INTERVJU: 'Na drugem albumu bomo srečni!'

Harry McVeigh, Charles Cave in Jack Lawrence-Brown skupaj igrajo že od otroških let, ko so se trije prijatelji odločili, da bodo vadili na instrumente, ki so jim jih kupili starši. Manjše uspehe so dosegli pod imenom Fear Of Flying, stvari pa so se za njih resnično začele premikati v pravo smer, ko so pod imenom White Lies v začetku leta 2009 izdali svoj prvi album To Lose My Life … in z njim dosegli uspeh čez noč. Kljub temu pa londonska trojica ostaja skromna in izjemno hvaležna, da lahko počnejo točno to, o čemer so kot otroci lahko samo sanjali.

Prvi album je v Veliki Britaniji debitiral na prvem mestu. Ali ste pred izidom drugega albuma pod pritiskom, da ne boste presegli prvega?

Na nek način nas je prvi album celo razbremenil zaradi svoje uvrstitve nba Otoku. Ko enkrat debitiraš na prvem mestu, namreč ne moraš višje. Lepo bi bilo, če se tudi drugi album uvrsti na prvo mesto, ampak tudi če se ne bo, to ne pomeni, da se bo kaj slabše prodajal.

Kako daleč ste z drugim albumom?

Drugi album je že končan, izšel bo v začetku naslednjega leta in z njim ne bi mogli biti bolj zadovoljni.

Prvi album je temačen in žalosten. Ste se teh negativnih občutkov držali tudi na drugem albumu?

Drugi album je precej drugačen od prvega in mislim, da se na njem sliši, da je skupina v tem času napredovala. V primerjavi s prvim albumom gre tudi za veliko bolj pozitiven album, kar posledično pomeni, da ima cel album zelo drugačen občutek, da se bo dotaknil novega občinstva in da bo (držimo pesti), utišal tudi nekaj kritikov.

So torej White Lies na drugem albumu iznenada srečni?

Lahko bi se tako reklo. Prav gotovo ima manj morbidna besedila in manj morbidno glasbo. Ja, White Lies so na drugem albumu srečni.

Skupaj igrate že od malih nog. Ali ste kdaj bili pred tem, da bi odnehali?

Takoj po srednji šoli, ko nismo imeli kaj za početi in smo bili pred vpisom na univerzo, se je skupini slabo pisalo. Lahko bi rekli, da so se stvari začele odvijati ravno pravi čas.

Prvi album ste označili kot obliko lastne terapije. Je zato tako žalosten?

Prav gotovo je na album vplivalo dejstvo, da smo bili med njegovo izdelavo pod neznanskim pritiskom založbe. Nismo imeli časa za nič, treba je bilo samo delati. Sicer smo pri tem uživali, ampak je bilo kljub temu zelo stresno obdobje, tako da smo se s pomočjo glasbe na prvem albumu znebili veliko čustvene nesnage, ki smo jo takrat nosili s seboj.

Pri drugem albumu pa je drugače?

Pri izdelavi drugega albuma ni nihče pritiskal na nas. Zanj smo imeli na razpolago toliko časa, kot smo si ga sami hoteli vzeti, vendar se je na koncu izkazalo, da ga sploh ne potrebujemo veliko. Dejansko smo drugi album končali prej kot prvega.

Ampak za prvega ste porabili samo dva meseca. Ali ne spite, ko delate albume?

Niti ne. Ko se dela, se pač dela. K hitrosti veliko pripomore tudi dejstvo, da smo obkroženi z enako mislečimi ljudmi, ki razumejo, kaj hočemo doseči s svojo glasbo, in da se tudi med sabo po navadi strinjamo okoli naše glasbe. Izdelava albumov zaradi tega pri nas zaenkrat poteka zelo gladko in hitro. Takšen tempo je sicer izčpljujoč, a občutek, ko končaš nekaj, na kar si ponosen, je fantastičen.

Tema prvega albuma je smrt. Ali ima drugi album prav tako dodelano temo?

Ima, na drugem albumu smo obravnavali ljubezen.

Se vam je s prvim albumom izognila kakšna nagrada, ki si jo želite doseči z drugim albumom?

Nagrade se v tem trenutku zdijo povsem nepomembne. Pravzaprav bo največja nagrada za nas, če bomo vse to lahko počeli vsaj še nekaj let.

Boste morda prišli kaj v Slovenijo?

Zagotovo pridemo. White Lies bodo v Sloveniji v šestih ali osmih mesecih.

Pa veste, kje je Slovenija?

Seveda. Na zemljevidu je narisana pod Avstrijo in desno od Italije.

Ste kadar koli pričakovali takšen uspeh?

Nikoli nismo pričakovali, da bomo prodali toliko albumov in igrali na tako velikih odrih, kar nam konec koncev še vedno ni tisto, kar je tukaj najpomembnejše. Ko smo bili mlajši, smo izgubljali denar, ker smo želeli nastopati po vsej Angliji, a smo to vseeno počeli, ker imamo radi glasbo in to se ni spremenilo.

Torej boste vztrajali, tudi če od danes naprej ne prodate niti enega albuma več?

Nihče izmed nas ne bo srečen, če ne bomo več ničesar prodali, ampak mislim, da bomo igrali, dokler bomo za to fizično sposobni. Mogoče ne kot White Lies, mogoče niti ne več skupaj, ampak če bo le šlo, bomo vsi trije na odru še kot 80-letni starčki.