INTERVJU: Petar Grašo: V Skopju so nanj letele rože, v Zagrebu pa spodnjice

Petar Grašo se z glasbo ukvarja že od malih nog. Pri zgolj 16 letih je napisal pesem Boginja, s katero je Oliver Dragojević leta 1995 na hrvaškem izboru za pesem Evrovizije osvojil drugo mesto. Bil je član skupine Magazin, samostojno kariero pa je začel leta 1996, ko je s pesmijo Trebam nekoga zmagal na Zadarfestu. Na istem festivalu je Oliver Dragojević osvojil prvo nagrado strokovne žirije s pesmijo Gore si ti, ki jo je prav tako napisal Petar. Temu sta sledili zmagi na Melodijah hrvaškega Jadrana leta 1997 s pesmijo Ne boli me in leta 2000 z uspešnico Sve nas manje ima tu. Na Dori 1998 je njegova pesem Neka mi ne svane osvojila 1. mesto v izvedbi Danijele Martinović (ki je že 18 let tudi njegova življenjska sopotnica), s katero je pevka na Eurosongu osvojila visoko 5. mesto. Leta 2003 je sledila osvojitev Grand Prix nagrade na Splitskem festivalu s pesmijo Vera od suvog zlata, 1. nagrada na Splitskem festivalu leta 2014 s pesmijo Uvik isti ter absolutna zmaga s pesmijo Moje zlato na lanskem Splitskem festivalu.

V karieri je Petar izdal sedem albumov: Mjesec iznad oblaka (ki je s 110.000 prodanimi izvodi še vedno najbolje prodajani album kakšnega moškega izvajalca na Hrvaškem), Utorak (ki je z več kot 40.000 prodanimi primerki najbolje prodajani album kakšnega hrvaškega izvajalca v Sloveniji), Šporke riči, Best of Petar Grašo: Uvertira 1995–2005, The platinum collection in The best of collection, leta 2011 pa je svoj glas prispeval v 'world music' projektu Gorana Bregovića in Tonćija Huljića – plošči z naslovom Ka hashish.

Poleg tega, da je Petar odličen glasbeni izvajalec, je velik ljubitelj dobre hrane, v Splitu pa ima tudi restavracijo Adriatic Grašo.

Z glasbenikom smo se pogovarjali pred njegovim koncertom v Ljubljani.

Jaz in Ljubljana se dolgo nisva videla. Na Križanke me veže veliko lepih spominov. Mislim, da sem imel prvi koncert na tem prizorišču leta 1999 ali leta 2000 – se pravi pred 16 leti. Po tem sem tam nastopil še nekajkrat, zatem pa je sledil manjši premor, zato se z ekipo tega koncerta že zelo veselimo. Upam, da bomo imeli lepo vreme. Čaka nas majhen spektakel, na katerem se bodo imeli ljudje radi. Peli bomo stare in nekaj novih pesmi. To bo neke vrste koncert mojih največjih hitov. Kadar grem na koncert nekega drugega izvajalca, pričakujem, da bom slišal njegove največje uspešnice, zato bom tudi jaz pel svoje hite. Imel bom tudi nekaj gostov. Ne bom jih imenoval, lahko samo povem, da se mi bodo na odru pridružila velika imena iz sveta glasbe.

S koncertom boste zaznamovali 20. obletnico svojega prvega samostojnega nastopa. V kakšnem spominu vam je ostal?

