INTERVJU: Esma Redžepova: kraljica romske glasbe, ki se tudi ob štirih zjutraj spravi pomivat okna

Esma se je rodila 8. avgusta 1943 v Makedoniji, ki jo je v tistem času okupirala Kraljevina Bolgarija. Pri devetih letih jo je eden od bratov predstavil lokalni romski glasbeni organizaciji, kjer se je zelo hitro naučila tudi zelo kompliciranih ritmov. Njena mati je njen glasbeni talent podpirala in z bratom sta se kmalu pridružila šolski folklorni skupini. Njeni starši so vztrajali, da morajo vsi otroci končati osnovno šolo, kljub temu pa so imeli zelo tradicionalne poglede in so želeli, da se Esma poroči v najstniških letih ter postane gospodinja, kar pa se ni zgodilo. Leta 1956 ji je ravnatelj predlagal, naj se udeleži pevskega tekmovanja na Radiu Skopje. Tja je šla, ne da bi to povedala svojim staršem. Ti namreč niso želeli, da bi šla po stopinjah svoje starejše sestre, ki je pri 17 letih začela peti v barih. Za Rome je bilo namreč sramotno, da neporočena ženska poje v javnosti. Esma je na tekmovanju nastopila s pesmijo A bre, babi, sokerđan, ki je bila prva pesem v romščini, ki so jo predvajali na radiih. Na tekmovanju je zmagala. Ko so starši izvedeli za njen uspeh, so bili zelo razburjeni, saj niso želeli, da bi se Esma ukvarjala z glasbo. V tistih časih so namreč Romi prepevali samo po lokalih in restavracijah. Zato pa je bil nad njenim nastopom toliko bolj navdušen glasbenik Stevo Teodosievski. Želel je, da se pridruži njegovi skupini Ansambl Teodosievski. Starši so se v usodo vdali po tem, ko so se dogovorili, da bo njen mentor in da bo nanjo pazil do 18. leta starosti. Od Esme je bil starejši 19 let. Pet let kasneje sta se poročila, Esma pa ga je kot moškega vzljubila šele tri leta zatem. Ker nista mogla imeti otrok, sta jih posvojila. Skupno kar 48. 47 fantov in le eno dekle. Ko je Stevo pred 19 leti umrl, je nameravala Esma s petjem prenehati in iti v samostan. A so jo mož in otroci le prepričali, da s tem nadaljuje. S čim, kaj je s Titom med drugim počela ob obisku Moamerja Gadafija, zakaj je srečna, da je Rominja in kako po nastopih, ki jih je v vsej karieri nanizala na tisoče, napolni baterije, pa si - med drugim - preberite v spodnjem intervjuju, ki smo ga s pevko opravili pred njenim nastopom v Zagrebu.

Na Ljubljano imam lepe spomine, povezane s svojimi prvimi nastopi, ki sem jih imela še kot otrok. Stara sem bila 12 ali 13 let. V Ljubljani sem naredila tudi prve televizijske posnetke.

V slovenski prestolnici boste nastopili na svetovni dan Romov. Kaj vam pomeni ta praznik?

To je mednarodni praznik Romov z vsega sveta. Je zelo pomemben, saj se z njim obeleži dan Romov. Zelo sem vesela, da bom ravno na ta dan v Sloveniji.

Kakšna je po vašem mnenju situacija z Romi v državah nekdanje Jugoslavije? Boljša, kot je bila, slabša ali ista?

Mislim, da je zdaj veliko boljša. Govorim o Makedoniji. V Makedoniji je situacija za Rome zelo dobra. Romski narod je zapisan v makedonsko ustavo. Imamo veliko poslancev, ministre … Makedonija je prva – in zaenkrat tudi edina - država na svetu, ki je priznala svoje Rome.

S kariero ste začeli v 50. letih prejšnjega stoletja. Na začetku vam ni bilo lahko, saj je bila romska glasba v takratni Jugoslaviji precej zapostavljena, poleg tega pa je bilo za Rome sramotno, da neporočena ženska poje v javnosti ...

Res je. V časih, ko so se drugi mogoče celo sramovali, da so Romi, sem jaz to manifestirala s svojimi oblačili, dimijami, s pesmimi v romskem jeziku. Sem prva pevka v zgodovini, ki je pela v romščini. To je bilo leta 1956. Prvi romski ton, ki je šel v svet, je bil iz Makedonije, z Radia Skopje. Srečna sem zaradi tega, da sem bila prva – in to še kot otrok.

