahko sklepali kako je to tudi pri nas....pa to...pa take
Kollerik
30. 11. 2016 20.40
+3
Globoko soočenje samega s seboj in s svojo minljivostjo utegne privesti do zelo zanimivih spoznanj.
nevica
30. 11. 2016 14.30
+9
Ljudje, tudi če smo zdravi živimo kratko življenje, tega se človek zaveda vedno bolj tam nekje po 50 letu. Sploh ni treba niti zboleti, pa ti življenja zmanjka. Vsi ljudje bi morali dati nekaj več na kvaliteto življenja in osebno srečo in predvsem umirjenost, torej imeti take cilje, ki te ne ubijejo.
draghci
30. 11. 2016 19.55
+2
Nevica, ti si ena taka pridna učitlca, kajne. Vedno pozitivna :)
dostojevski II
30. 11. 2016 09.55
+18
Zdrav človek ima sto problemov in želja. Ko si resno bolan imaš samo eno željo. Da bi bil zdrav.
TheMafiaDon
30. 11. 2016 09.39
-1
vse lepo in prav...ko te konec meseca prizemljijo položnice in računi :)
barbamama
30. 11. 2016 10.42
+8
To sploh ni poanta tega članka. Kupi manj neumnosti in bo več ostalo tudi za položnice
hotchilipoper
30. 11. 2016 08.52
+23
Edino bolezen strezni ljudi,šele potem ugotovijo point tega življenja
barbamama
30. 11. 2016 09.17
+16
Pa še to ne velja za vse..... So tudi takšni, ki po bolezni postanejo vzvišeni, arogantni in vsemogočni, ker imajo občutek, da so premagali Boga. Sicer pa dober članek in čestitke protagonistu za razsvetljenje
Mislituditi
30. 11. 2016 08.50
+22
V tem intervjuju je zadeto bistvo sporočila živeti tukaj in zdaj! Mi pa živimo na daljinski upravljalec. Ko rečem daljinski upravljalec naj vsak pri sebi pomisli kako preživi dan, teden in mesec in bo morda ugotovil da je kot na tekočem traku. Iste poti, isti ljudje, isti šefi, ista hrana, iste info v medijih (samo sranje).... Potrebno bo nekaj več. Nekaj drugačnega z drugačnim tempom, drugače se nam kot civilizacija slabo obeta....
emilzapata
30. 11. 2016 08.44
-3
enačbo, kako živeti, da bo prav tebi in drugim, ni še nihče napisal, še najbližje temu je deset božjih zapovedi.
devlon
30. 11. 2016 08.37
+4
skorajda malce 'zavidam' tistim, ki so 'zadeli na loteriji' in zgodaj v življenju našli nekaj, kar radi delajo. Ostali se ne bi branili pravega loterijskega zadetka
nevica
30. 11. 2016 14.33
+3
Strinjam se, delo predstavlja velik del življenja, vsa najlepša leta in če si nesrečen v službi, je malo verjetno, da te druge sreče osrečijo tako zelo, da lahko rečeš, da se imaš lepo....Stres je zahrbten morilec.
draghci
30. 11. 2016 08.05
+14
Midva z mojim tudi gledava samo še filme, objeta v postelji. Ko si starejši ugotoviš, da je to edino pravilno.
matakokoyama
30. 11. 2016 08.40
+5
...pa zraven še prebirata rakotvorne novice na 24ur... ;)
1airbus
30. 11. 2016 08.44
+1
draghci
30. 11. 2016 14.14
+3
Jaz, ko sem sama pa berem 24. ur (da me mož ne vidi), kakopak. Pa moraš bit dobro in verodostojno obveščen :)
User468584
30. 11. 2016 17.21
+1
draghci, nasmejala si me, vidiš to je že pozitivno
draghci
30. 11. 2016 19.53
+3
Smeh je pol zdravja, ostala polovica pa sex :)