Moj prvi nastop je bil v zadrski diskoteki Saturnus, ki je imela prostor za 3.000 ljudi. Teden dni prej sem s pesmijo Trebam nekoga zmagal na Zadarfestu, torej v istem mestu. Bil sem čisti anonimnež. Na festivalu je tekmovalo veliko dobrih izvajalcev, med drugim Oliver Dragojević, a iz nekega razloga so ljudje ta večer za zmagovalca izbrali mene. Zgodila se je ena zares velika evforija. Sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Takoj sem dobil ponudbo za igranje v diskoteki. Bil sem otrok. Imel sem 20 let. Na nastop sem prišel s klaviaturami. Ravno sem zmagal na festivalu. Takrat sem igral v skupini Magazin. Mislil sem, da se bom po zmagi na festivalu vrnil v skupino Magazin, igral klaviature in nadaljeval dosedanje življenje. A ko sem prišel pred diskoteko, sem videl, da ni več prostih parkirnih mest. Rekel sem: "Vidim, da je nocoj tu zelo veliko ljudi. Kdo poleg mene še nastopa – morda Oliver, Gibonni, Parni valjak?" pa mi je človek odvrnil, "Ne, samo ti. Ti ljudje so prišli poslušat tebe," nakar sem rekel, "Zakaj? Zaradi česa?" Prišel sem sam s klaviaturami in z eno samo pesmijo, notri pa je bilo 3.000 ljudi. Petkrat sem zaigral pesem Trebam nekoga. Vsi smo jo peli. Potem pa sem igral vse, kar mi je padlo na pamet – od Oliverja do Beatlesov, Stonesov ... Vzdušje je bilo prekrasno. To je bil moj prvi uradni nastop. Prvi veliki nastop, ki se ga spominjam, pa je bil v dvorani Gripe v Splitu, v mojem mestu. To je bil prekrasen koncert. Bil je razprodan. Dvorana sprejme 6.000 ljudi. Ljudje so bili vsepovsod. Med občinstvom sta bila tudi pokojni Zdenko Runjić in Oliver Dragojević. Imel sem tudi goste: Doris Dragović, Danijelo Martinović in Tončija Huljića. Po tem so še bili veliki koncerti. 

Se vam zdi, da je od tega nastopa preteklo toliko let?

Na to gledam z dveh zornih kotov. Odvisno od razpoloženja. Včasih in največkrat se mi zdi, da je bilo to pred petimi leti. Ko se zdaj spomnim, da v Križankah nisem igral že 5, 6, 7 let … Meni se zdi, da sem tam nastopil lani. Po eni strani mi je vse zelo hitro minilo. Po drugi strani pa moram reči, da včasih, ko skušam narediti inventuro življenja, ugotovim, da sem pravzaprav v teh 20 letih verjetno doživel več kot kdo v 50. Takšno je življenje glasbenika.

S katerimi tremi besedami bi opisali vašo 20-letno kariero?

Težko jo je povzeti v treh besedah. Tako bom rekel: ljubezen, občinstvo in veselje. To so tri stvari, zaradi katerih rad opravljam svoje delo.

Imate pesem Uvik isti. Mislite, da ste še vedno isti, kot ste bili na začetku svoje kariere, ali ste se kaj spremenili?

Imam srečo, da v življenju nisem imel velikih stresov, stresi pa so tisti, ki spreminjajo ljudi. Seveda nisem isti. Brez zveze bi bilo, da bi bil isti kot pred 20 leti. Imam pa podobne prioritete. Mislim, da je to dobro. Še vedno me radostijo majhne stvari, še vedno me radostijo ljudje, še vedno me radosti igranje, še vedno se mi ni težko usesti v avto in z voznikom za koncert prevoziti 700 kilometrov, tako da mislim, da sem s tega vidika ostal s podobnimi afinitetami. Vsi pa se malce spreminjamo. To je normalno. Seveda nisem isti kot pred 20 leti, nihče od nas ni – razen Micka Jaggerja – on je isti že 50 let (smeh). Mislim pa, da sem nekje v globini duše še vedno 25-letnik.

Se občinstvo stara z vami?

To je pravzaprav najlepše od vsega. Moje občinstvo se stara z mano. To je največja radost. V veliko karierah se zgodi, da občinstvo gre. Izvajalec se stara, a se nima več s kom starati. Jaz pa se staram z občinstvom, kar je čudovito. Ko sem imel februarja koncert v splitski Areni, ki je bil razprodan (malo sem se sicer bal, ali jo bom napolnil, saj gre vanjo 12.000 ljudi, a sem jo), mi je bilo najbolj fascinantno to, da so bili med občinstvom ljudje od 50 let naprej, se pravi veliko starejši od mene, v prvih vrstah pa so bili otroci, stari 15, 16, 17 let, ki so peli vse pesmi. To je tisto, ko ti uspe povezati generacije. Ko starši pravijo otrokom: "Poslušajte. To je neki pevec iz Splita. Mogoče vam bo všeč." Tako ga ljudje spoznajo, generacije se transferirajo. To je fantastično. To je v bistvu najbolj pomembno. Tako se podaljšuje življenje izvajalca. Srečen sem, da tudi mladi v moji glasbi najdejo lepoto. Pravzaprav je to glasba za mlade. Mlad sem jo napisal in počutim se mladega. Balade so za mlade. Imam pa tudi hitre in vesele pesmi. Mislim, da ni razloga, da mladi ne bi spoznali mojega dela.