V karieri ste nanizali več kot 600 pesmi. Katera vam je najljubša?

To je težko reči. To je isto, kot bi rekel, ta otrok je najlepši, ta otrok ni lep, ta je grd. Kaj naj naredim? Pesem kot pesem. Imam veliko hitov, ki so ponarodeli in jih ima narod rad. Veliko lepih pesmi je. Ko sem bila stara devet let, sem komponirala pesem Čaje Šukarije. To je ena izmed mojih prvih pesmi, ki sem jih komponirala in pela še kot otrok. Zelo sem srečna, da sem ravno jaz tista, ki sem prva na vsem svetu začela peti romsko pesem v romskem jeziku.

Z Vlatkom Lozanoskim ste leta 2013 na Evroviziji zastopali Makedonijo. Kakšna je bila za vas ta izkušnja?

Tudi tam sem bila prva romska pevka, ki je pela v romščini. To je velika stvar. Moja matična država mi je to dovolila kot nekaj najbolj normalnega. Zelo lepo je bilo. Lepo se je bilo družiti na takšni manifestaciji, ki je tako popularna, kot je Evrovizija. Lepo se je družiti z mnogimi umetniki iz vse Evrope.

So vas poznali?

So.

Peli ste tudi največjim svetovnim državnikom. Kdo je na vas pustil največji vtis?

Največji vtis je name pustil moj prvi nastop na srečanju neuvrščenih. Imela sem 13 let, ko so se uresničile jugoslovanske sanje o ustvaritvi bloka neuvrščenih. Na prvi konferenci v Beogradu sem pela pred mnogimi državniki in pred Titom. To mi je ostalo v spominu za vse življenje. Toliko državnikov na enem mestu, nastopila pa sva samo jaz in kulturno-umetniško društvo Branko Krsmanović.

S Titom ste se dosti družili ...

Da, velikokrat sem pela tako na Brionih kot v Dubrovniku, na lovišču, v Beogradu, pa tudi v Sloveniji. Na veliko krajih sem bila prisotna, ko so prišli kakšni državniki.

Kakšen je bil Tito do vas?

Tito je bil zelo dober in dobrodušen človek. Rad se je šalil z umetniki. Spomnim se, ko smo bili na Brionih ob obisku Moamerja Gadafija. Zjutraj sva skupaj manifestirala in prodajala orožje, ki smo ga proizvajali, šotore, avtobuse in rakete. Ko sem z njim prišla nazaj v hotel na skuterju, s katerim smo se vozili po Brionih, je bil tam Kardelj. Vprašal je, kako je bilo in Tito mu je rekel: 'Z Esmo sva danes zaslužila po dve porciji, vi pa nič niste delali, zato nimate pravice do hrane.' Šalil se je. Znal se je pošaliti in nasmejati ljudi. Jovanka pa je bila precej stroga.

Še vedno veliko nastopate. Kako napolnite baterije?

Ko se prenasitim ogromne količine ljubezni, ki jo dobim od občinstva in od ljudi, ki me imajo radi, se moram malo izprazniti, da lahko znova prejmem ljubezen. Kadar imam ogromno gostovanj, po vrnitvi domov dobrih 48 ur ne želim videti nikogar, razen tistih, ki delajo z mano in ženske, ki dela v hiši. Ne želim gledati niti televizije. Potrebujem malo počitka. Na ta način se izpraznim. A po petih ali šestih dneh počitka že začnem pogrešati nastope. Tako kot se ne da živeti brez zraka, hrane ali vode, tako jaz ne morem živeti brez pesmi.

Potem se vam nikoli ni zgodilo, da bi vam presedlo vse skupaj?

Ne. To ne. To zagotovo ne. Tega se ne morem naveličati. Nič ni bolj zvestega kot pesem. Ona te nikoli ne izda. V življenju me nikoli ni izdala. To je najbolj zvesta stvar v mojem življenju.

Ste kdaj razmišljali, kaj bi bili, če ne bi bili pevka?

Ne vem, kako bi bilo, če ne bi pela. Ne vem. Sploh si ne predstavljam življenja brez pesmi. A če se mi bo kdaj zgodilo, da na odru ne bom mogla dati od sebe vsaj 80 odstotkov svojih zmožnosti, potem se bom morala sprijazniti z usodo in nehati peti.

Imate že izbrano svojo naslednico?

Da. Šolala sem eno dekle. Ime ji je Eleonora. Ob 55-letnici kariere me je spremljala na nastopih, tokrat pa je nisem pripeljala, saj dela magisterij iz glasbe in želim, da to najprej dokonča. Končala je solopetje. Zdaj sem jo malo odstranila s koncertov, da to konča, potem pa se mi bo lahko spet pridružila na nastopih.

