INTERVJU: Willy Moon, retro 'hipsterski' Elvis

Morda je kdo že videl videospot Willyja Moona za pesem I Wanna Be Your Man, v katerem suhljati mladenič s podolgovatim obrazom minuto in 50 sekund poplesuje v soju žarometa. Ali za pesem Yeah Yeah, ki se zdi kot mešanica družine Addams, Zone somraka in starih ZF-filmov in grozljivk?

Willy je 21-letni glasbenik s strupenim smislom za humor, ki je odraščal na Novi Zelandiji in zgodaj odšel v svet. Pri osemnajstih si je kupil enosmerno vozovnico za London in kmalu postal obseden s pop glasbo, ki je nastajala pred letom 1960. Priljubljene glasbene zvrsti je nato preprosto zmetal skupaj, da bi slišal, kakšen hrup bo nastal. In rezultat mešanja rokenrola iz 60. let prejšnjega stoletja ter modernega zvoka hip-hopa in kvazi dubstepa je več kot posrečen. Njegov prvenec sledi kmalu, vi pa si v videospotih oglejte, o čem govorimo in preberite, kaj nam je zaupal v interjvuju. V kratkem ga bomo premierno lahko videli tudi v Sloveniji.

Vaša biografija do zdaj je precej impresivna za tiste, ki ne vedo, kdo je Willy Moon?

Ne vem, to se sprašujem že celo življenje. Mislim, da sem nekdo, ki je več kot preveč obseden z glasbo. Težko najdem kaj drugega, o čemer bi razmišljal, glavna v mojem življenju je glasba, ne morem se spomniti, da bi kdaj resno razmišljal še o čem drugem.

So imeli vzponi in padci v vašem življenju kaj pri oblikovanju tega lika, ki ga počasi vedno bolje spoznavamo?

Seveda. Življenje v veliki meri diktira, kdo si v resnici. Brez svojih izkušenj ne bi bil oseba, ki sem.

O vas lahko beremo, da znate dobro migati z boki, da ustvarjate mite. Imate sicer kakšno filozofijo v življenju?

Moja filozofija je, da ne tratim življenja vnemar. Že Aristotel je rekel, da če življenja ne raziščemo, potem ni vredno živeti.
Sam bi zato rad raziskal, kolikor bom lahko in ga resnično živel na polno. Zaenkrat mi uspeva.

Se vam zdi, da ste všeč starejšim ljudem, ki poznajo glasbo iz petdesetih in šestdesetih ali bi radi "okužili" mlado občinstvo, ki morda sploh ne ve, da je taka glasba že kdaj obstajala?

To je dobro vprašanje! Za starejše ljudi nisem povsem prepričan, ali sploh še želijo poslušati glasbo. Ni mi mar, kdo jo posluša, dokler jo imam možnost delati. Skoznjo se izražam in nisem je naredil za nekoga, da bi mu bila všeč, temveč jo delam na način, da je všeč meni. Kar pomeni, da delam glasbo v prvi vrsti sam zase.

Torej bi lahko rekli, da gledate v preteklost, ki vas navdihuje, a dodate neko moderno noto. Kaj menite, da vašo glasbo naredi svežo?

Ni mi važno, koliko je določena pesem stara, da je sveža. Lahko poslušam The Everly Brothers in mi zveni sveže. Gre bolj za to, da najdem kontekst, ki se meni zdi primeren. Ne vzamem zgolj tujih idej in jih interpretiram po svoje, temveč je moja naloga, da jih postravljam v nove, bolj privlačne okvire, ne glede na to, od kje in kdaj izvirajo.

Dejali ste že, da žanri in pravila ne obstajajo, kdo pa so zgledi, ki bi jih izpostavili?

Rekel bi Bo Didley, James Brown, Public Enemy, Cab Calloway, The Wu Tang Clan, David Bowie, veliko različnih vplivov.

Videospot za pesem Yeah Yeah je kot pesem iz filmov v šestdesetih z Vincentom Priceom. Je bila to vaša ideja?

Videospote delam s svojim dekletom (Sasho Rainbow), ki jih režira. Usedeva se in narediva koncept. Kot če bi vzel Hitchcocka in Fellinija in iz tega naredil nekaj novega.

Kateri pa bi bil vaš najljubši ZF-film ali grozljivka iz petdesetih oziroma šestdesetih?

Uf, težko bi rekel. A se bom odločil za Tatove teles iz leta 1956.

V najboljšem Ramones stilu se tudi pri vas vse dobro zgodi v prvih dveh minutah pesmi. Ste to prilagodili kakemu razponu pozornosti moderne mladine ali ste tudi sami taki kot oni?

Sem kot oni, saj ne morem brati knjige, ki ima več kot 250 strani, ne morem poslušati pesmi, ki ima več kot dve minuti. Razpon pozornosti se krajša, krajša in krajša. Počutim se, da v tem nisem osamljen. Tudi stari filmi so mi všeč zato, ker so tako kratki. Mladina čuti tako, sicer pa velja, da se vse daljša. Filmi so vsako leto daljši, knjige so vsako leto daljše. Kar zame osebno nima nobenega smisla. Vse tudi postaja gromozansko. Očitno gre za ameriško zadevo, vse se vrti samo okoli velikosti.

Torej ni možno, da bi bil kdo naveličan vaše glasbe, saj so pesmi večinoma dolge okoli dveh minuti in v teh dveh minutah poveste vse, kar ste imeli povedati?

Da, razen če bi napisal nekaj, kar bi zahtevalo daljši format. Ko pišem pesem, sledim, kaj mi veli, da naredim in kako jo lahko najbolje izrazim. Morda bom nekega dne napisal nekaj epsko dolgega (smeh).

Glede albuma, imate koncept, ali gre le za pesmi, ki govorijo same zase?

Želim poudariti sebe kot umetnika, kot osebnost, vse je zgrajeno okoli tega lika, ki je za marsikoga čuden, a tak je pač Willy Moon.

Dejali ste, ne glede na vse, postal bom uspešen. Kaj morate doseči, da boste rekli, "V redu, uspelo mi je"?

Ne gre za občutek, da sem nekaj dosegel, uspeh je zame, da naredim ploščo, na katero bom ponosen. Da se usedem in rečem, točno to sem hotel narediti in točno to sem jaz. Vse je na svojem mestu. Gre za ustvarjanje, ki mi kot kreativcu pomeni ultimativni uspeh in mi daje občutek popolnosti.