Verjetno vam je na oder priletelo marsikaj. Katera je bila najbolj bizarna stvar?

Ni bilo nekih bizarnih stvari. Ko sem bil mlajši, je oder priletel kakšen modrček. V Zagrebu so enkrat priletele tudi spodnjice – hvala bogu ženske (smeh). Zdaj bi bil srečen, če bi priletelo kar koli, razen čepkov (smeh). Najpogosteje dobivam plišaste medvedke in majhna srca. Verjetno me ljudje tako doživljajo, ker pojem o ljubezni. Ko sem leta 1999 nastopal v Skopju, pa sem dobil veliko rož. To je tam običaj, za katerega pa nisem vedel. Bil sem otrok. Imel sem 23 let in v nekem trenutku so na oder začele leteti rože. Vajen sem bil, da rože mečejo na Pavarottija, Carrerasa, Dominga, Caballé, ne pa name. A to občinstvo je bilo tako čudovito in tako je imelo rado te pesmi (to je bil album Utorak), da so kupili rože in jih začeli metati na oder. Moj takratni menedžer in jaz sva bila zares šokirana od vse te ljubezni. Tega se bom spominjal vse svoje življenje.

Kaj naredite z darili, ki jih dobite?

Vsa darila prinesem domov. Hranim jih v sobi. Tudi vsa pisma, ki sem jih dobil – dokler ni bilo elektronskih sporočil (teh ne hranim) – hranim. Spravljena imam v veliki skrinji, ki mi jo je poklonila moja pokojna babica. Mislim, da je notri 2.000–3.000 pisem.

Ste tudi odgovarjali nanja?

Ne. Nikoli nisem odgovarjal nanja. Ne bom lagal. A najpogosteje so bila to pisma, v katerih so mi ljudje pisali, kako me imajo radi, ni bilo nekih vprašanj.

Ste imeli kdaj kakšne težave s preveč vnetimi oboževalkami?

Nisem imel težav. Na koncertih so se dogajale različne stvari, a to se verjetno dogaja v karierah vseh pevcev, ki so malo bolj v središču javnosti. Enkrat se mi je zgodilo, da je neko dekle prišlo iz Makedonije in tri dni v šotoru spalo pred mojo hišo. Za to sem izvedel od sosedov, ki so me poklicali, saj sem bil v tem času na turneji. Ko sem se vrnil, sem se malo bal, kaj bo, saj nisem vedel, kakšno je dekletovo psihično stanje, a je bilo zelo v redu. Enostavno je bilo zaljubljeno vame. Povabil sem ga v hišo na večerjo. Pojasnil sem mu, da sva lahko prijatelja. Še dandanes sva v stikih. Zdaj je poročeno in ima otroke. Hvala bogu je pozabilo na Petra Graša. Verjetno je našlo boljšega moža od mene (smeh).

19. marca ste dopolnili 40 let. Se počutite toliko starega?

Ne. Priznati moram, da pravzaprav niti ne vem, kako bi se moral človek počutiti pri 40. Počutim se odlično. Počutim se isto kot pri 30 letih. Nimam kakšnih večjih zdravstvenih težav. Bil sem košarkar, pa me občasno malo zabolita križ in koleno, a mislim, da je tako pri vseh mojih športnih kolegih. Nimam občutka, da bi bil zato, ker sem zdaj dopolnil 40 let, kaj starejši, resnejši, da sem naredil neki korak. Kot sem rekel, počutim se kot 25-letnik, ki gre rad na oder, igra klavir, teka po odru, poje in se veseli. To me veseli in mislim da, dokler bom igral, se bom tudi počutil mladega.