Naslednje leto boste obeležili 60-letnico kariere. Kako nameravate proslaviti ta jubilej?

Če bom zdrava in živa in mi bo služil glas (sem namreč že v letih), bom naredila koncerte po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Tako da bomo dostojno proslavili teh 60 let, kakor se za takšno priložnost tudi spodobi. 60 let nastopanja ni kar tako. To je velika stvar.

Prepevate tudi doma?

Včasih pojem tudi zase. Še posebno, kadar sem v kopalnici. Takrat vedno pojem (smeh).

Nazivajo vas s kraljico romske glasbe. Kaj vam pomeni ta titula?

To mi pomeni neko priznanje za vsa ta leta dela. To, da sem najbolj avtentična pevka, ki poje v romskem jeziku, saj tudi zelo dobro govorim ta jezik. Obstajajo pevci, ki pojejo v romščini, a tega jezika ne govorijo. Jaz pa ga. To, da sem ohranila ta jezik, je velika stvar za ves romski narod.

Pa sami sebe doživljate kot kraljico?

Ne, ne kot takšno. Kot takšno, ki dela ozimnico, ki rada kuha, ki rada opravlja vsa gospodinjska opravila - pa čeprav mi to prepovedujejo. Včasih pa si želim narediti kakšno takšno stvar. Enkrat me je prijateljica vprašala, kaj delam. Povedala sem ji, da se mi ni spalo, zato sem ob štirih zjutraj vstala. Ker nisem vedela, kaj naj delam, sem začela pomivati okna v svoji hiši, ki pa ni majhna. Tako sem pomivala okna od štirih zjutraj do enih popoldne, ko sem končala z delom. Počistila sem vso hišo.

Ste tudi velika humanitarka. Siromašnim in bolnim ste poklonili veliko denarja. Zakaj?

Občinstvo me je naredilo. Oni so kupili vstopnice. Oni so obiskali moje koncerte. Narod je naredil Esmo Redžepova, ves svet je naredil Esmo Redžepova. Narodu zato moram vrniti. Moj moto je: 'Če imaš dva, enega podari.' Kaj pa jaz potrebujem? Potrebujem eno čisto sobo, eno čisto kopalnico pa hrano dvakrat ali trikrat na dan. Več od tega ne potrebujem. Ničesar več ne potrebuješ. Kar je več od tega, raje daj nekomu.

Za svoja dobra dela ste bili dvakrat nominirani tudi za Nobelovo nagrado za mir. Vam je žal, da je še niste osvojili?

Da, dvakrat so me nominirali. Mislim, da zdaj lobirajo še za tretjo nominacijo. Skupno me lahko nominirajo sedemkrat. Bomo videli. Mati Tereza je nagrado dobila po sedmi nominaciji, Ivo Andrić pa po šesti.

Kaj bi vam pomenila ta nagrada?

To, da bi ena Rominja dobila takšno nagrado, bi veliko pomenilo za celotno področje nekdanje Jugoslavije, za Makedonijo in za ves romski narod. Romi so kozmopoliti. Srečna sem, da sem Rominja. Romi namreč nikoli niso nikogar okupirali, z nikomer niso bili v vojni. So miren in dobrohoten narod. Kdaj ste slišali, da bi kakšen Rom ali Rominja ukradla milijone? Nikoli jih niso. Če kaj vzamejo, je to nekaj malega, da bi morda nahranili družino in to je vse.

Z možem ste posvojili 47 otrok – samo sinove. Šele pred nekaj leti ste posvojili hčerko. Zakaj?

Nisem mogla sprejeti deklice, potem ko sem posvojila vse te sinove. Oni namreč niso v sorodstvu. Lahko bi se zgodilo marsikaj. Nisem hotela biti vzrok tega. To ne bi bilo dobro. Ne moreš varovati moških pred ženskami, ko so v tistih norih letih. Lahko bi se zgodila kakšna napaka. Kljub vsemu sem vzgojena v dosti patriarhalnem okolju, zato malo drugače gledam na te stvari. To je bil razlog. Zdaj, ko sem izšolala vse sinove, pa sem v svoj dom sprejela hčerko - Eleonoro. Ta – kot sem že omenila – zdaj dela magistrsko nalogo iz glasbe. To je velika stvar.

Kaj je po vašem mnenju najpomembneje, da starši naučijo svoje otroke?