Potem ob tem niste naredili neke bilance in se ozrli nazaj na pretekla leta?

Ne. Nimam se časa ozirati nazaj. Če mi je nekaj usojeno, se mi bo zgodilo. Nikoli se ni treba ozirati nazaj. Vedno moraš gledati naprej. Če gledaš nazaj, namreč ne vidiš, kam greš.

Kakšna je bila zabava?

Zabava je bila odlična. Potekala je v moji restavraciji. Povabil sem veliko prijateljev. Bilo nas je 50. Zabavali smo se. Igrali smo, peli, pili vino in bili nasmejani. Imam zelo dobro družbo. Prišli so z vseh koncev.

Katero darilo se vas je najbolj dotaknilo?

Dobil sem veliko prekrasnih daril. Ljudje vedo, da rad pijem vino, tako da sem dobil veliko zelo dobrih vin in penin. Dobil sem tudi eno zelo kreativno darilo: ojačevalec Sansui letnik 1976 – isti kot jaz. To je bilo resnično nekaj, kar se me je zares dotaknilo. Je v perfektnem stanju, tako da ga lahko uporabljam.

Kdaj lahko pričakujemo izid vašega novega albuma? Obljubljate ga že zelo dolgo ...

To me sprašuje veliko ljudi. Album bo zagotovo izšel to leto. Izdali smo namreč tri single in zares delamo za to. Hvala bogu smo imeli v zadnjih dveh letih dobro letino. Imeli smo pesem Uvik isti, ki je bila prva na hrvaški nacionalni top lestvici, pa Moje zlato, ki je pristala na prvem mestu lestvice top 100 hrvaških pesmi. in Srce za vodiča, ki je izšla pred nekaj tedni in je tudi pristala na prvem mestu, tako da mislim, da ljudje vidijo, da imam resne namene ukvarjati se z glasbo (smeh). 

Katera je vaša najljubša pesem?

Na to je zares težko odgovoriti. Ljudje pravijo, da so pesmi kot njihovi otroci. Pesmi niso moji otroci, a vsaka pesem je vzela del mojega življenja, del mojega časa. Slišal sem jih tisočkrat, zato do nje nimam več odnosa. Tako da so na neki način pesmi kot otroci. Težko je izbrati najljubšo. A obstajajo neke pesmi, ki jih slišim v nekih obdobjih, pa si rečem: "Uuu, to je resnično dobra pesem." To so najpogosteje pesmi, ki morda niso bile v prvih vrstah, kot so to pesmi Ko nam brani, Ljubav jedne žene, Utorak, Lakše mi je s njom, ki so hiti. Pesmi, ki ju imam zelo rad, sta More i ja, more i ti in Kad ostarim. Obstajajo ti mali biseri, ki jih bodo ljudje sčasoma, ko bodo postajali starejši, še odkrivali.

Na katero skladbo vas veže največ spominov?

Težko rečem. Mislil sem, da so vsi največji spomini že za mano, potem pa se je na Hrvaškem zgodila pesem Moje zlato, ki je na nastopih pričarala zares evforično vzdušje. Na koncertih sem doživljal iste emocije kot leta 1996. Ljudje so prižigali sveče, telefone, peli v en glas … Vse to se je zgodilo tudi februarja v splitski Areni. Posneli smo tudi DVD, tako da lahko vidite, o kakšni energiji govorim. Tako da ne morem reči, katero obdobje mi je prineslo največ spominov. Vsako obdobje mi je hvala bogu prineslo neke lepe stvari.

Obstaja kakšna pesem, ki je ne marate oziroma je ne želite izvajati?

Recimo pesem Baraba. Ima neki funky ritem. Mlad sem jo naredil. To je pesem, ki jo najmanjkrat izvajam. Ne morem reči, da je ne maram ali da jo sovražim. A če bi se zdaj lahko vrnil nazaj, bi jo morda naredil drugače ali pa je ne bi naredil. Se je pa ne sramujem. Je samo pesem, ki morda ni bila Petar Grašo.

Katera je prva pesem, ki se je spominjate?