Zelo lepo je otroka naučiti, da dela, da je sam svoj, da zna zaslužiti svoj kruh, ne pa mu dajati vse življenje. In mu omogočiti takšno izobrazbo, da lahko od nje živi. Ter ga usmeriti na pravo pot, da postane dobrohoten človek. Da je dober človek. Da je dober za družino. To je velika stvar.

Ste že tudi babica in prababica. Koliko vnukov in pravnukov imate?

Imam 124 vnukov. Pred sedmimi meseci se mi je rodil zadnji. Pravnuke pa imam tri.

Kakšna babica ste?

Precej stroga. Zelo jih imam rada, a sem stroga. Ne bi na primer dovolila nekemu malemu otroku, da počne, karkoli želi. To zagotovo ne. Takoj bi ga popravila in ga usmerila na pravo pot. Veste, otrok se zelo dobro uči do kakšnega sedmega leta starosti. Če si do njega dober do sedmega leta starosti, da mu daš vedeti, kaj lahko in česa ne sme, potem se ta uspeh vidi.

Svojega moža Steva Teodosievskega ste spoznali že kot deklica. Se spomnite, kdaj ste ga prvič videli?

To je bilo na Radiu Skopje. On je bil korepetitor in je vodil orkester na Radiu Skopje. Dobil se je z mojimi starši. Komaj sem čakala, da mi bodo dovolili, da pojem. Ko so mi, sem bila najsrečnejša. Dogovorili so se, da mi bo mentor in da bo pazil name do 18. leta starosti. Tako je tudi bilo. Ko sem napolnila 18 let, mi je ponudil poroko. A se nisem hotela poročiti z njim, saj do njega nisem čutila ljubezni do moškega, ampak sem nanj bolj gledala kot na starejšega brata. Nisem se videla kot njegova žena. Niti slučajno. Še po petih letih so me komaj prepričali v to. Pri 23 letih sem se odločila, da se poročim z njim. On je potrpežljivo čakal na to, da zrastem. Po treh letih zakona pa sem ga vzljubila kot moža. Pred tem sem v njem videla prijatelja, kolega. Zelo sem ga spoštovala. Nisem pa ga ljubila. Šele potem sem ga. Najtežje mi je bilo, ko sem ga izgubila.

Kako ste se spopadli s to žalostjo?

Po njegovi smrti sem mislila iti v neki samostan. On je vedel, da se to lahko zgodi, zato je prosil vse otroke, naj me prepričajo, naj nadaljujem s petjem. Tri mesece pred smrtjo nas je vse zbral (bil je bolan) in nam rekel: 'Nisem vas in nje učil, da bi nehala peti. Naučil sem vas, da delate. Ona pa vas lahko vodi. Ona je dober človek. Dober organizator. Naučil sem jo. Lahko vas vodi. Lepo bi bilo, da ne neha, ampak da nadaljuje moje delo. Če bo prenehala peti, potem bom zares umrl, če bo s tem nadaljevala, pa bom živel še naprej.' In tako je. Ves čas je prisoten. Ko smo potovali do Zagreba, smo več kot pol poti govorili o njem. Med nami je še vedno živ.

Ga čutite?

Da.

Naj kaj ste sicer najbolj ponosni?

Na to, da sem ostala človek. To je najbolj pomembno. Nimam glave v oblakih, še vedno sem prizemljena. Rada dajem ljudem. Gospoda prosim, da me drži v dobrem zdravstvenem stanju, da lahko delam, da lahko zaslužim in da lahko s tem denarjem potem tudi pomagam ljudem.

Bi kaj spremenili, če bi lahko?

Najbolj od vsega si želim, da ne bi bilo vojn. V 21. stoletju nekomu odvzeti življenje … Da mora nekdo paziti na to, da ostane živ … Ta selitev, ki se zdaj dogaja z vzhoda na zahod, je zame katastrofa. Predstavljajte si, da ste rojeni nekje, kjer ne morete živeti, da morate vse pustiti za sabo ter iti živet nekam drugam. To ni dobro.

Imate tudi svojevrsten stil. Hranite svoje obleke in turbane?

Da. Hranim jih. Imam okoli 400 lepih in dragocenih oblek.

Kakšni so še vaši načrti za prihodnost?

Mislim, da bom letos odprla dom humanosti in muzej muzike Esma i Stevo Teodosievski, ki ga gradim že nekaj časa. V svoji hiši pa si zelo želim odpreti javno kuhinjo za siromašne, da bi lahko pri meni pojedli en obrok.