Prva pesem, ki se je spominjam, je pesem Zdravka Čolića Pevam danju, pevam noću. Na kaseti imam posnetek, ki sta ga naredila mama in oče, na katerem jo pojem kot triletni deček, ob tem pa po postelji udarjam z nekimi palicami.

Zelo spretni ste tudi v kuhinji. Ker je maj mesec ljubezni in ker gre ljubezen skozi želodec, kaj bi svetovali moškim, da pripravijo svoji lepši polovici in ji s tem polepšajo dan?

Najprej morajo vedeti, kaj ima lepša polovica rada. Lahko vzamete najboljše tartufe ali gosja jetra, a če tega ne mara, niste naredili nič. Najprej morate torej poznati svojo žensko in ji pripraviti tisto, kar ima rada. Ta mesec je mesec špargljev, jagod, prihajajo češnje … na voljo je milijon kombinacij – kot v filmu Devet tednov in pol (smeh). Ni treba komplicirati. Malo špargljev, eno jajce, olivno olje, steklenica dobrega rdečega vina in romantična glasba. To se ne more slabo končati (smeh).

Hrana in glasba gresta torej zelo dobro skupaj?

Ko so ljudje resnično srečni ali resnično žalostni, še posebno v naših južnih krajih – kaj delajo? Jejo in pojejo. Ko se ljudje poročajo – kaj delajo? Jejo in pojejo. Ne berejo knjig, ne delajo trebušnjakov, je tako? Se pravi, da sta hrana in glasba zelo tesno povezani. Povezani sta s kreativnostjo, povezani sta z druženjem ljudi. Povezani sta, ker sta oboji ventil. Kadar si pod nekim stresom – kaj delaš? Poslušaš neko glasbo in se naješ. Najpogosteje je to tako. S hrano in glasbo lahko ljudje zapolnijo morebitne čustvene luknje, z njima pa se tudi veselijo. Kadar je splošna evforija ali veliko veselje, sta glasba in hrana začimbi.

Ste kdaj peli v družinski restavraciji?

S prijatelji smo v njej ob petju in zabavi dočakali veliko zor. Nikoli pa tam nisem pel kot Petar Grašo. Kot prijatelj Grašo sem na klavirju ob dveh zjutraj igral tisočkrat, za svoje goste pa nikoli.

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili glasbenik?

Če ne bi bil glasbenik, ne vem, s čim bi se ukvarjal, saj ne vem, kaj bi lahko bil razen glasbenika, pa da bi bil pri tem dober. Verjetno bi bil kakšen gostinec. To sem že, a ... Neki kuhar ali kaj podobnega. Verjetno bi se ukvarjal z nekim kreativnim poslom. A to je vprašanje, na katerega težko dam odgovor. Kaj bi bilo, če ...

Kako napolnite baterije?

S samoto. Včasih s samoto, včasih pa s prijatelji. Odvisno. Včasih, ko pridem domov, moram biti tri dni sam. Mislim sam – slišim se z družino, s starši, a ostanem doma, ležim na kavču, poslušam glasbo, nekaj pojem … Da se napolnim s samoto, potrebujem dva, tri dni. Potem pa sem spet stari Grašo. Sicer pa si baterije najbolj napolnim na vikendu v bližini Trogirja. Ta se nahaja na čudovitem mestu. Skrit je od vsega, od morja pa je oddaljen deset metrov. Ena mala oaza. Imam tudi čoln za lovljenje rib. Septembra in oktobra je to moj dvorec, moje zatočišče. Vse je moje. Pridem tja, nihče me ne vidi, ni sebkov, ni fotografiranj, ničesar ni, samo riba, vino in par prijateljev in družinskih članov. Malo ljudi. In uživam. Veselim se.

Kako ohranjate svojo postavo?

Težko (smeh). Ena od mojih redkih vrlin je, da imam rad šport. Rad tečem, rad grem v fitnes, ko sem na potovanju, vedno gledam na to, da imajo v hotelu tekalno stezo. Kolikor le lahko, se trudim, da obdržim to kontinuiteto. Če je ne bi bilo, bi verjetno imel 190 kilogramov, saj rad jem. A se pazim. Pri hrani ni bistvena količina, čeprav je normalno, da če ti je nekaj všeč, želiš še več, bistvo je uživanje v njej in preživeti čas ob njej. Moj dragi prijatelj Andro Tomić, vinar s Hvara, je izrekel prekrasen stavek (to sicer ni povezano s hrano, ampak z vinom, a vseeno): "Vino se ne pije na litre, vino se pije na ure." To pomeni, da ti ni treba popiti sedmih litrov ali dveh steklenic vina, pomembno je, da dva ali tri kozarce podeliš s prijatelji in kakovostno preživiš čas. Mislim, da je tako tudi s hrano. Dobra družba, malo zmernosti in uživanje. Mislim, da v tem primeru ni težav z ohranjanjem linije.

Katere so (še) vaše največje vrline in slabosti?

Največji nivo človeka je, da se zaveda svojih vrlin in slabosti. O tem bi lahko več povedali moji prijatelji. Mislim, da sem lojalen prijatelj, mislim, da sem pozitiven tip, ki se rad zabava, veseli, smeji in zbija šale na svoj in tuj račun. Mislim, da sem duhovit. To mi pravijo tudi drugi. Mi imamo to dalmatinsko mentaliteto, tako da ni šale, če pri tem drugega vsaj malo ne užališ. Kar zadeva slabost, pa znam biti nestanoviten in malo dekoncentriran. Pogosto tudi zamujam. To ni lepo, a kaj naj? Vedno mi zmanjka 15 minut.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Ne gledam na to. Enostavno živim. Vržen sem v morje življenja in plavam kot najbolje znam. Mislim, da sem neke stvari dobro naredil. A to bodo ocenili drugi. Upam, da bodo nekatere pesmi ostale za mano in se pele. Verjetno bodo nekateri ljudje, ko me ne bo več, zame govorili, da sem bil dober človek. Upam. Na to bom ponosen. Ponosen sem na nekatere pesmi, ponosen sem na neke koncerte, a to ni samo moja zasluga. Koncert v Križankah ne bo samo moja zasluga, ampak tudi zasluga mojih prijateljev in sodelavcev ter ljudi, ki bodo prišli na ta koncert. To je eno božansko ekipno delo.

Kot sem že rekel na začetku: nisem naredil kakšnih velikih napak ali imel kakšnih krucialnih stresov, tako da ne bi preveč menjal stvari. V življenju se vse odvija tako, kot se mora. Vsak padec, vsak udarec je za nekaj dober. Pozneje, ko se neki krog zapre, ugotoviš: "Aha, to je bilo slabo. A če ne bi bilo tega, ne bi bilo tega." Tako da ne morem reči, da bi kaj zamenjal. Mogoče bi naredil malo krajši premor med zadnjima dvema albumoma. Da mi ne bi bilo treba toliko časa čakati na koncerte. A tudi za to se je izkazalo, da je bilo morda to dobra odločitev, saj so si me ljudje zaželeli.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Milijon. A vse se niti ne smejo uresničiti. Za nekaj moramo živeti. V principu pa nimam nedosegljivih sanj. Načrtujem. Nikoli ne gledam, kaj je za petim vogalom. Najprej pogledam, kaj je za prvim, in grem od tam naprej. Živim tipično dalmatinsko – dan za dnem in uživam v vsakem trenutku. Edino, kar sem se naučil v 40 letih, je, da je treba uživati v vsakem trenutku. Nekaterih ljudi, ki so tu, mogoče jutri ne bo več. Mogoče se danes z nekaterimi vidimo zadnjič. Zato je treba uživati v vsakem trenutku.

Za konec še neizogibno vprašanje: kdaj se boste poročili z Danijelo Martinović? O tem se namreč govori že kar nekaj časa ...

(smeh) Odgovor je enak kot pri plošči. Enkrat bo (smeh). Plošča bo zagotovo to leto, o poroki pa trenutno ne razmišljava. Kadar se človeka ljubita, poroka ni pomembna.

Pa domači kaj pritiskajo na vaju?

Ne. Moja družina je fantastična. S tem nimava nobenih težav, saj so prepričani, da je najpomembnejša ljubezen.